Deklica z rdečo tableto

Podnebna aktivistka Greta Thunberg je z jeznim govorom na podnebnem vrhu OZN razdelila svet

Greta na tiskovni konferenci v New Yorku

Greta na tiskovni konferenci v New Yorku
© Profimedia

Greta Thunberg je simbol boja proti podnebnim spremembam – številni jo častijo kot odrešenico, drugi žalijo, češ da je duševna bolnica. Po govoru na podnebnem vrhu OZN se lahko vprašamo, ali je mogoče, da je edina normalna na tem ponorelem svetu.

Greta Thunberg je slabe pol ure po svojem jeznem govoru čakala v kletnem prostoru Unicefove zgradbe v New Yorku. Ker ga je hladila klimatska naprava, jo je zeblo in oblekla si je modri kapucar, vendar le na pol, kot bi ji bilo hkrati vroče in hladno.

V govoru na otvoritveni slovesnosti je predsednike držav z vsega sveta vprašala, kako si drznejo njej in njeni generaciji ukrasti prihodnost. Dekle, ki navadno kljub rosnim 16 letom nastopa umirjeno in razumno ter deluje kot edini odrasli v prostoru, je kričala. Tega ni storila še nikoli.

Ko je potem zapustila veliko kongresno dvorano v znameniti glavni stavbi OZN, je po naključju naletela na ameriškega predsednika Donalda Trumpa. V Združenih državah Amerike, državi, ki je edina preklicala podpis pariškega podnebnega sporazuma, vodi pa jo predsednik, eden redkih ljudi na svetu, ki v podnebnih spremembah vidijo kitajsko izmišljotino, je preživela več kot štiri tedne. Tako kot številni podnebni aktivisti bi na nastopih v preteklih tednih lahko udrihala čez Trumpa, vendar ga ni omenila niti enkrat, saj težava ni v njem. V vseh je težava, tudi v prijaznem Baracku Obami, s katerim se je sestala, in prijazni Angeli Merkel, ki je govor imela kmalu za njo.

Greta Thunberg je v kletni prostor Unicefove zgradbe prišla, da bi oznanila, da je skupaj s 15 drugimi mladimi iz 12 držav pri otroškem odboru OZN vložila pritožbo zoper gospo Merkel. Mladi državam, kot so Nemčija, Argentina, Brazilija, Turčija in Francija, očitajo, da kršijo konvencijo OZN o otrocih, ker niso dovolj storile proti podnebnim spremembam in niso držale obljub. Za zdaj ni čisto jasno, kaj bo sledilo, kot kaže, pa gre predvsem za zbujanje pozornosti, za predstavo, za šov, skratka za področje, ki ni ravno Gretina močna točka.

Na oder je prišla zadnja, stala je čisto na robu, jopa ji je medtem zdrsnila na komolce in vztrajno si jo je popravljala, obraz ni izdajal ničesar. Delovala je kot nejevoljna učenka, ki upa, da ne bo vprašana.

Uvodni govor je imela 14-letna aktivistka iz New Yorka. Očitno naj bi v središču pozornosti stal nekdo drug. Prvo vprašanje je bilo kljub temu namenjeno njej – komu pa drugemu? Zakaj je vložila pritožbo, in če je dovoljeno še drugo vprašanje, kako se počuti zdaj po tem čustvenem nastopu pred OZN.

Seveda je to veliko vprašanje. Kako se počuti deklica, ki se zdi nežna, mlada, krhka in suha, ki je videti veliko mlajša od 16 let in je ravno imela govor, ob katerem bi se veljalo zamisliti, tako jezen, obupan in na robu solz, da je vse zaskrbelo zanjo. Kako si drznete! Kako si politiki drznejo iskati tolažbe pri njej? S svojimi praznimi besedami naj bi bili Greti ukradli sanje in otroštvo. Kako si drznete? Še naprej gledati proč, priti sem in govoriti, da bo vse v redu?

Nič ni v redu.

Nekateri od njenih stavkov so že takoj, niti uro po tistem, ko so bili izgovorjeni, postali znameniti. Na svet so jurišali prek Twitterja in Instagrama. Ta govor bo nekega dne morda veljal za ključni govor 21. stoletja. V štirih minutah in pol je govoričenje o nepremagljivih ovirah, uspehih pri pogajanjih, majhnih korakih in kompromisih razkrinkala za tisto, kar v resnici je: govoričenje. Govor pomeni tudi radikalen odklon od optimistične retorike preteklih desetletij: po »Sanjam« in »Da, zmoremo« in »Naredimo Ameriko spet veliko« njen »Kako si drznete« zaznamuje konec evforije ob prelomu, vere v napredek in patosa glede možnosti ter začetek zavedanja, premisleka, zasuka.

Moralnost namesto pragmatičnosti, kontroverza namesto sprave.

Potovanje v ZDA, osrčje mraka, je bilo za Greto Thunberg morda nenavadno, saj je bilo to potovanje v kraljestvo odraslih in politikov, krivcev, ki jih ima za neumne ali hudobne, verjetno pa za oboje.

Kako nenavadno mora biti spoznati Baracka Obamo. Tudi on je podnebni škodljivec, vendar je nazadnje Greto Thunberg vprašal, ali sta v isti ekipi. Na pamet ji ni padlo nič drugega kot preprost da, medtem ko ji je nekdanji predsednik ponudil pest v Löwov pozdrav. Ali govoriti z Angelo Merkel, ki je tako zavzeto poslušala in pozneje omenila budnico mlade generacije, čeprav tudi ona več govori kot ukrepa. Nenavadno je bilo verjetno nastopiti tudi v pogovorni oddaji Late Night Trevorja Noaha, kjer so se gledalci smejali njenim odgovorom, kot bi bila komičarka ali cirkuški poni, ki izvaja točko. Ali prebrati objavo Donalda Trumpa na Twitterju, ki se je norčeval iz srečne deklice in njene bleščeče prihodnosti. Ali poslušati ploskanje po jeznem govoru v palači OZN, ki so ji ga namenili ravno tisti, zaradi katerih se jezi. Nora Amerika, nori svet.

Pred 13 meseci je nastala črno-bela fotografija, posneta med prvo demonstracijo Grete Thunberg pred stockholmskim parlamentom. Izdelala je napis Šolska stavka za podnebje (v švedščini Skolstrejk för klimatet). Čisto sama je sedela pred lepo staro stavbo.

Pred štirinajstimi dnevi so na dan svetovne podnebne stavke po vsem svetu demonstrirali približno štirje milijoni ljudi, prišli pa so le zato, ker se je pred dobrim letom neka 15-letna deklica sama postavila na cesto. Eno leto, ena deklica, nekaj nastopov, vsak petek demonstracija in svet se zdi čisto drugačen.

V 13 mesecih se je iz švedske najstnice razvila odrešenica in rešiteljica sveta, politična svetovna osebnost in morebitna Nobelova nagrajenka. Drugi v njej vidijo živčnega, preveč pametnega čudežnega otroka, za katerega bi bilo bolje, če bi politiko in podnebne spremembe prepustil tistim, ki se poklicno ukvarjajo s tem. Za marsikoga utegne biti tudi grožnja: apokaliptičarka, ustrahovalka na čelu sodobne križarske vojne proti zlu tega sveta.

Kakorkoli že, gre za nenavadno skrb zbujajočo zgodbo. Vprašanje je le, kdo ali kaj je tukaj nor: delovanje te deklice ali svet, ki se je snel s tečajev?

Na nobenem shodu in pri nobenem govoru, na nobenem nastopu na različnih odrih in v pogovornih oddajah Greta Thunberg ni pokazala niti kančka čustev. To si razlagajo z Aspergerjevim sindromom, o katerem včasih spregovori tudi sama, s stanjem, ki sodi v spekter avtističnih motenj. Predstavljati si jo je treba kot Rain Mana, kot da je ujeta pod nekakšnim zvonom dojemanja okolice, zato stvari presoja strogo razumsko. Pred kratkim pa je trpela tudi zaradi motenj prehranjevanja, depresije, paničnih napadov, bila je žrtev nadlegovanja vrstnikov, ni več govorila. Oče Svante Thunberg, igralec, je pustil službo, da bi ji pomagal. Mama, operna pevka, je napisala knjigo o tem obdobju. Zgodbo v knjigi je mogoče na kratko povzeti takole: hči je bolna, prav tako sestra in celo mama, ker je svet bolan.

