Je »zelena rast« sploh mogoča?

Brez korenite spremembe sedanje razvojne paradigme je uničenje planeta in civilizacije tako rekoč neizogibno

Podnebni štrajk v Mariboru 19. marca letos

Podnebni štrajk v Mariboru 19. marca letos
© Urška Cotič

Temeljno vprašanje pri spoprijemu s podnebno in s tem z razvojno krizo sveta je: ali so tako imenovani zelena rast, zeleno gospodarstvo, trajnostna gospodarska rast, trajnostni razvoj in krožno gospodarstvo, ki so v splošnem besednjaku tako rekoč sopomenke, v sedanji svetovni gospodarski in razvojni paradigmi sploh mogoči?

Letos mineva deset let, odkar so ministri 34 držav OECD (s Slovenijo vred) 25. junija 2009 podpisali Izjavo o zeleni rasti in s tem v številne dokumente OECD, držav sveta, dokumente EU in ZN vnesli nov izraz ’zelena rast’. Ta je postal sopomenka za vodilno predlagano teorijo za odpravljanje podnebno-okoljsko-razvojne krize. Zelena rast je tudi predlagana paradigma za dosego ciljev trajnostnega razvoja ZN iz septembra 2015 (Agenda 2030) in predpostavka za izvedbo ciljev Pariškega sporazuma iz decembra 2015.

V prvem členu Izjave o zeleni rasti so ministri držav OECD poudarili, da gresta zeleno in rast lahko z roko v roki. Vendar v vseh desetih letih do danes še ni bilo empirično dokazano, da bi bila v kateri od držav OECD ali kaki drugi državi sveta zelena rast sploh mogoča. Temeljni razlog je predvsem v »protislovnosti« povezave teh dveh izrazov, zeleno in rast. Za dosego zelene rasti v praksi je namreč treba izpolniti nekatere temeljne pogoje.

Znane so tri različne opredelitve izraza zelena rast, opredelitev OECD, opredelitev v Programu za okolje ZN (UNEP) in opredelitev Svetovne banke. Vse tri temeljijo na predpostavki, da je zelena rast v praksi preprosto mogoča, in ne navajajo temeljnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi teorija sploh lahko delovala tudi v praksi. Zelena rast naj bi bila takšna rast, ki bi učinkovito uporabljala naravne vire in materiale, ki bi bila čista, ki bi na najmanjšo mogočo raven zmanjšala onesnaževanje okolja in negativne učinke na okolje v mejah sposobnosti in zmožnosti planeta za ohranitev normalnega dolgoročnega ravnotežja za normalne naravne razvojne cikle bivanja človeka, živali, rastlin, nežive narave in planeta kot celote v naravnem in optimalnem sozvočju.

Če želimo navedene izraze uporabiti kot paradigme oziroma kot prispevek k odpravljanju podnebno-okoljsko-razvojne krize sveta in jih tako ločiti od definicije kontradikcije, je treba za pravilno rabo teh izrazov izpolniti osnovna merila.

Jason Hickel in Giorgos Kallis (2019) v študiji Je zelena rast mogoča? navajata, da je za udejanjenje teorije zelene rasti nujna izpolnitev dveh temeljnih meril. Naj vas ne prestraši, besedilo v naslednjih vrsticah bo zvenelo kompleksno in zapleteno, vendar je izjemno pomembno. Prvo merilo je absolutna ločitev rasti BDP od rasti porabe materiala in surovin. Drugo merilo pa je absolutna ločitev rasti BDP od rasti izpustov toplogrednih plinov v okviru preostalega ogljičnega proračuna oziroma podnebnega cilja +2 °C oziroma +1,5 °C iz Pariškega sporazuma. Dosedanji rezultati in podatki jasno kažejo, da raba materiala na svetovni ravni v tem stoletju vsako leto raste vsaj za eno odstotno točko hitreje kot svetovni BDP, svetovni izpusti toplogrednih plinov pa zdaj rastejo še hitreje, po tri odstotke na leto.

V EU smo v zadnjih letih sicer dosegli relativno ločitev rasti izpustov toplogrednih plinov od rasti BDP, hkrati pa letna rast porabe materiala tudi v Evropi presega rast BDP. Torej tudi Evropejci ne dosegamo niti relativne ločitve. Še več, rezultati so se v zadnjih letih celo poslabšali. Negativni trend, na svetovni ravni in na ravni EU, je skrb zbujajoč.

