Plenjenje se nadaljuje

Javni sistem smo ranili do krvi, in ta je v zadnjem času zadišala ne le slovenskim socialnim kapitalistom, temveč tudi tujcem, ki prihajajo nad stare

Starost je lahko tudi vesela: pustovanje in navijači Luke Dončića v mariborskem Domu Danice Vogrinec

Starost je lahko tudi vesela: pustovanje in navijači Luke Dončića v mariborskem Domu Danice Vogrinec
© Marko Pigac

V realnem sektorju lastniki in menedžerji gospodarskih družb vodijo tržno bitko na slovenskem in predvsem svetovnem prostem trgu ter pogosto tarnajo nad slovenskim gospodarskim okoljem, ki je zaradi zakonodajnih rešitev in visokih davčnih obremenitev menda nekonkurenčno.

V primerjavi z domnevno nestimulativnim gospodarskim okoljem v državi pa so v javnih sistemih, ki jih za družbeno dobro na področju zdravja, izobraževanja, varnosti in sociale mora zagotavljati država, zakonske rešitve še absurdnejše, vredne presoje celo na ustavni ravni. Mnenje računskega sodišča v zvezi z javnim sistemom skrbi za starejše in vse, ki zaradi duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, sicer res ne razkriva celotne tragike družbenega podsistema, temelječega na izčrpanih kadrih, ki si vse pogosteje skušajo zagotoviti dostojno življenje zunaj panoge dolgotrajne oskrbe. Zaposlene puščamo brez strokovnih rešitev in pomoči vsa zadnja desetletja, ko se razmere z vidika pričakovanih standardov in kakovosti storitev nenehno stopnjujejo, število zaposlenih pa ne dosega bistvenih korekcij.

Vsa tragika opisanega v nadaljevanju je posledica kronične neučinkovitosti države in njenih uradnikov, ki ne zmorejo državotvornega konsenza niti v tako pomembnem družbenem segmentu, kot je skrb za starejše. Pri kronični državni neučinkovitosti in političnem okolju, ki s kvazi interesom države kot lastnika pri vsaki menjavi oblasti po koalicijskih formulah imenuje in razrešuje tudi politično nastavljeni menedžment, smo javni sistem ranili do krvi, in ta je v zadnjem času zadišala ne le slovenskim socialnim kapitalistom, temveč tudi tujcem, ki prihajajo nad stare. Poenostavljeno povedano: socialnim kapitalistom, po novem tudi tujcem, smo zunaj prostega trga odprli pot do javnih financ. Plenjenje po vzorcu, ki ga poznamo iz tranzicijskih časov, se nadaljuje.

Morda bo komu nekoč vendarle uspelo prepričati me, da je v slovenskem javnem sistemu skrb za starejše mogoča, da je interes javnih (državnih) zavodov in zasebnikov enak. Po zakonu bi tak celo moral biti. V skladu z zakonsko določenim oblikovanjem cen standardiziranih storitev in cen zdravstvene nege torej na koncu poslovnega leta v finančnih izkazih ne sme ostati nič ali pa se mora tisto, kar ostane, reinvestirati v dejavnost. Od stanovalcev in zdravstvene zavarovalnice pridobljeni prihodki morajo biti dosledno in pod nadzorom socialnih, zdravstvenih inšpekcij in računskega sodišča namenjeni izključno za plačilo zaposlenih, ki garajo v sistemu, za materialne stroške, stroške storitev in stroške vzdrževanja ter amortizacije objektov in opreme. In za finale bi morali biti konec leta prihodki in odhodki uravnani. Na ničli. Zaradi te ničle in socialnega čuta prihajajo Sloveniji pomagat tudi Francozi.

Kot je Pegaz, ki je skočil iz Meduzinega trupa, ko ji je Perzej odsekal glavo, nosil Zevsu strele, tako mi nosimo zlato in srebrnino iz družbenega v zasebno.

Upam, da bodo župani in oblast ljudem kdaj tudi odgovarjali in javnosti pošteno razložili, da je po veljavni zakonodaji oziroma metodologiji v ceno storitve domskega varstva vključenih tudi 60 odstotkov stroška novega doma. In ta strošek, obsegajoč skoraj dve tretjini celotnega objekta in opreme, spet plačujejo naši starejši občani, ko so sprejeti v dom, iz svojega lastnega žepa, oziroma tisti, ki so zavezani doplačevati storitev zdravstvene nege in oskrbe v novem domu. Praktično to pomeni, da se nekajmilijonsko posojilo vsa leta amortizacijskega posojilnega načrta v dveh tretjinah odplačuje s sprotnimi plačili stanovalcev v domovih. Tako bi se cena oskrbe v domu morala pravzaprav imenovati »cena oskrbe s prispevkom za gradnjo mreže domov«. Ljudje bi vendarle morali vsaj vedeti, da si svoj novi dom v kar dveh tretjinah gradijo sami. Morda bi jim morali pošteno ponuditi vsaj solastniške deleže nad nepremičninami, v katere vlagajo, in milijoni evrov vrednosti nepremičnin po poplačanem posojilu ne bi ostali v rokah tako imenovanih socialno usmerjenih kapitalistov oziroma države.

Socialnim kapitalistom, po novem tudi tujcem, smo odprli pot do javnih financ zunaj prostega trga. Plenjenje po vzorcu, ki ga poznamo iz tranzicijskih časov, se nadaljuje.

