Bombe v Mariboru

Gledališkega in filmskega igralca Poldeta Bibiča iz mariborske železničarske družine so, ko je bil otrok, klicali Leo. Na začetku nemške okupacije sta se z babico umaknila h kmečkim sorodnikom nad Ponikvo, v kasnejšem obdobju vojne pa so desetletnega fantiča poslali k babičini sestri »tante Agnez« v Knittelfeld. Tante, ki je bila nekoč Neža, je bila poročena z avstrijskim državljanom, ki je po anšlusu postal arijski Nemec, oba sinova pa sta bila esesovca. Eden od njiju je Leu pokazal orodje za omamljanje goveda, nekakšno jekleno vzmet, ki je povzročila, da je železni bat kot izstrelek poletel naravnost v čelo goveda. Esesovec pa je s tem orodjem lomil zapornikom kosti rok, nog ali rebra, kar se mu je zdelo nekaj povsem vsakdanjega. Toda dečkova nacistična indoktrinacija, ki ni rodila sadov, ni trajala dolgo, v času bombnih napadov je bil Polde Bibič spet v Mariboru.

Prvič je spoznal silovitost zračne ujme oktobra 1944, ko so se Mariborčani ob alarmu že deseti mesec večkrat na teden umikali v kleti in zaklonišča. Ko so dopoldne zatulile sirene, Leo ni opazil vznemirjenosti odraslih, vendar je tisti dan zvočnik vztrajno sporočal, da se mestu iz Gradca približujejo letala: »Schwere Fleugzeuge fliegen über Graz gegen Marburg.« Zagrmelo je, luč je ugasnila, odpadati je začel omet, otroku pa je najbolj ostal v spominu neznosen smrad, saj je mnogim zaradi strahu ušlo. Po štirih urah se je mali Leo skupaj s sotrpini rešil iz kleti, ki so jo zasule stene sosednje stavbe, na katero je padla bomba. Korakal je proti Glavnemu trgu, ki je bil tedaj Adolf Hitler Platz, in poslušal škrtanje stekla pod nogami. Zvok potrte steklovine ga je še desetletja kasneje navdajal z neizrekljivo tesnobo. A kasnejših bombardiranj je bilo kratkohlačnika groza predvsem zaradi matere, ki je vsakič, ko so na Maribor padale bombe, doživela živčni zlom: padala je po tleh, se zvijala, tolkla z glavo ob tla, brcala in vpila.

Maribor je bil med drugo svetovno vojno eno najbolj bombardiranih mest na območju nekdanje Jugoslavije. Da so zavezniki v letih 1944 in 1945 tako vneto rušili stavbe in pokopavali ljudi v mestu ob Dravi, ni bilo naključje, saj je bil Maribor v začetnem obdobju vojne sedež okupacijskih oblasti za Štajersko, vseskozi pa pomembno železniško vozlišče in mesto s številnimi industrijskimi obrati, ki so oboroževali nemško vojsko. Nemški medvojni industriji so bili prilagojeni nekateri že prej delujoči mariborski obrati, tovarna kovinskih izdelkov Ernst Eylert, ki je proizvajala zobata kolesa, pogonske mehanizme in dele za bojne lokomotive, kovinarsko podjetje Bühl, ki je izdelovalo armature in izdelke iz pločevine, livarni Johanna Pengga in Metro ter Splošna stavbna družba, ki je izdelovala vojaške zalogovnike, zavorne naprave, jeklene konstrukcije ipd. Kot ugotavlja zgodovinar Marjan Žnidarič v obsežni in izčrpni raziskavi o okupiranem Mariboru, je bilo leta 1944 v neposredni oboroževalni industriji v tem mestu zaposlenih skoraj 5500 ljudi.

Leta 1944 je bilo v neposredni oboroževalni industriji, ki je v Mariboru delala za nemško vojsko, zaposlenih skoraj 5500 ljudi.

Med nemškimi industrijskimi obrati v Mariboru je izstopala leta 1942 zgrajena tovarna letalskih motorjev (Flugmotorenwerke Ostmark oziroma kasneje VDM-Luftfahrtwerke Steiermark) na Teznem, ki je bila življenjskega pomena za nemško vojaško letalstvo, ko je to po izgubljeni zračni bitki za Anglijo leta 1940 mrzlično iskalo možnosti krepitve. Tovarno, ki se je razprostirala na 75 hektarjih površine, je pod vodstvom nemških strokovnjakov gradilo več kot dva tisoč delavcev iz okolice Maribora, angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz Ukrajine, Poljske in Češke. Po odprtju so moški delavci delali s polno paro deset ur na dan, ženske pa nekoliko manj, njihov delovni teden je trajal 48 ur. Delavci iz oddaljenih krajev so lahko stanovali v tovarniškem barakarskem naselju. Ko se je po letu 1943 začelo hujše pomanjkanje delovne sile, so številni mariborski tekstilni delavci postali delavci v tovarni letalskih motorjev. Usposabljanje je potekalo v nemških tovarnah, kamor so redno potovali. Delo tovarne je v zadnjem obdobju vojne poleg zavezniškega bombardiranja hromilo še odporniško gibanje z napadi na ceste in železnico. Na pogorišču nekdanje nacistične tovarne, ki je sodila najprej h koncernu Flumo-Ostmark iz Wiener-Neudorfa in kasneje h koncernu Vereiningten Deutschen Mettalwerke iz Frankfurta na Majni, je po vojni zrasel avtomobilski velikan TAM.