Materialni odtis na svetovni ravni in na ravni EU še vedno nezadržno raste, to pa dejansko pomeni, da »zelene rasti« ali »zelene industrije« ali »zelenega gospodarstva« pri taki usmeritvi ni mogoče doseči, čeprav bi »zeleno rast« nujno potrebovali za odpravo podnebne krize na svetovni ravni (in tudi v EU) že danes. To hkrati jasno pomeni, da tudi ciljev Pariškega sporazuma ne bo mogoče doseči, dokler obe navedeni ločitvi rasti porabe materialov in surovin in rasti toplogrednih plinov od rasti BDP ne bosta doseženi v absolutnem smislu, in sicer v daljšem obdobju ter dejansko v vseh državah sveta.

Podatki kažejo, da smo leta 2018 na svetu porabili približno 93 milijard ton materiala in surovin, samo v zadnjih desetih letih se je poraba teh izjemno povečala – za približno 40 odstotkov. Napovedi in trendi za prihodnja leta in desetletja pri nadaljevanju današnje prakse so še bolj skrb zbujajoči, saj naj bi do leta 2050 svetovna poraba materiala in surovin (po konservativni napovedi) zrasla na več kot 180 milijard ton na leto. Nosilna sposobnost planeta je po konvergenčnih znanstvenih raziskavah na stopnji približno 50 milijard ton na leto, torej bi z navedeno rastjo skoraj za štirikrat prekoračili letno nosilno sposobnost planeta. EU v povprečju in številne države članice, med njimi tudi Slovenija, zaznavajo zelo velik materialni odtis. Slovenija je s svojim materialnim odtisom na 29. mestu med vsemi državami sveta (nekje med Španijo in Belgijo).

Splošno uporabljeni kazalnik za merjenje rabe virov v gospodarstvu je tako imenovana domača poraba materiala, ki pomeni skupno težo vseh surovin (biomasa, kovine in fosilna goriva), pridobljenih na domačem ozemlju, plus fizični uvoz, minus fizični izvoz materiala.

Za prikaz povezave med rabo virov in BDP številne države preprosto samo primerjajo rast BDP in domačo porabo materiala. Če je rast BDP večja kot rast domače porabe materiala, potem naj bi gospodarstvo postajalo učinkovitejše glede porabe virov. Takšno formulo uporablja tudi EU (in Slovenija) za spremljanje napredka proti »zeleni rasti«. Prav tako ta kazalnik uporablja OECD v svojih letnih poročilih. Ta kazalnik »navidezno« kaže, da številne države že dosegajo relativno ločitev, saj v nekaterih državah BDP raste nekoliko hitreje kot domača poraba materiala.

Težava z domačo porabo materiala v statistiki podatkov in kazalcev OECD pa je, da se vanjo ne prištevajo fosilna goriva (to je zelo neprimerna in nenavadna praksa v teoriji materialnih tokov), tako pa dobimo zelo drugačne in s tem nepopolne ter tudi zelo nepravilne rezultate. Tudi po mnenju konvergenčne stroke gre za zelo sporen kazalnik, saj ne upošteva oziroma ne vključuje rabe materiala prek proizvodnje in prevoza uvoženih dobrin. Če torej upoštevamo celotni tok in vpliv rabe virov, kar se v literaturi navaja kot celotni »materialni odtis«, so rezultati po državah občutno slabši. Za države OECD in EU kot celoto je vidno, da rast porabe materiala in surovin celo presega rast BDP, to pomeni, da ne dosegamo niti relativne ločitve BDP od porabe materiala in surovin. Razlika rezultata kazalnikov je celo 70-odstotna, to pa je porazno stanje, ki se občutno oddaljuje od trajnostnega razvoja.

Za odpravo podnebne krize bi morali doseči ne samo relativno, temveč celo absolutno ločitev med rastjo BDP in porabe materiala in surovin za daljše obdobje na svetovni ravni. Zelo podoben je položaj tudi v vseh razvitih državah sveta. Relativno ločitev rasti BDP od rasti porabe materiala in surovin za zdaj dosegajo samo nekatere države v razvoju, med njimi najboljše rezultate trenutno dosegajo Kitajska, Indija in Južna Afrika.