Razumel bi, da se za to spretno in lepo skrito prispevno stopnjo plačevanja pravice do oskrbe v domu razvija družbena blaginja in da se z novimi nepremičninami povečuje kapital naše države. A paradoks se pokaže v dejstvu, da je državi kot po vseh že znanih scenarijih težnja po učinkovitem gospodarjenju tuja. In tukaj ne premorem več niti ironičnega posmeha, ko se na to področje izjemno uspešno podajajo zasebni lastniki, kot so gradbinci, trgovci in kdorkoli pač, ki zavoha veliko vrečo, ki bo po sprejetju nove zakonodaje o dolgotrajni oskrbi še bolj zadišala po denarju. Kakšne manipulacije bodo sledile pri novopečenih gradbeniških in drugih koncesionarjih, ko bodo morali zaposlovati strokovne in kompetentne kadre s področja zdravja in oskrbe, bom z zanimanjem spremljal. Pa naj državni politični vrh razloži, in to ne nam, ki strokovno obvladujemo to področje že vrsto let, temveč otrokom v prvi triadi osnovne šole, zakaj za starejše po novem želijo skrbeti zidarji, država z usposobljeno strokovno mrežo pa ne.

No, na novi državni denar, ki seveda najbolj diši in se bo zbral v predvidenem novem skladu za dolgotrajno oskrbo, ki ga bomo v prihodnosti polnili vsi državljani Slovenije, se skrivoma in z značajem našega navzven lepega gozdnega plenilca spravljajo z modernimi in globalističnimi smernicami podprte tuje multinacionalke. Vrhunska zgodba za nekoga in dodatna ironija je, da bo vsak prevzem slovenskega javnega doma podprt z aplavzom, saj bomo pred neukimi očmi javnosti uspešno spravili v promet še zadnje, s čimer domnevno ne znamo. Aja, spet že tako znano: državi nekaj ni v interesu, zasebnemu kapitalu pač je. Naj me nekdo ugrizne in pouči, da je državi, ki bi morala skrbeti zame, ko bom star, vseeno in me izroča v roke zasebniku, ki bo pri tem zaslužil in javnosti razlagal, da je vstopil na to področje, ker ima socialni čut.

V želodcu se mi obrača, ko pomislim, da se bomo pri odpiranju novih domov in celo pri tujih prevzemih javnih zavodov smehljali, si čestitali in se slikali ob uspešnih zgodbah, ki nam jih je prineslo partnerstvo državnega ( javnega) in zasebnega. No, medtem so Francozi že v Radencih in pripravljeni na agresivno strategijo osvajanja slovenske mreže domov za stare. Najhuje je to, da se v prvi fazi na zunaj nič ne vidi. Niti to ne, da bo tudi dobiček iz davkoplačevalskega solidarnostnega denarja iz novega sklada za dolgotrajno oskrbo romal k tujcem in ne bo namenjen za razvoj slovenske infrastrukture. Le ta s francosko tako ali tako ni primerljiva. Po gospodarstvu in vseh izkušnjah iz tranzicije jim odprimo še državne jasli. Cankar se res ni motil.

Zasebniki se za gradnjo novega doma lahko zadolžijo, in to seveda tudi storijo, javni/državni pa se ne moremo, ker je takšna slovenska zakonodaja in ker je nihče ne želi spremeniti.

Prav je, da ljudje to vedo. In naj vedo tudi, da bo po preteku amortizacijske dobe dom, ki bo ob dograditvi vreden sedem milijonov evrov, tržno vreden še najmanj tri. Dom bo po odplačanem posojilu sicer res ostal v Sloveniji, a vendarle v bilancah zasebnikov, celo tujcev in ne države. In še to: v njem verjetno ne bo veliko slovenskih delavcev, saj bodo ti, kot že kdaj v zgodovini, ponižno sklanjali glave za nekaj sto evrov višje plače v tujini. Tudi zato, ker je naš državni proračun izropan in bo v prihodnje ob takih nacionalno destruktivnih strategijah še bolj brez denarja za boljše in še kako prigarane in zaslužene plače poštenih delavce v sistemu dolgotrajne oskrbe.

Dobički kvazi »socialnih« providerjev, kreirani iz pokojnin naših državljanov in iz drugih državnih virov, se bodo seveda pretakali na matice v tujini in tako bo naš slovenski proračun vedno bolj obubožan. Smo mi, ki delujemo v javnem sistemu, res manj sposobni, morda koruptivni, res nimamo v javnem sektorju uspešnega in sposobnega menedžmenta, da bi učinkovito upravljal sistem – tako kot zasebniki?

In zdaj še ključno dejstvo.

Zasebniki se za gradnjo novega doma lahko zadolžijo, to seveda tudi storijo. Na drugi strani pa se javni/državni ne moremo. Tako namreč zapoveduje slovenska zakonodaja. In tega nihče ne želi in ni sposoben spremeniti, čeprav bi to naredili v enem dopoldnevu. To dejstvo kaže na neenakopravnost pred ustavo, ki bi jo bilo vredno tudi ustavno presojati. To je tako, kot bi tistim, ki smo v javnem sektorju, že na začetku partije vrgli s šahovnice kraljico in konja. Takšno igro se lahko igrate sami. A zavedajte se, da za šahovnice prihajajo nove generacije. Tudi naši otroci.

Župani so lahko brez skrbi. Pred volitvami bodo razpisane koncesije. Tujci ali zasebniki jim bodo iz socialnih vzgibov zgradili domove za nove uspešne mandate brez konkurence, ob aplavzu pa jih čakajo novi mandati. Na teh volitvah županom, ki pripadajo sedanji vladajoči koaliciji, na naslednjih drugim. Brutalno, a vedno po ključih pravilno razporejeno »svojim«. Ceno z višjimi oskrbninami bodo kot vedno plačali volivci. In takrat, ko bodo zaradi nepotrebno višjih cen oskrbe veliko višje tudi obremenitve občin, ki doplačujejo storitve za tiste, ki sami tega ne zmorejo, bo za ljudi in občine prepozno. A ob »prigaranem« novem mandatu to res ne igra bistvene vloge.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev