Znanost kot podganja dirka

Doseženo znanje danes ni več namenjeno poglabljanju vednosti, ampak je sredstvo dokazovanja veljave oziroma tržne vrednosti raziskovalcev in skupin

Teh nekaj vrstic ne pišem zato, ker se z ugotovitvami in mnenji v zapisu Spodleteti bolje dekana Filozofske fakultete dr. Romana Kuharja ne bi strinjal, ampak zato, ker se z njimi absolutno strinjam (v Mladini, št. 35). Bi pa rad dodal še poudarek, da je na podlagi te in tudi že vrste drugih podobnih kritik treba resno razmišljati o reformi slovenskega sistema za razvijanje znanosti, da bi izšli iz kontraproduktivnega sistema, kakršen je metastaziral v visokošolski, raziskovalni in odločevalski sferi. Ta sistem je del vladajočega sistema v svetu, v katerem je danes znanost organizirana kot podganja dirka (rat race), seveda v imenu konkurence kot najsvetejšega načela kapitalizma. Raziskovalna srenja, ki jo formira tak sistem, je daleč od sem in tja v zgodovini uspele avguštinske paradigme skupnosti učenjakov, v resnici je skupek atomiziranih in vzajemno antagoniziranih posameznic in posameznikov, vzajemno podcenjujočih se različnih znanstvenih disciplin, različnih šol itn. Doseženo znanje ni namenjeno poglabljanju vednosti, ampak je sredstvo dokazovanja veljave oziroma tržne vrednosti raziskovalcev in skupin. Navsezadnje, sistem publiciranja, ki je še zlasti ponorel v dobi digitalizacije, vsakemu resnemu poznavalcu, ki se še spomni bolj etičnega sporočanja odkritij, hipotez ali humanističnih refleksij, kaže vse bolj rigidno formo artikulacije vednosti, vedno več bleferskega objavljanja in ne nazadnje korupcije z vzajemnimi citiranji, favoriziranji in vsem drugim, kar ustvarja, skoraj bi človek rekel, znanstvene mafije. Te se potem zlasti na lukrativnih področjih lepo povezujejo s kapitalskimi, militarističnimi in političnimi oligarhijami.

Vedno več je bleferskega objavljanja in ne nazadnje korupcije z vzajemnimi citiranji, favoriziranji in vsem drugim, kar ustvarja, skoraj bi človek rekel, znanstvene mafije.

Slovensko raziskovanje se temu sistemu v ničemer ni inventivno uprlo, ampak se mu je več kot ortodoksno podredilo in tudi zato plačuje ogromne denarje založniškim monopolom ter drugim centrom moči nad znanjem. Ko je nastajala neodvisna agencija ARRS, nas je veliko upalo, da bomo dobili avtonomno organizacijo za administriranje samoupravljajoče se skupnosti raziskovalcev, dobili pa smo tehnobirokratsko tvorbo za sprotno razvrednotenje vednosti, kajpak še posebej kritične. Naša posebnost te različice upravljanja znanosti je, da je povsem odprta za sugestije in predloge za dopolnjevanje sistema. Tako ta sistem zdaj premore velikansko število »kriterijev«, ki poleg preštevanja točk in citatov vsakega registriranega raziskovalca v svoji javno dostopni bazi obleplja še z oštevilčenimi oznakami A-jev (A’, A’’, A1, A3, A1/2 … in to dodajanje oznak se gotovo ne bo končalo, če se sicer pohlevna srenja vendar ne bo kdaj uprla). Zagovorniki organiziranosti znanosti na podlagi nenehnega izključevanja »slabše otočkovanih« raziskovalcev in prekarizacije poklica raziskovalca, ki je posledica tega, tak sistem prodajajo kot internacionalizacijo. Med samimi raziskovalci se temu mnenju pridružujejo številni od tistih, ki »sedijo na vrhu sveta« s svojimi objavami (mastno plačanimi iz »stroškov projektov«). Druga »struja«, ki skuša biti kritična, se po navadi ukvarja s »pravičnostjo« vrednotenja in vrednostjo posameznih »kriterijev«. Tako bi eni bolj poudarili vrednost objav v različnih tipih publikacij, drugi bi iz sfere izločili celotna področja (npr. družboslovje in humanistiko, razen morda teologije), tretji bi odpravili »male inštitute«, četrti bi višje cenili »uporabnost« itd., pri tem pa ne uvidijo, da tudi takrat, ko ARRS kako tako sugestijo sprejme, sistem (vzajemnega) izključevanja in poniževanja »najpametnejših ljudi naroda« ostaja enak. Največja skupina so resignirani raziskovalci, ki skušajo pač preživeti in se osredotočati na svoje delo in raziskovalno področje. Zelo majhna frakcija pa se ukvarja z resno kritiko tega sistema in razmišljanjem o alternativah.

Znanost je dejavnost, ki v vsakem sistemu ne glede na vse poraja tudi pomembna spoznanja, odkritja in praktične aplikacije. Navsezadnje je uspešna znanost obstajala v nacistični Nemčiji in stalinistični Sovjetski zvezi, kjer so tudi med prvimi začeli »kvantificirati« objave raziskovalnih rezultatov, na podlagi katerih so posameznim znanstvenikom dovoljevali potovanja na Zahod.

Na koncu naj še omenim, da poleg vsega drugega opisana tehnobirokratizacija znanosti podpira privatizacijo javnih sredstev. Zelo zapletene obrazce za prijavo projektov vam za primerno plačilo pomagajo izpolniti parazitske zasebne agencije. V osmih letih (2006–2013), ko sem bil član ekspertne svetovalne skupine za področja socioekonomskih znanosti in humanistike za 7. okvirni raziskovalni program EU – mimogrede, med 13 »svetovalci« sem bil edini z nekdanjega Vzhoda (!) –, sem večkrat postavljal vprašanja o tej privatizaciji javnih sredstev. Odgovori »evrokratov« pa so bili izmikajoči, češ da gre za nekaj »normalnega«, za svobodno iniciativo, pa da se ukvarjajo s tem, da bodo obrazce naredili manj obremenjujoče itd. Danes pa je že dokončno tako, da je bolje pozabiti na prijave v Horizon (naslednik nekdanjih okvirnih programov), če nimate denarja za drage izpolnjevalce obrazcev … Kuharjeve navedbe in teh nekaj dodatnih mojih poudarkov zadevajo samo nekatere simptome kompleksne vključenosti znanosti v sistem dominacije. Ta seveda ne more shajati brez cenzure tiste vednosti, ki tak sistem kakorkoli načenja. Zato, žal, najbrž lahko pričakujemo, da bo najprodornejša vednost nastala nekje zunaj tega sistema.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.