Michael Sauga

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Svet

Čas je za Robina Hooda

Koncerni in milijonarji pogosto plačajo manj davkov kot srednji sloj. Celo v ZDA omenjajo davek na premoženje. Ali prihaja velika prerazporeditev premoženja?

Gabriel Zucman : »Kdo bo še verjel v demokracijo, če davčni sistem koristi privilegirani manjšini?«

Gabriel Zucman : »Kdo bo še verjel v demokracijo, če davčni sistem koristi privilegirani manjšini?«

Warren Buffett že dolgo ve, da kdor ima v ZDA veliko, ta bo dobil še več. Ocenjujejo, da naj bi imel 83 milijard dolarjev premoženja. Znani borzni guru in multimilijarder je pred nekaj leti izjavil, da morajo superbogati, kot je on sam, davčnim oblastem odstopiti manj svojega denarja kot njihove tajnice.

Sam vlagatelj je povedal, da v kongresu, naklonjenem milijarderjem, ljudi njegove vrste naravnost ’crkljajo’. Imajo izjemne davčne ugodnosti, saj je davkarija manj pogoltna pri kapitalskih dobičkih kot pri plačah.

Osem let pozneje njegove ugotovitve še vedno držijo. Še več, še bolj držijo. Nesorazmerje je namreč postalo izrazitejše. Ekonomista Gabriel Zucman in Emmanuel Saez sta nedavno objavila obsežno analizo o ameriški porazdelitvi davčnega bremena, ki sta jo označila za zmago nepravičnosti (naslov te 232 strani dolge analize je The Triumph of Injustice).

Preračuni teh dveh predavateljev na Berkeleyju kažejo, da danes prvič od preloma prejšnjega stoletja davčne obveznosti najbogatejših Američanov vnovič zaostajajo za jeklarji, učitelji in upokojenci. »Kdo bo še verjel v demokracijo, če davčni sistem koristi privilegirani manjšini?« se sprašuje Zucman.

To vprašanje si postavlja čedalje več ekonomistov. Še pred nekaj leti so bili prepričani, da nizke dajatve lahko oživijo konjunkturo in bi davčna konkurenca med državami lahko pomenila koristen pritisk na oblasti. Po tej tezi se več vlaga v gospodarstvo, če razbremenimo bogate, in od tega imajo potem kmalu koristi tudi zaposleni z nizkimi in povprečnimi plačami.

Povečevanje bogastva bogatih na račun srednjega sloja je bilo v preteklih letih preveč očitno.

Dandanes ima ta teorija celo med tržno radikalnimi ekonomisti le še redke privržence. Povečevanje bogastva bogatih na račun srednjega sloja je bilo v preteklih letih namreč preveč očitno. In afera s panamskimi dokumenti in luksemburški finančni škandal sta preveč nazorno prikazala, za kako ogromne vsote so dobro stoječi koncerni svoje domicilne države prikrajšali za predvidene davke. Multinacionalke, kot sta Apple in Amazon, se davkariji izognejo tako, da del dobička prenašajo v davčne oaze, kot so Irska in Kajmanski otoki.

Odtlej med ekonomisti postaja vse bolj razširjeno drugačno stališče. Čim izrazitejša je ločnica med revnimi in bogatimi, argumentirajo na primer ekonomisti iz Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, tem manjši je potencial za inovacije in rast v neki državi. Razlog za to je med drugim, da so možnosti za nadaljnje izobraževanje in boljše delovno mesto tem manjše, čim več ljudi je ujetih v slabo plačanih dejavnostih.

Tudi politika je sprejela novi vidik. V ZDA se obetavni demokratični predsedniški kandidati, kot sta Elizabeth Warren in Bernie Sanders, v predvolilni boj odpravljajo s koncepti davka na premoženje.