Greta pred Belo hišo v Washingtonu

Greta pred Belo hišo v Washingtonu
© Profimedia

V tem pogledu je protest tudi terapija. V Gretinem primeru celo precej uspešna. Na Twitterju je napisala: »Preden sem začela šolsko stavko, nisem imela energije, prijateljev in nisem z nikomer govorila. Samo posedala sem sama doma in trpela zaradi motnje hranjenja. Vse to je minilo, ko sem našla smisel na svetu, ki se marsikomu zdi plitev in brez pomena.«

Njena motnja je tudi nekakšno varovalo. Kdor le deloma zaznava, kaj se dogaja okrog njega, kot je značilno za ljudi z Aspergerjevim sindromom, registrira le črno in belo in izključi neskončno veliko sivine naše stvarnosti ter se tako zaščiti pred prehudo zapletenostjo, preveč razburjenja in kaosom. Tako se lahko posveti tistemu, kar drugih 16-letnikov ne zanima – da svetu pove resnico. Zato se v njenem izbruhu skriva nekaj osvobajajočega in hkrati skrb zbujajočega.

Greta ima navadno v odgovor na vse teme, o katerih jo vedno sprašujejo (Zakaj to počneš? Kakšna je bila plovba? Kakšno je tvoje sporočilo politikom?), pripravljen standarden stavek ali dva. Ne želi biti izvirna, prizadeva si, da bi bili njeni odgovori pravilni in natančni. Na vprašanje o kršenju pravic otrok je v New Yorku odgovorila: »Pred 30 leti so podpisali konvencijo o otrokovih pravicah in predsedniki držav niso izpolnili, kar so obljubili.« Nato je odrinila mikrofon.

In kako se ona osebno počuti po tem govoru? »Mislim, da to ne sodi sem,« je odgovorila 30 let starejši novinarki.

V prostoru so za hip osupnili, nato so se nasmehnili v priznanje in nazadnje med vzklikanjem zaploskali.

Tako je prav! Ne gre za njeno počutje, temveč za nič manj kot reševanje sveta.

Greta je tako zanimiva zaradi protislovij v njej: je močna in ranljiva, otroškega videza in ultraodraslega vedenja, je sramežljiva in neustrašna v odločnem delovanju ob hkratni brezupnosti svojih želja. Na stavnicah za Nobelovo nagrado je trenutno favoritinja z razmerjem 1,25 : 1. Pri naslednji najzanimivejši kandidatki je razmerje komaj 11 : 1.

Primerjajo jo z Ivano Orleansko, revolucionarko, vendar primerjava ne vzdrži. Greta se ne zavzema za nič radikalnega, nasprotno, njene zahteve so skorajda skromne. Zahteva, da spoštujemo dogovore, kot je pariški, in izpolnimo obljube ter da resno jemljemo znanstvene ugotovitve in napovedi.

O podnebju ni treba razpravljati. Napovedi se razlikujejo v podrobnostih strahot, ne pa v jedru, in to je, da se je planet za zdaj segrel za stopinjo Celzija. Če bo izpust ogljikovega dioksida ostal enak, moramo računati z zvišanjem na dve stopinji Celzija že pred letom 2050. To bi prineslo usodne posledice: zvišanje gladine morij, višje temperature, suše in nepredvidljive skrajne vremenske pojave, predele, ki bi se spremenili v stepe. S pariškim podnebnim sporazumom iz leta 2015 so se skoraj vse države na svetu zavezale, da bodo segrevanje ozračja obdržale veliko pod dvema stopinjama. Medvladni odbor za podnebne spremembe je v posebnem poročilu razkril, kako obsežne bi bile spremembe že pri zvišanju temperature za več kot poldrugo stopinjo. Te vrednosti ne bomo presegli, če bomo do leta 2030 izpuste ogljikovega dioksida prepolovili in ga najpozneje do leta 2055 sploh ne bomo več izpuščali.

A to možnost verjetno lahko kar izključimo.

V takšnih razmerah se svet zdi kot otrok z okvarami. Izstopa s svojim vedenjem, a je le malce nenavaden. Je pameten, vendar ne pove nič oprijemljivega. Greta Thunberg je povsod po ZDA na nastopih naletela na občinstvo, ki sodi v razsvetljeno, liberalno elito države, a je hkrati upanje na rešitev pripravljeno prepustiti otroku. Greta to z odporom zavrača. »Od mladine se nadejate upanja? Kako si drznete!«

Odrešeniška zgodba se je začela že, ko je Greta Thunberg v ZDA priplula z jadrnico. Rešitelj, ki pride z ladjo, sodi med najstarejše krščanske odrešeniške prispodobe. Konec avgusta je pristala v pristanišču na Manhattnu in tam so jo že čakali številni podnebni aktivisti. Celo večnost je trajalo, da je jadrnica končno pristala. Greta in njeno moštvo s kapitanom Borisom Herrmannom in monaškim princem Pierrom Casiraghijem sta morala počakati na pravi veter. Osamljenost in odmaknjenost sta bili neverjetni, samo ona in morje, je pripovedovala Greta.

Tako je prispela v državo, ki jo pri doseganju cilja, da bi svet rešila pred podnebno katastrofo, ovira bolj kot katerakoli druga. Povprečni Američan na leto izpusti okoli 16 ton ogljikovega dioksida, Nemec devet, Šved kar pol manj od Nemca, prebivalec Bangladeša pa le približno pol tone.

Greta je šla demonstrirat dva dneva po prihodu, saj je bil spet petek. Razen dveh petkov, ko je plula, v zadnjih 13 mesecih ni izpustila demonstracije.

Morda jo je potovanje z ladjo vseeno bolj izčrpalo, kot so mislili, saj se zdi apatična. Tri ure kot da ne bi bila zaznala nikogar, spregovorila ni niti besede. Vsi tisti ljudje so prišli zaradi nje, vendar se je odrešenica zaprla pred njimi. Ameriški aktivisti so vedenje svoje voditeljice skušali prikriti, kajti v ameriški storilnostni logiki ni prostora za neprilagojenost. Morda pa sta jo zgolj šokirala naval in gneča. Vsepovsod ji je sledil grozd snemalcev in fotografov, blogerjev in novinarjev, ki so klicali njeno ime, tako da so pomočniki okrog nje morali ustvariti človeški ščit.

Deluje skoraj kot popzvezdnica, ki bi rada zavojevala Ameriko. »Hočem vas spraviti v paniko,« je na začetku leta rekla v Davosu, to je bila njena prva uspešnica, ki ji je zdaj sledila Kako si drznete. Pravzaprav je z britansko rokovsko skupino The 1975 že posnela skladbo, ki je izšla julija letos. Ob zvokih sintetizatorja govori, da je čas za ukrepanje: »Čas je za upor.« Prihodki so namenjeni militantnim zaščitnikom podnebja Extinction Rebellion, ki jim je pred nekaj tedni spodletel poskus, da bi z brezpilotnimi letalniki ohromili londonsko letališče Heathrow.

Greta Thunberg seveda ni popzvezdnica, vendar so najstniki, ki so si jo izbrali za vzornico, odrasli ob filmih s superjunaki sodobnega Hollywooda. To so filmi, v katerih morajo svet rešiti nesrečni, ujeti, ranjeni junaki, ki pa imajo poseben dar za boj proti zlemu.

V tem čudežnem univerzumu bi bila Greta lahko vidka, saj svet vidi takšen, kot je v resnici. Ko sedemo v avtomobil, da bi se odpeljali v restavracijo, ona vidi ogljikov dioksid v ozračju in mrtvo žival na krožniku. Kjer dopustujemo, prepozna zastrupljeno morje in vse hujše poplave. Vidka ve več kot drugi, vendar mora nositi bolečino, ki jo prinaša to vedenje, takšna je dialektika superjunakov. Prepričanje, da poznajo resnico, ki jo vplivneži skušajo prikriti, filistrom pa je preveč neprijetna, je star kontrakulturni motiv.

V znanstvenofantastičnem filmu Matrica, klasiki sodobnega Hollywooda, se mora junak Neo odločiti med rdečo in modro tableto. Modra bi mu omogočila, da ostane v svojem udobnem svetu blaginje, rdeča bi mu pokazala, kakšen je svet v resnici. Greta Thunberg je vzela rdečo tableto.

Tretji petek svoje ameriške turneje je demonstrirala pred Belo hišo v Washingtonu. Zbralo se je le nekaj sto demonstrantov, večinoma mladih in aktivistov. Tokrat ji je uspelo, da je po megafonu izrekla nekaj besed. Rekla je, da je tako ali tako že vse povedala in da je ponosna na vse, ki so prišli. »Nikoli ne obupajte,« jih je pozvala in spet sedla.

Nato si je želela samo še proč, vendar so ji otroci, fotografi in snemalci vztrajno sledili. Na križišču trga Madison in avenije Pennsylvania, nasproti Bele hiše, je Greta Thunberg stekla proč. To je bil beg. Nenadoma je bila majhna deklica, ki si želi samo proč. Kako si drznete upe polagati vame?

Gre za nenavadno skrb zbujajočo zgodbo. Vprašanje je le, kdo ali kaj je tukaj nor: delovanje te deklice ali svet, ki se je snel s tečajev?

Nekaj dni pozneje je bil načrtovan govor pred odborom za podnebne krize v predstavniškem domu, pred ljudmi, ki sprejemajo zakone – zakone, ki doslej niso bistveno pripomogli k reševanju podnebja. A tistega precej toplega septembrskega popoldneva Greta Thunberg pravzaprav ni povedala ničesar.

Predsednik odbora je 67-letni Bill Keating, demokrat iz Massachusettsa, na Kapitol prihaja že osem let, deluje čisto simpatično. Ko ji je prepustil besedo, je rekla samo, da je dovolj govorila in da je namesto tega nekaj prinesla. Politiki naj ne bi poslušali nje, temveč znanstvenike.

Kup papirja, ki ga je držala pod roko, je slavno poročilo SR 1.5 Medvladne skupine za podnebne spremembe, ki je izšlo lani. To je doslej najbolj skrb zbujajoč popis podnebnih sprememb in o njegovi strokovnosti ne more biti nobenega dvoma.

V njem piše vse, kar morajo vedeti politiki, da bi lahko ukrepali.

Keating je postavljal dodatna vprašanja. Zakaj je tako pomembno prisluhniti znanosti?

Greta ni razumela in ga je zmedeno gledala. Skoraj roteče je odgovorila: »Ker bi moralo biti upoštevanje znanosti samoumevno! Saj gre vendar za znanost!« Poročilo zveni porazno in v resnici sporoča, da je prepozno. Ukrepi, ki bi jih morali sprejeti, bi bili preveč drastični.

»Politika je tisto, kar je mogoče,« je na predstavitvi svojega podnebnega dogovora v Berlinu dejala Angela Merkel. To je hkrati odgovor Greti: radikalna, takojšnja preobrazba ni ne politična ne realistična, je utopična, tako lahko razložimo izjavo Angele Merkel.

Kaj pa, če bi bilo ravno nasprotno: če sanjačica in utopistka ne bi bila Greta Thunberg, temveč kak politik, kot je Merklova, Keating, Obama ali Macron, ki upajo, da si bomo v bližnji ali daljni prihodnosti že izmislili kako rešitev? Kaj če je v resnici mladinsko gibanje za podnebje najkonservativnejši upor proti oblasti, kar jih je videl svet? Spremembe, ki so nujne, da bi obvladali prihodnost, bodo morale biti radikalne, in nedvomno je pametno, če se tega zavedamo. Radikalno pametne.

Gretin nastop v Washingtonu je bil nastop realpolitičarke. Ni govorila o domnevnih utopijah, politike je kot dobra referentka oskrbela z obveznim branjem, pri čemer se je dotaknila tudi zelo realpolitičnega protislovja: nemogoče je preprečiti podnebno katastrofo, dokler je gospodarska rast edino merilo človekove blaginje.

Greta zna zbujati neprijeten občutek s svojim značilnim izrazom na obrazu, z nekoliko pozno pubertetniško predrzno pravičnostjo, skandinavsko prebudniško avro, vendar je tudi neprijetna nasprotnica. Njene obtožbe so napadalne, a vsak, ki se skuša soočiti z njo, deluje kot agresor, ki napada mladoletno deklico, če sploh ne upoštevamo, da njen asketski življenjski slog, poln odpovedovanja, naravnan na čim manjši izpust ogljikovega dioksida, že dolgo dreza v globoko spečo slabo vest razsvetljenih meščanov. Kdo bo torej ugovarjal, če se 16-letnici zdi, da so jo redni letalski potniki in vozniki potratnih avtomobilov oropali prihodnosti?

Natančno 57 tednov po tistem, ko je prvič sama s svojim napisom sedela pred švedskim parlamentom, je ždela v belem šotoru za ogromnim odrom v parku Battery na južnem robu Manhattna. Ko je iz šotora pogledala navzgor, je videla stolp novega Svetovnega trgovinskega središča – opomnik, ki naj bi opozarjal, da Amerika ne popusti niti v najhujši nesreči, nikoli.

Po podatkih organizatorjev je pred odrom in na bližnjih ulicah stalo četrt milijona ljudi. Prijavili so jih pet tisoč. Na odru sta otroka igralca in pevca Willa Smitha, Jaden in Willow, pela uspešnico Summertime in Paris. Bila sta nekakšna Gretina predskupina. Vladalo je razpoloženje kot na zabavi, čeprav svet ne čaka nič dobrega.

V šotoru za odrom so se ljudje tako kot vedno gnetli okrog Grete Thunberg. Spremljal jo je oče, ki je priplul z njo. Skušal je govoriti s hčerjo, a Greta je z roko naredila nenavadno kretnjo, kot bi želela vse izbrisati. Težko je bilo reči, kaj je takrat mislila. Ko je tik zatem stala na odru, je vprašala: »Zakaj bi se morali učiti za prihodnost, če je nimamo?«

Prava predstava in spektakel. A nad parkom Battery se je pela tančica brezplodnosti. V New Yorkerju je pisatelj Jonathan Franzen, eden najpomembnejših ameriških avtorjev, ravno objavil izčrpen članek o podnebnih spremembah Kaj če bi se nehali pretvarjati?.

Franzen je med drugim napisal, da v boju proti podnebnim spremembam realistično gledano ne moremo več zmagati in da katastrofe ni več mogoče preprečiti. Morda bi lahko bilo osvobajajoče, če bi to priznali in se nehali pretvarjati, kako vse sile usmerjamo v preprečevanje podnebnih sprememb. Franznovi romani imajo vsi obupan, melanholičen prizvok, vendar imajo dobri pisatelji dar, da pretrese sedanjosti razumejo bolje kot drugi ljudje. »Lahko še naprej upamo,« je napisal Franzen, »da je katastrofo mogoče preprečiti, in smo pri tem vse bolj razočarani in besni zaradi nedejavnosti sveta. Lahko pa se sprijaznimo, da nas čaka katastrofa, in začnemo drugače gledati na to, kaj pomeni upati.«

Prepozno je. Minilo je. Ni več možnosti, to je napisal Franzen. Pa ni družba, ki ne verjame več v lepšo prihodnost, izgubljena?

Franznov predlog, da bi si priznali, kakšna nesreča nas čaka, se zdravi človeški psihi zdi nesprejemljiv. To navsezadnje pomeni tudi, da bi bili dejansko nori. Lahko sicer mislimo, vendar ne ozavestimo, ker se moramo zavarovati pred preveč resnice, spoznanji in rdečo tableto, če hočemo upati.

Tako nam naša modra zavest, nekomu glasneje, drugemu tiše, šepeta dvoje: prvič, zatona sveta ne bo, kar bo, pa bo, nadaljujmo, saj bomo že nekako, takšne stvari. In drugič, kar je nekako logično nadaljevanje prvega: morda je Greta Thunberg kljub vsemu nora.

© 2019 der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.