Maximilian Popp

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Politika

Anglosaška klovna

Kako lahko Evropa ukrepa proti ogroženosti zaradi Donalda Trumpa in Borisa Johnsona

Demonstracije proti Borisu in Donaldu v Londonu

Demonstracije proti Borisu in Donaldu v Londonu
© Profimedia

Prvi je cilje Evropske unije primerjal s Hitlerjevimi, drugi je Bruselj opisoval kot peklensko brezno. Boris Johnson in Donald Trump nikoli nista skrivala zaničevanja EU. Dokler je bil Johnson časopisni kolumnist in Trump nepremičninski trgovec, je bilo Evropejcem lahko malo mar za to. Vendar je Johnson zdaj britanski premier, Trump pa ameriški predsednik. Najstarejšima demokracijama na svetu vladata populista.

Že to je dovolj slabo za Evropo, vendar bi lahko bilo še slabše. Trump in Johnson se pripravljata, da bosta na zunanjepolitičnem področju delovala usklajeno – na račun EU.

Trumpa sicer večina Britancev ne mara in Johnson bi tvegal, če bi si bila preveč blizu. Glede družbenih in podnebnih vprašanj se ne strinjata. Toda za zdaj tako rekoč nič ne nakazuje, da bi se zato branila sodelovanja. Trump hoče razdeliti Evropo. Ves čas je zagovarjal izstop Združenega kraljestva iz unije. Za Johnsona je nekakšno življenjsko zavarovanje. Če bi država jeseni iz EU izstopila brez dogovora, kot britanski premier od zasedbe položaja 24. julija grozi vsak dan, bi bila njegova vlada bolj kot kadarkoli odvisna od trgovinskega sporazuma z Združenimi državami Amerike.

Kako trden je čezatlantski odnos, utegne pokazati Bližnji vzhod, eno najnevarnejših območij na svetu. Pod Trumpovim predhodnikom Barackom Obamo so ZDA skupaj z Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo dosegle dogovor z Iranom, v skladu s katerim je bil ta pripravljen zmanjšati jedrski program v zameno za odpravo sankcij. Odkar je Trump lani izstopil iz tega sporazuma, se je spor vnovič razplamtel.

London je v njem doslej nedvoumno stal na strani Berlina in Pariza. Bivša premierka Theresa May je odločno nasprotovala Trumpovi strategiji maksimalnega pritiska. Njen zunanji minister je namesto tega predlagal evropsko varnostno misijo v Hormuški ožini, da bi umirili napetosti. Naslednik Mayeve Johnson pa se je postavil na stran ZDA in Velika Britanija bo zdaj sodelovala pri posredovanju pod ameriškim vodstvom. Izključeno ni niti, da se bo London pod Johnsonom povsem umaknil iz jedrskega sporazuma.

Preostala Evropa bi se potem lahko znašla v podobni dilemi kot leta 2003 zaradi Iraka: takrat sta se Nemčija in Francija upirali, da bi se pridružili vojni proti diktatorju Sadamu Huseinu, na čelu katere so bile ZDA in Velika Britanija. Tokrat bi bil razkol lahko še globlji, kajti Trump na Evropejce ne pritiska le glede enega vprašanja, tako kot je to počel George W. Bush, temveč zaradi njega postaja vprašljiva evropska integriteta.

EU se z Johnsonom ne bi smela dodatno pogajati o izstopnem sporazumu in se nikakor pridružiti Trumpovi politiki glede Irana.

Izstop Združenega kraljestva iz EU je doslej veljal za neugoden predvsem z gospodarskega vidika. Med iransko krizo pa se nakazuje, da bi varnostno-politične posledice lahko bile še nevarnejše. Britansko zunanje ministrstvo in zunanja obveščevalna služba sta bila doslej stebra evropske zunanje in varnostne politike. Če se bo Velika Britanija po izstopu iz EU trajno odvrnila od nje in se zbližala s Trumpovimi ZDA, bi to oslabilo vlogo Evrope v svetu.

V EU marsikdo upa, da se bodo težave rešile same, ko Johnson na morebitnih predčasnih volitvah to jesen in Trump na predsedniških volitvah 2020 ne bosta uspešna. Vendar to še zdaleč ni zanesljivo. V ZDA na primer demokrati trenutno ne zbujajo ravno optimizma. Poleg tega ni jasno, ali bi se Velika Britanija in ZDA pod novima voditeljema res vrnile k večstranskemu sodelovanju.

Kakorkoli že, čakanje ne more nadomestiti politične strategije. Dobro bi bilo, ko bi EU izpilila zunanjepolitični profil. Egocentrikom, kot sta Trump in Johnson, ni mogoče priti do živega z omejevanjem ali omalovaževanjem njihovih izpadov. Proti populizmu pomagata le prisebnost in jasnost. Konkretno to pomeni, da se EU z Johnsonom ne bi smela dodatno pogajati o izstopnem sporazumu in se nikakor pridružiti Trumpovi politiki glede Irana. Evropejci bi se namesto tega morali potruditi za varnostno misijo v Hormuški ožini in hkrati iskati diplomatske poti za ohranitev sporazuma. Med iraško vojno leta 2003 je Evropa pridobila ugled, ker sta Francija in Nemčija odločno podpirali druga drugo. Zdaj je čas, da državi oživita to zavezništvo.

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.