Hkrati industrijsko razvite države skušajo z mednarodnimi dogovori doseči, da bi zavrli delovanje davčnih oaz. Kajti denar, ki se izmuzne davčnim oblastem, koristi predvsem premožnim, ki imajo lastniški delež v velikih koncernih. Tako svetovna konkurenca pri obdavčevanju gospodarskih družb pripomore, da so bogati še bogatejši.

To mehaniko v svoji knjigi opisuje tudi Zucman. Ekonomist, rojen v Parizu, je pred nekaj leti pomagal francoskemu kritiku porazdelitve premoženja Thomasu Pikettyju pri raziskovanju za njegovo analizo o kapitalu v 21. stoletju. V nasprotju s Pikettyjem, čigar številke niso bile popolnoma verodostojne, Zucman velja za izvrstnega strokovnjaka za podatke.

Za svojo raziskavo je analiziral ameriške davčne prilive v preteklih slabih enajstih desetletjih in pri tem odkril izrazito neravnovesje: 400 najbogatejših Američanov je v šestdesetih letih v povprečju davčnim organom moralo nakazati kar 50 odstotkov svojih prihodkov. Lani je ta delež znašal pičlih 23 odstotkov. Povprečna davčna stopnja spodnje polovice gospodinjstev pa je lani znašala dobrih 24 odstotkov. Ameriški davčni sistem se je sprevrgel v enotno davčno stopnjo, ugotavlja Zucman, s podobno davčno stopnjo za vse in prednostno obravnavo superbogatih.

Prihodki premožnih so pri tem dobesedno eksplodirali. Najbogatejši odstotek ameriških državljanov je svoj delež pri skupnih prihodkih v preteklih 40 letih zvišal s približno enajstih odstotkov na petino, ta delež spodnje polovice prebivalstva pa je skoraj zrcalno enako upadel.

Zucman torej opisuje družbo, ki je ujeta v porazdelitveni začarani krog: bogati postajajo bogatejši, ker plačujejo manj davkov. In ker postajajo bogatejši, imajo še več možnosti za zniževanje svojih davkov. Če se bo tako nadaljevalo, nas na koncu čaka družbena ureditev kot v evropskem srednjem veku, kaže Zucmanova analiza: peščica bo imela v lasti vse, drugi ne bodo imeli tako rekoč ničesar.

Številni ekonomisti v čedalje večjem neskladju med revnimi in bogatimi vidijo neizogibno posledico globalizacije in digitalizacije.

Zucman meni drugače. Prepričan je, da si vsaka družba lahko svobodno izbere, kako bo obdavčila različne prihodke. Ravno ameriška zgodovina naj bi ponujala dokaze za to. Na začetku 20. stoletja naj bi bil ameriški davčni sistem podobno nepravičen kot danes, koristil je železniškim podjetnikom, jeklarskim baronom in naftnim magnatom. A po depresiji, New Dealu in drugi svetovni vojni je vlada obrnila ploščo in bogate prisilila k višjim davkom. V šestdesetih letih je tako najvišja davčna stopnja nekaj časa celo presegala 90 odstotkov. ZDA so imele eno najbolj uravnoteženih porazdelitev davčnih obveznosti na svetu.

Šele sedemdeseta leta s svojo vero v vitko državo in svobodni trg so odpravila ideološki temelj, na katerem sta Ronald Reagan in George W. Bush uspešno uresničevala svoj program za zniževanje davkov. Začasno piko na i je postavil Donald Trump, ki je po začetku svojega mandata vnovič drastično znižal davke za podjetja.

Gabriel Zucman je z epizodo iz Trumpovega predvolilnega boja ponazoril, kako hudo nepravična porazdelitev bremena zastruplja politično ozračje in podpihuje populizem: ko je Hillary Clinton Trumpu očitala, da kot igralniški mogul skoraj ni plačeval davkov, je ta odvrnil, da je bilo to vendar »zelo pametno«. Da se predsedniški kandidat norčuje iz davčnega sistema in si s tem prisluži aplavz, po mnenju Zucmana samo dokazuje, kako sprevržena je razprava o davkih.