Na svetovni ravni je rast porabe virov v zadnjih dveh do treh desetletjih izredno narasla, to pa prispeva k povečanju izpustov toplogrednih plinov. Raba materiala je še posebej velika v tem stoletju, ko raste približno za eno odstotno točko na leto hitreje (približno po štiri odstotke) kot raste BDP (ta raste približno po tri odstotke na leto), torej ne dosegamo niti relativne ločitve. Za primerjavo naj navedemo, da je bila poraba materiala v prejšnjem stoletju za približno eno odstotno točko počasnejša kot rast BDP, torej smo takrat še dosegali relativno ločitev med rastjo BDP in rastjo porabe materiala in surovin. Danes pa je trend torej celo negativen.

Sedanji gospodarski model sveta s povprečno neprekinjeno svetovno rastjo BDP za približno tri odstotke na leto pomeni, da se bo svetovna gospodarska rast podvojila že v 24 letih (torej do leta 2043) in početverila v 48 letih (torej do leta 2067). Obseg sedanjega svetovnega gospodarstva, ki znaša približno 80 trilijonov ameriških dolarjev, se bo torej v 24 letih podvojil na približno 160 trilijonov ameriških dolarjev. Za takšen obseg gospodarstva bo potrebna eksponentna rast rabe materiala, zato se bo svetovni materialni odtis z današnjih 93 milijard ton na leto podvojil na približno 180–190 milijard ton na leto do leta 2050, do leta 2100 pa se bo povečal celo za približno 11-krat, kar je skoraj 1000 milijard ton na leto. To število je 20-krat večje, kot je nosilna sposobnost planeta (približno 50 milijard ton na leto). Na tak način trajnostnega razvoja in zelene rasti ni mogoče doseči niti se ni mogoče tako spoprijeti s podnebno-okoljsko-razvojno krizo.

Takega pritiska planet ne more zdržati in ne bo zdržal, zato je brez korenite spremembe sedanje razvojne paradigme uničenje planeta in civilizacije tako rekoč neizogibno. Bogastva na svetu je že danes dovolj, vendar je popolnoma neenakomerno in nepošteno porazdeljeno med prebivalce. Danes ima en odstotek bogatih v lasti 50 odstotkov celotnega svetovnega bogastva, razlike med bogatimi in revnimi pa so se v absolutnem znesku v zadnjih 20 letih izjemno povečale. Pri tem deset odstotkov bogatih prebivalcev sveta ustvari kar 50 odstotkov celotnega ogljičnega odtisa, kar pomeni, da podnebno krizo povzročajo predvsem razvite države sveta, tudi države EU, oziroma predvsem bogati in premožni posamezniki.

Pri spoprijemanju s podnebno-okoljsko-razvojno krizo se postavlja še dodatno temeljno vprašanje: je svetovna gospodarska rast združljiva s Pariškim sporazumom? Za teorijo »zelene rasti« je namreč temeljno vprašanje: ali sta mogoča nadaljevanje svetovne gospodarske rasti in hkratna imperativna absolutna ločitev med BDP in izpusti toplogrednih plinov, in to dovolj hitro, da ostanemo v mejah ogljičnega proračuna oziroma podnebnega cilja +1,5 °C oziroma +2 °C iz Pariškega sporazuma? V znanstveni študiji Jason Hickel in Giorgos Kallis (2019) navajata, da je treba za dosego cilja ogljičnega proračuna +1,5 °C ter pri svetovni letni gospodarski rasti približno nič odstotkov zmanjšati svetovne izpuste toplogrednih plinov za približno 6,8 odstotka na leto, za +2 °C pa za približno štiri odstotke (v tem stoletju se nasprotno svetovna rast izpustov toplogrednih plinov še vedno povečuje za približno tri odstotke na leto). Cilj ogljičnega proračuna +1,5 °C je v praksi zelo težko dosegljiv, cilj ogljičnega proračuna +2 °C pa je empirično v praksi še dosegljiv, če bi odločne in korenite ukrepe na svetovni ravni začeli izvajati danes, kar pa je daleč od sedanjih usmeritev in dejavnosti večine držav na svetu, tudi EU kot celote.

