Socialna politika ni ekonomska politika

Najprej bom navedla nekaj ozadja za osvežitev zgodovinskega spomina in umestitev problema. Slovenski sistem socialnih denarnih prejemkov se je začel radikalneje spreminjati v času, ko so v javnem diskurzu prevladovali t. i. mladi ekonomisti s poudarjanjem svobodnega trga, katerega edina resna sovražnica je socialna država s prebogatim sistemom denarnih prejemkov, ki dela ljudi odvisne od države in jih odvrača od trga dela. Cilj rušenja socialne države je bil zagotoviti trgu poceni delovno silo, ki je zaradi golega preživetja pripravljena delati pod vsakršnimi pogoji. Ta cilj so različne vlade po letu 2004 dosegale s spremembo socialne zakonodaje. V tistem času se je prvič glasneje in resneje pojavil govor o pomanjkljivih delovnih navadah ljudi, kar naj bi bil glavni razlog za brezposelnost. Govor o lenuhih in goljufijah pri uveljavljanju socialnih pravic smo sicer poslušali že prej, vse od sredine devetdesetih let, le da ni imel velike teže pri zakonodajnih spremembah. Ljudje so to izražali s prispodobami o tistih, ki se z ’mercedesi’ pripeljejo po denarno pomoč ali po otroke v subvencionirani vrtec.

Prvič se je zakon o socialnem varstvu resneje spremenil leta 2007 ob pomoči slabšalnega govora o revnih. Takrat je vlado vodil Janez Janša. Zaostril se je dostop do socialnih pravic z uvedbo več pogojev. Omejili so privarčevani znesek na bančnem računu, vrednost avtomobila, v dohodek so všteli stanovanje nad obsegom, ki je določen kot primerno stanovanje, v katerem prejemnik biva. Uvedenih je bilo deset izključitvenih razlogov, zaradi katerih osebe ne morejo dobiti denarne pomoči, četudi izpolnjujejo merila. Večina se veže na način izgube službe. Uvedeno je bilo obvezno (prisilno) delo kot zakonska kategorija, prejemniki denarnih pomoči, ki niso našli zaposlitve, so morali delati v humanitarnih in dobrodelnih organizacijah. Če so to odklonili, so pravico izgubili. Uvedba prisilnega dela je povzročila obrat od socialnih pravic k povračilu, ki botruje vsem nadaljnjim spremembam socialne zakonodaje. Z vključitvijo v kakršnokoli delo, ki je plačano ali pa tudi ne, prejemniki denarnih pomoči povrnejo vsaj del tega, kar jim država domnevno velikodušno podarja.

Pri naslednjih spremembah zakonodaje leta 2010 so te zamisli dobile nov zagon. Vlado je vodil Borut Pahor. Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (začel je veljati na začetku leta 2012) je pogoje za dostop do denarnih pravic še zaostril in uvedel poglobljen nadzor nad prejemniki denarnih pomoči. Uveden je bil neposreden vpogled v 28 podatkovnih zbirk (bančni računi, davčne napovedi, zavarovanja, nepremično premoženje itd.). Zakon je določal, da morajo samske matere dokazovati, da so res samske – kako naj bi to dokazale, ni bilo jasno. V dohodek, ki je podlaga za izračun upravičenosti, se je vštelo tako rekoč vse, tudi humanitarna pomoč, pomoč dobrodelnih organizacij in pomoč lokalnih skupnosti. Na novo so uvedli krivdne razloge za neupravičenost do denarne pomoči, ki jih je okoli 30, in država se je priglasila k dedovanju. Iz pokojninske blagajne so se v socialne prejemke prenesli vsi dodatki, ki niso izhajali iz zavarovanja, odpravljena je bila državljanska pokojnina, varstveni dodatek pa je postal eden od denarnih prejemkov, za katere so veljala ista merila kot za vse druge. Posledice so bile razdiralne, saj je revščina starejših ljudi postala resna težava.

Večina poslank in poslancev meni, da učinki aktivacijskega dodatka odvračajo od zaposlitve. Zelo se motijo, saj je vsaj polovica prejemnikov že zaposlena, a s plačo ne more preživeti sebe in svojih otrok.