A zdaj je po njegovem mnenju čas dozorel za protirevolucijo. In ker noče samo razlagati dejanskih razmer, temveč jih tudi spremeniti, je svoji analizi dodal še načrt za obsežno davčno reformo.

Med ključnimi točkami je najnižja obdavčitev v višini 25 odstotkov na dobiček mednarodno delujočih koncernov. To je daleč nad stopnjo, o kateri so na zadnjem zasedanju Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu razpravljali finančni ministri. Zucman je prepričan, da je škoda zaradi mednarodne davčne konkurence veliko večja, kot menimo. Veliko tujih ekonomistov se glede tega strinja z njim.

Glede na raziskavo inštituta za ekonomske raziskave RWI Leibniz v nemškem Essnu mednarodni koncerni dandanes izraziteje kot nekoč svoja podjetja in deleže v njih selijo tja, kjer lahko največ privarčujejo pri davkih. Avtor te raziskave Philipp Großkurth je to dokazal tako, da je preiskal medsebojno mednarodno prepletenost okoli 28 milijonov podjetij.

Deleži pogosto niso vodili v najpomembnejše države po prometu ali proizvodnji, temveč v tiste neznatne otoške države, katerih imena so znana predvsem utajevalcem davkov, to so na primer Bermudi, Kajmanski otoki in Britanski Deviški otoki.

Še pogosteje so podjetja svojo mrežo deležev širila v tistih evropskih državah, ki so prav tako znane po nizkih davčnih stopnjah in velikodušnih davčnih oblasteh. Tako so ruska podjetja krovne družbe pogosto ustanavljala na Cipru, britanska pa imajo svoje podružnice na otoku Jersey.

Priljubljene so tudi trikotne naveze, v katerih nekatere države delujejo kot vmesnik: Luksemburg recimo pogosto vključijo v ameriško-nizozemske poslovne naveze. Nizozemska pa je pogosto središče ameriško-britanskega poslovnega sodelovanja. Ni mogoče spregledati, da se za številnimi mednarodnimi podjetji skrivajo davčni motivi, pravijo strokovnjaki z instituta RWI Leibnitz.

V Zucmanovem davčnem načrtu je najnižja davčna stopnja za podjetja na svetu šele prvi korak. Njegov drugi predlog je korenitejši in spornejši. Ekonomist poleg davka na prihodke namreč predlaga, da bi dodatno obdavčili še bogate, in sicer v višini dveh do treh odstotkov na premoženje nad 50 milijonov dolarjev.

Ameriški demokrati se strinjajo s takšnim konceptom in se pri tem sklicujejo na Zucmanove predloge, da bi po predsedniških volitvah tako financirali socialne programe: brezplačni študij, vrtec ali splošno zdravstveno zavarovanje, na primer.

Konservativni ekonomisti pa Zucmanov načrt zavračajo kot nevaren robinhoodovski koncept. Davek na premoženje bi vlagatelje in koncerne pregnal iz države, se bojijo, poleg tega bi zanj potrebovali mogočen birokratski aparat, saj je deleže podjetij in umetniška dela težko ovrednotiti. Harvardski ekonomist Larry Summers, ki je blizu demokratom, pa napoveduje, da bi Zucmanov davek prinesel veliko manj denarja, kot se predvideva.

V Nemčiji, kjer se socialdemokrati prav zdaj zavzemajo za davek na premoženje, bi z Zucmanovo zamislijo država dodatno zbrala približno petnajst milijard evrov, so izračunali na berlinskem inštitutu DIW. Vendar bi bila izvedba takšnega zakona v Nemčiji težavnejša, ker je premoženje superbogatih pogosto vezano v podjetjih, ki bi zaradi višjih davkov potem oslabela.

Zucman lahko v vsakem primeru stavi na to, da bodo njegovi predlogi zaznamovali ekonomskopolitično razpravo. Vprašanje porazdelitve, dodaja, naj bi bilo namreč odločilni izziv našega časa. 

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.