Poceni sanje, draga resničnost

Zoran Kus z alarmantnimi podatki oziroma z argumenti na nivoju samouresničujočih prerokb nasprotuje jedrski energiji. Da bi minimiziral vlogo obstoječih jedrskih elektrarn, navaja njihov delež v celotni porabi energije in se sklicuje na upadanje njihovega deleža v proizvodnji elektrike. V resnici je proizvodnja jedrskih elektrarn še vedno za tretjino večja od proizvodnje elektrike iz volatilnih obnovljivih virov (veter, sonce) in v absolutnem smislu tudi ne upada, le proizvodnja iz drugih virov, predvsem fosilnih, hitreje narašča in se zato relativni delež jedrske energije zmanjšuje. Če to ilustriram s konkretnimi številkami: leta 1996 (ki ga omenja Zoran Kus) je poraba jedrske energije preračunano znašala 545 milijonov ton naftnega ekvivalenta (Mtoe), leta 2018 pa 611 Mtoe. V istem obdobju je poraba premoga narasla od 2279 na 3772 Mtoe, nafte od 3381 Mtoe na 4529 Mtoe in plina od 1906 na 3309 Mtoe. Posledica je dramatično povečanje virov izpustov ogljikovega dioksida, ki pa „strokovnjaka za podnebno krizo“ očitno precej manj skrbi kot pa večji poudarek jedrski energiji, ki ne povzroča podnebnih sprememb.

Če resno mislimo z bojem proti podnebnim spremembam, je zadeva pravzaprav zelo preprosta. Na voljo imamo le tri možne rešitve: jedrsko energijo, obnovljive vire in zmanjšanje porabe energije.

Če začnem kar pri zadnji – vsekakor je učinkovita raba energije dobrodošla in zaželena, toda neko drastično zmanjšanje njene porabe je praktično nemogoče. Poraba energije je namreč neločljivo povezana z ustvarjanjem bdp oziroma družbenim blagostanjem. Njeno omejevanje oziroma ukrepi, ki otežujejo dostopnost energije, hitro pripeljejo do družbenih kriz in nemirov. O tem nam pričajo tako pojav rumenih jopičev v Franciji kot nedavna „revolucija“ v Ekvadorju in trenutne demonstracije v Čilu. Povsod je bil neposredni vzrok za ljudski revolt povišanje cen pogonskega goriva oziroma javnega prevoza. Zato je precej iluzorno pričakovati, da bodo ljudje pripravljeni sprejeti občutnejše zmanjšanje porabe energije; realno moramo predvsem pogledati, s čim lahko nadomestimo to velikansko porabo fosilnih goriv.

Obnovljivi viri so nedvomno dobra rešitev; problem je v tem, da se vedno pojavi še nek „ampak“. Obnovljive vire lahko v grobem razdelimo v dve skupini – na hidroelektrarne in na volatilne vire (veter, sonce). Hidropotencial je, vsaj v razvitem svetu, v glavnem že v celoti izkoriščen ali pa zaradi posebnih okoliščin (varovanje narave) ni na voljo (v Sloveniji npr. Soča in Mura). Hidroelektrarne imajo akumulacije, s katerimi lahko uravnavajo proizvodnjo oziroma sledijo porabi, zato se zlahka vključijo v elektroenergetski sistem. Nasprotno pa vetrne in sončne elektrarne proizvajajo elektriko zgolj takrat, ko piha veter oziroma sije sonce. Oboje zelo niha preko dneva in tudi preko letnih časov. Dokler proizvodnja iz volatilnih virov znaša nekaj procentov celotne proizvodnje, njihova nihanja razmeroma zlahka kompenzirajo ostali, konvencionalni viri. Če pa njihov delež zraste preko 30 – 40 %, se položaj precej zakomplicira in v elektroenergetski sistem je potrebno, poleg marsičesa drugega, dodati tudi rezervne vire in hranilnike energije. Rezervni viri so lahko zgolj na fosilna goriva (zaradi zmanjšanja katerih smo sploh želeli povečati delež obnovljivih virov) ali pa jedrski. Hranilnike energije najlažje ilustriramo na primeru Tesline baterije, ki so jo nedavno postavili na Jesenicah. Njena cena je bila 15 milijonov EUR, njena kapaciteta pa 22 MWh, kar predstavlja količino elektrike, kot jo v Sloveniji porabimo v slabi minuti. Če bi glavnina proizvodnje elektrike slonela na volatilnih obnovljivih virih, bi morali shraniti za približno tri do štiri tedne elektrike (da bi bila na voljo preko jesenskega in zimskega obdobja, ko so dnevi kratki in sonca malo), kar pomeni okoli 30.000 takih baterij in investicijo v višini reda velikosti 450 milijard EUR ...

Tako ostane še jedrska energija, ki je kapitalsko zahtevna in prinaša določena tveganja. Toda tudi nobena druga vrsta energije ni zastonj oziroma cenejša od jedrske energije (vključno z obremenitvijo okolja); prav tako pri vseh ostalih virih energije obstaja možnost nesreč in škodljivih vplivov na okolje, ki so primerljivi oziroma večji kot pri jedrskih elektrarnah. Ena glavnih prednosti jedrskih elektrarn je, da so razmeroma velike enote, ki zavzamejo zelo malo prostora. Kot dokazujejo 70. leta prejšnjega stoletja, ko so v obdobju slabih 10 let dokončali polovico sedaj delujočih elektrarn, bi bilo možno tudi danes v kratkem času bistveno povečati delež jedrske energije in s tem opazno prispevati k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Zgled za tako politiko je npr. Francija, ki tri četrtine svoje elektrike pridobi v jedrskih elektrarnah. Čeprav je njeno prebivalstvo le za 20 % manjše od Nemčije, francoski izpusti toplogrednih plinov znašajo le polovico nemških. Povedati je potrebno tudi, da jedrska energija ni uporabna izključno za proizvodnjo elektrike, temveč tudi za daljinsko ogrevanje, razsoljevanje morske vode, proizvodnjo procesne toplote, proizvodnjo vodika in še kaj.