Glede na visoko stopnjo nacifikacije slovenskega prebivalstva v širši okolici Maribora po anšlusu leta 1938, ki je bila dobro znana vodstvu odporniškega gibanja in potemtakem tudi zaveznikom, lahko domnevamo, da je bila brutalna veriga bombardiranja Maribora hkrati dejanje pritiska in zastraševanja, namenjeno tamkajšnjemu civilnemu prebivalstvu. Kajti v Mariboru je od prvega zračnega napada na začetku januarja 1944, ko je na mesto padlo skoraj 300 bomb, do zadnjega – devetindvajsetega – sredi aprila 1945, ko je mesto zasulo več kot 1200 bomb, umrlo skoraj 500 ljudi. Na mesto je padlo več kot 15 tisoč bomb, ki so porušile ali močneje poškodovale skoraj 50 odstotkov zgradb.

Čeprav se je nemška okupacijska oblast zavedala nevarnosti zračnih napadov, do prvega bombnega napada ni izvrševala ukrepov za protiletalsko obrambo. Od februarja 1942 so vendarle veljale obvezne zatemnitve od sončnega zahoda do vzhoda, leto kasneje so bili za obveznike protiletalske obrambe določeni vsi, ki so imeli stalno bivališče na območju slovenske Štajerske. Operativno je protiletalsko obrambo izvajala Štajerska domovinska zveza, politična organizacija, ki naj bi nadomeščala Hitlerjevo nacionalsocialistično delavsko stranko na slovenskem Štajerskem do njene končne priključitve tretjemu rajhu. Oboroženi del Štajerske domovinske zveze je bil Vermanšaft, njegovi pripadniki pa vermani, večinoma slovenski Štajerci. Ko so postali letalski napadi na Maribor pogosti in redni, nemško letalstvo ni poskrbelo za resen odpor, le redko so se oglašale posadke protiletalskega topništva, vendar je obramba, ki jo je okupator predvidel med prebivalstvom, delovala. Stanovalci ene hiše so sestavljali protiletalsko obrambno skupnost, ki jo je vodil skrbnik. Njegova glavna naloga je bila pravočasna evakuacija ljudi v zaklonišča in zagotavljanje pomoči. Več protiletalskih obrambnih skupnosti je sestavljalo samozaščitno območje, več teh pa protiletalski obrambni revir.

Ko se je kasnejši bibliotekar in pisec Jaro Dolar po vojni, ki jo je preživel v Zagrebu in Ljubljani, vrnil v rodni Maribor, je bil prevzet nad podobo porušenega mesta. S kolodvora, ki je bil to le še po imenu, se je pomikal po kupih razvalin in kamenja. Presenetila ga je mrzlica, ki jo je opazil v vedenju ljudi; švigali so po ulicah, čistili ruševine, odlagali očiščene opeke na kup in pri tem prepevali. Tudi na mestu, kjer je nekoč stala hiša njegovega očeta Antona Dolarja, klasičnega filologa in nekdanjega tesnega Maistrovega sodelavca, je bil kup kamenja in tramov. Stal je le še zid, ki se je naslanjal na sosednjo hišo. Zazdel se mu je kot lastovičje gnezdo, ko je na vrhu, v tretjem nadstropju, ugledal svojo nekdanjo sobico z vrati, ki so loputala v vetru.

Neskončno veliko simbolike je v tem, da je po skoraj 80 letih ena od več tisoč zavezniških bomb v Mariboru pokukala na plano, ko so stroji zavrtali v zemljo za gradnjo nove prodajalne nemškega trgovca.

Neskončno veliko simbolike je v tem, da je po skoraj 80 letih ena od več tisoč zavezniških bomb v Mariboru pokukala na plano, ko so stroji zavrtali v zemljo za gradnjo nove prodajalne nemškega trgovca. Še ene od številnih, ki si ponižujoče podrejajo sodobne potrošnike z vabljivimi katalogi nikomur potrebnih izdelkov, zaradi katerih so se številni obubožani Mariborčani pripravljeni prerivati, boriti in prepirati, kot bi bilo le nekaj mesecev po vojni. Jesenska ponudba bomb 2019 v Mariboru je v javnem prostoru nemudoma sprožila slapove humorja pri številnih, ki jim je zmanjkalo volje za karkoli drugega, a je hkrati boleče odprla vprašanje prvine destruktivnosti, ki je vgrajena v imaginarij mesta v desetletjih po drugi svetovni vojni. Skrajno nacistično in nato zavezniško nasilje nad prebivalstvom urbanega središča na slovansko-germanski meji, ki je potekalo v sorazmerno kratkem času, še zmeraj bremeni miselnost v mestu; duši intelektualne preboje in odganja njihove verjetne tvorce ter se še najraje zaposluje z malenkostnim negodovanjem nad vsakršno spremembo in negovanjem samozadostne mestne elite.