Ta dejstva in znanstveni modeli postavljajo pred preizkušnjo tudi cilje trajnostnega razvoja ZN (Agenda 2030), saj ti temeljijo na paradigmi »zelene rasti«, ki zahteva njihovo izpolnitev tudi empirično oziroma v praksi. Kot kažejo nekatere konvergenčne študije, bo treba cilje trajnostnega razvoja ZN znova temeljito pretehtati in jih morda napisati popolnoma na novo, še zlasti, ker so nekateri cilji trajnostnega razvoja v Agendi 2030 v popolnem nasprotju oziroma se med seboj izključujejo.

Empirični podatki torej kažejo, da je absolutna ločitev rasti BDP in rasti rabe materiala mogoča samo za kratka obdobja v zelo bogatih državah z zelo odločno politiko zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, da ni mogoča na svetovni ravni niti z rabo najbolj optimističnih scenarijev, da absolutne ločitve fizično oziroma praktično ni mogoče vzdrževati dolgoročno. Zaradi tega je uporabnost teorije »zelene rasti« za odpravo podnebno-okoljsko-razvojne krize zelo vprašljiva.

Študije torej navajajo tudi, da bi bilo empirično mogoče doseči »zeleno rast« za ogljični proračun +2 °C z najbolj nepopustljivimi politikami zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, če bi bila svetovna letna gospodarska rast blizu nič odstotkov (do 0,4 odstotka) na daljši rok in če bi začeli izvajati ta projekt na svetovni ravni takoj, ogljični proračun +1,5 °C pa empirično ni več dosegljiv oziroma bi bil samo ob ustavitvi gospodarske rasti – tako imenovana odrast –, seveda na svetovni ravni, za kar pa bi bila potrebna tudi sprememba gospodarske paradigme oziroma sistema.

Podobno je s projektom in paradigmo »krožnega gospodarstva«, za kar si v EU in Sloveniji (in drugih državah) prizadevamo že vrsto let. Žal podatki na svetovni ravni in tudi v EU kažejo negativni trend in slabšanje rezultata iz leta v leto, to pa je v popolnem nasprotju s ciljem, ki smo ga želeli ali ga želimo doseči s projektom krožnega gospodarstva. Zadnje poročilo Circularity Gap Report 2019 kaže, da je na svetovni ravni lani »zakrožilo« samo devet odstotkov materiala in surovin, v EU pa celo samo 7,5 odstotka. Ali povedano drugače: EU danes porabi približno osem milijard ton materiala na leto za proizvodnjo energije in drugih proizvodov in samo 0,6 milijarde ton oziroma 7,5 odstotka tega materiala izvira iz recikliranja oziroma kroženja materiala.

Glede na navedeno bi morda lahko sklepali, da se ukrepi »krožnega gospodarstva« še niso »prijeli«, saj so bili prvi dokumenti na to temo pripravljeni šele pred nekaj leti. A to ne drži. Preprosto zato, ker ukrepi »krožnega gospodarstva« ne morejo učinkovati, dokler se ne postavi zgornja meja rabe materiala za primarno proizvodnjo. Ena od temeljnih idej krožnega gospodarstva namreč je, da bo zapiranje kroga materiala in proizvodov preprečilo dodatno primarno proizvodnjo.

Nove študije s tega področja ugotavljajo, da krožno gospodarstvo celo povečuje primarno proizvodnjo in delno ali tudi v celoti izniči koristi prihranka materiala, saj sproži motivacijo po dodatni gospodarski rasti.

Nove študije s tega področja ugotavljajo, da krožno gospodarstvo celo povečuje primarno proizvodnjo in delno ali tudi v celoti izniči koristi prihranka materiala, saj sproži motivacijo po dodatni gospodarski rasti, ta pa povzroči verižno reakcijo in še večjo porabo materiala. Gre za tako imenovani Jevonsov paradoks ali učinek. Krožno gospodarstvo namreč ni samo tehnična težava kroženja materiala, temveč je predvsem vprašanje gospodarske logike proizvodnje, zato je zanj značilen enak učinek kot za strategije energetske učinkovitosti. Prihranek energije in materiala iz krožnega gospodarstva na eni strani in s tem nižje cene proizvodnje na drugi strani povečujejo povpraševanje in spodbujajo dodatno primarno proizvodnjo.

Krožno gospodarstvo bi sicer lahko postalo del strategije, toda učinkovito bo samo, če ne bo prepuščeno tržni logiki, podjetjem ali lastnikom kapitala. Dokler pa ne bo dosežena absolutna ločitev BDP od rabe materiala in postavljena zgornja omejitev rabe materiala ter občutno povečana doba brezplačnega jamstva, na primer več kot 20 let za številne proizvode ali možnost popravila proizvodov v daljšem obdobju (na primer možnost zamenjave baterije v pametnih telefonih v obdobju tudi deset let in več), in to na svetovni ravni in v vseh državah, bo tudi »krožno gospodarstvo« ostalo samo teorija na papirju oziroma oksimoron.

Navedeni učinki, usmeritve in napovedi nas torej močno oddaljujejo od nujnega zelenega prehoda in pomenijo, da je spoprijemanje s podnebno-okoljsko-razvojno krizo mogoče samo z odločnimi spremembami in takojšnjim ukrepanjem na svetovni ravni in na ravni EU (s Slovenijo vred). Potreben je torej korenit preobrat razvojne in gospodarske paradigme. Najprej se je treba odreči konceptu neprestane rasti in seveda napačnega, preživelega in nepoštenega kazalca bruto domačega proizvoda. Gre za bistveno spremembo miselnih vzorcev, temeljnih vrednot in življenjskega sloga vseh Zemljanov.

Znani filozof Timothy Morton navaja, da je sedanje obdobje antropocena trenutek utripajočega samozavedanja, v katerem se začenjamo v celoti zavedati človeštva kot svetovne sile. Celo ljudje, ki smo sprožili antropocen, ga ne moremo več nadzorovati. V nasprotju z utopičnimi fantazijami, da nas bodo rešili izjemne zmogljivosti in hiter razvoj umetne inteligence (ali kake druge nove tehnologije), nas antropocen uči, da ne moremo prekoračiti svojih omejitev ali svoje odvisnosti od omejitev narave in planeta. Lahko samo živimo in lahko samo preživimo, če bo naše ravnanje v sozvočju z naravo, planetom in njegovimi omejitvami. Preprosto se moramo zbuditi v resničnost, da smo bili vedno odvisni od omejitev planeta, čeprav se tega dolga stoletja nismo zavedali.

Mi, ljudje, ne povzročamo le velikanskih podnebnih sprememb, uničenja okolja in razvojne krize, ampak tudi vemo, da to zares počnemo. Zato smo polno odgovorni. Odgovorni smo moralno, in to do sedanje in do prihodnjih generacij. Projekt dolgoročne podnebne politike in zelenega prehoda Slovenije mora odločno nadgraditi naše vrednote, dodati skupne vrednote in dvigniti našo kolektivno narodno motiviranost za pravočasno spremembo razvojne paradigme, korenito nadgraditev življenjskega sloga, ravnanje družbe in vsakega posameznika v prizadevanju za trajnostni razvoj. Projekt mora biti naš pošteni prispevek k uravnoteženemu razmerju med prizadevanji sedanjih in prihodnjih generacij ter naš pošteni prispevek k ohranitvi zdravega, razvojno uravnoteženega, pravičnega skupnega planeta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • mag. Ajda Pistotnik, mag. Aljoša Slameršak, dr. Dušan Plut, dr. Jasminka Dedić, dr. Lidija Živčič, mag. Nisa Dedić-Sočan, dr. Sarah Lunaček, dr. Uršula Lipovec-Čebron, Gibanje za odrast

    Je „zelena rast“ sploh mogoča?

    Spoštovani gospod Zoran Kus, z zanimanjem smo prebrali vašo kolumno Je „zelena rast“ sploh mogoča?, ki je bila objavljena v zadnji Mladini (št. 38). Prvič se je zgodilo, da je vidnejši predstavnik slovenske vladne administracije javno spregovoril o nezdružljivosti gospodarske rasti in okoljske trajnosti in s tem postavili pod vprašaj ekonomsko dogmo, v katero oblikovalci politik ne smejo podvomiti. Več