Optimalen pristop k reševanju podnebne krize je verjetno kombinacija vseh naštetih dejavnikov: učinkovita raba energije, obnovljivi viri energije do nekega obvladljivega deleža, vsaj polovični delež (ob predpostavki, da bi se povsem poslovili od fosilnih goriv) pa jedrska energija.

Naj na koncu komentiram še nekatere strokovno in logično precej problematične trditve Zorana Kusa. Navajanje podatka, da 75 odstotkov toplogrednih plinov nastane izven proizvodnje elektrike, je izjemno zavajajoče. Ta podatek (če je sploh resničen) je predvsem posledica dejstva, da je elektrika edina oblika energije, pri kateri v pomembnem deležu sploh izkoriščamo brezogljične vire primarne energije. Pri vseh ostalih (promet, ogrevanje stavb, procesna toplota) odločno prevladujejo fosilna goriva (in nekaj malega lesne biomase za ogrevanje). Edini način za zmanjšanje ogljičnega odtisa prometa in ogrevanja je njuna elektrifikacija (električni avtomobili, toplotne črpalke), torej bomo potrebovali še več elektrike. Precej cinično je tudi omalovaževanje, češ četudi bi postavili en reaktor na teden, bi to prispevalo le za devet odstotkov doseganja ciljev. Zakaj pa ni zraven podatka, koliko sončnih kolektorjev ali vetrnic bi morali postaviti za doseganje istega cilja? In, ali ni eden glavnih lajtmotivov okoljevarstvenikov, vsak še tako majhen prispevek, vsaka slamica je pomembna? Prav tako je povsem neosnovana trditev, da naj bi jedrska industrija „na vsakem koraku“ proizvajala toplogredne pline. Le-ti nastajajo izključno pri proizvodnji cementa in železa, vendar sta ta dva materiala potrebna za prav vsak industrijski objekt, prav vsako zgradbo, celotna količina (kaj šele delež za gradnjo jedrske elektrarne) je bistveno manjša od izpustov zaradi fosilnih goriv, zato je to res navadno dlakocepstvo. Zoran Kus tudi na veliko dela zaključke na podlagi napovedi, kaj bo čez dvajset let. Sam se dobro spomnim „znanstvenih“ napovedi iz 70. in 80. let, da bo do leta 2000 nafte zmanjkalo. Spomnim se tudi napovedi iz istega obdobja, da bo Jugoslavija zgradila 20 jedrskih elektrarn ... Namesto govorice želja (wishful thinking) in ekstrapolacij preteklih trendov na naslednjih 20 let bi jaz vendarle stavil na tisto, kar je realno dosegljivo v sedanjem trenutku.

Ob navajanju zamud in podražitev pri gradnji 4 elektrarn na Finskem, v Franciji in v ZDA je potrebno povedati, da so drugod po svetu v zadnjem desetletju dokončali 63 jedrskih elektrarn, med njimi večino v predvidenih časovnih in finančnih okvirih. Dobra polovica novozgrajenih elektrarn odpade na Kitajsko, kjer so brez večjih problemov dokončali tudi po dva reaktorja AP1000 in EPR, ki v ZDA in Evropi povzročata toliko preglavic. Prekoračil bi okvir tega odziva, če bi želel natančneje analizirati vzroke za te razlike.

Nesreče v jedrskih elektrarnah so priročen argument nasprotnikov in tudi pri njih bi za poglobljen odgovor potreboval precej več prostora. Naj navedem le, da so narejene resne znanstvene študije (npr. švicarski inštitut PSI) s primerjavo tveganj pri posameznih tehnologijah pridobivanja elektrike in v vseh študijah se je jedrska energija izkazala kot ena bolj varnih. Jedrsko energijo lahko v marsikaterem pogledu primerjamo z letalsko industrijo: zelo podobni sta si pri zagotavljanju kakovosti, učenju iz napak, usposabljanju kadrov in še kaj. Podobni sta si tudi pri dojemanju tveganja: na leto se v povprečju zgodita ena ali dve letalski nesreči, ki povzročita nekaj sto smrtnih žrtev in o katerih na naslovnicah poročajo vsi mediji po celem svetu. V avtomobilskih prometnih nesrečah je letno med 1,3 in 1,5 milijona smrtnih žrtev in mediji poročajo zgolj o tistih, ki so se zgodile lokalno, pa še to je dostikrat le drobna notica v črni kroniki. Posledično dojemamo letenje kot mnogo bolj nevarno kot vožnjo z avtom, čeprav dejstva kažejo ravno nasprotno.

V obdobje, ki sva ga z g. Kusom vzela za primerjavo s stanjem leta 2018, sega tudi podpis Kjotskega protokola (decembra 1997). Od tedaj je „borba“ proti podnebnim spremembam na vrhu politične agende. Pogajalci so potovali v Rio, pa na Bali, pa v Pariz, verjetno še marsikam. Težko je reči, kaj je rezultat njihove „borbe“, neizprosno dejstvo je, da se je v istem času poraba fosilnih goriv povečala za skoraj dvakrat toliko kot znaša celotna proizvodnja obnovljivih virov in jedrske energije skupaj in da so se za polovico povečali izpusti CO2. Glede na to, da našega glavnega pogajalca za podnebne spremembe najbolj skrbi, kako zatreti enega od dveh najpomembnejših virov, s katerim bi lahko nadomestili fosilna goriva, me tak rezultat niti najmanj ne čudi.