Med kampanjo za spremembe so predstavniki ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in tudi sam minister govorili o visokem odstotku ljudi, ki goljufajo; bilo naj bi jih okoli 20 odstotkov, to pomeni, da je petina Slovenk in Slovencev, ki vložijo vlogo za denarno pomoč, goljufov. S tem je vlada širila prepričanje o kriminalni naravi prejemnikov denarnih pomoči in pridobivala konsenz za zmanjševanje socialnih pravic. Poudariti je treba, da ne obstajajo evidence o zlorabah sistema socialnih denarnih prejemkov. Odstotki so izmišljeni. Podobno kot sedaj, ko dobršen del argumentov za zmanjšanje obsega denarnih pomoči temelji na zavajanju. Tudi ministrski predsednik Šarec je navajal neke odstotke goljufov, čeprav o tem še danes ni javno dostopnih podatkov. Sicer v zakonu iz leta 2010 ni več določbe o prisilnem delu v humanitarnih in nevladnih organizacijah, nadomestil jo je koncept aktivacije, ki temelji na prepričanju, da se ljudje aktivirajo le, če so za to posebej nagrajeni, drugače so pasivni. Aktivacija ima namen motivirati osebo, jo resocializirati, da bo sprejela delovno etiko in spoznala, da je njena dolžnost zagotoviti si eksistenco z delom. Pri aktivaciji gre v bistvu za vedenjski inženiring, ki ga vladam svetujejo različna zasebna podjetja za uvajanje podjetniškega upravljanja javnega sektorja. Sicer to ni slovenska posebnost, politike aktivacije so priljubljene skorajda povsod v Evropi in številne študije kažejo njihovo neučinkovitost. Spomnimo se odličnega filma Jaz, Daniel Blake, ki pokaže tragične posledice kaznovalnih aktivacijskih politik.

Slovenski sistem je grajen na razliki med pasivnostjo in aktivnostjo. Aktivni so tisti, ki se vključijo v neko obliko dela, bodisi v nevladne organizacije, se delno zaposlijo ali pa so že zaposleni, pa prejemajo revne dohodke. Prejemnikov aktivacijskega dodatka je med prejemniki denarnih pomoči približno petina. Vsi drugi so opredeljeni kot pasivni. Razlika deluje kot moralni kompas med zaslužnimi in nezaslužnimi revnimi. Denarna nagrada za aktivnost sicer ni visoka, vendar pomembno prispeva k preživetju. Tisti, ki aktivnosti ne izkazujejo, dodatka nimajo in so zato v še težjem položaju. V tej skupini najdemo stare, bolne, ljudi s težavami z duševnim zdravjem in tudi starše z otroki.

Vse te spremembe so dodobra pretresle in spremenile slovenski socialni model. V nasprotju s tem dejstvom razprava o dodatku za delovno aktivnost pokaže, da večina političark in politikov še vedno verjame v staro mantro o prebogati socialni državi, o zlorabah in goljufijah pri uveljavljanju socialnih prejemkov, celo mit o mercedesu je še vedno živ. Večina meni, da se socialne reforme sploh niso zgodile in se še morajo, čeprav so to edine reforme, ki so se dosledno dogajale in izvajale zadnjih 15 let. O tem nič ne ve niti finančni minister, kaj šele predsednik vlade. Kot pravi, je informacije dobil od nekdanjih predsednikov vlade, povedali pa so mu, da ljudje goljufajo in da je treba denarne pomoči znižati, drugače ljudje ne bodo hoteli delati. Naučili so ga tudi te večne trditve o razmerju med denarnimi pomočmi in minimalno plačo, ki mora biti spodbudno za zaposlovanje. V resnici gre za problem revnih plač in ne previsokih denarnih pomoči. Vsak zaposleni bi moral dobiti dohodek, s katerim lahko poleg sebe preživi tudi svoje otroke. Ker je minimalna plača v Sloveniji nizka in ne omogoča preživetja gospodinjstva, je ljudi v zaposlitev treba potisniti z nizkimi denarnimi pomočmi. To je neki krog premisleka odločevalcev, čez to očitno ne gre.

Tu smo prišli do bistva problema. Razprava o odpravi dodatka za aktivnost je skrb zbujajoča in kaže, da se bo problem revščine v Sloveniji poglabljal. To z gotovostjo lahko trdim, ker v revščini velika večina ljudi ne vidi več posledice državne regulacije in redistribucije, ampak jo večina vidi kot individualni problem ljudi; na to kaže tudi razprava v državnem zboru ob odločanju o odpravi dodatka. Kar nekaj razpravljavk in razpravljavcev iz SMC, NSi in DeSUS se je čudilo temu, da je sedaj več prejemnikov denarnih pomoči, kot jih je bilo v času krize, čeprav je povpraševanje po delavcih veliko. Seveda se je število povečalo, saj so se pogoji za dostop do pravice spremenili, nekoliko so se omilili (povečalo se je število prejemnikov varstvenega dodatka) in zvišal se je cenzus upravičenosti. Sicer število sploh ni tako zelo naraslo, o tem se lahko prepriča vsak na spletni strani MDDSZ, kjer je objavljena statistika. Poslanke in poslanci želijo povedati, da bi morali ljudje zagrabiti za vsako službo, četudi je plača mizerna in delovne razmere slabe. Dodatek za aktivnost razumejo kot potuho, zato se je v razpravi pojavila tudi trditev, da ljudje goljufajo pri uveljavljanju denarnih pomoči in dodatka za aktivnost.

V razpravi se je poleg tega pokazalo, da ministrica verjame, da je bil ukrep aktivacije učinkovit v krizi, ko je bilo malo zaposlitev, zdaj pa ni več zaradi povečanja povpraševanja po delavcih, kar je paradoks. Namreč, če služb ni, ti tudi aktivacija nič ne pomaga. Podobno paradoksalna je trditev poslanke SD, da bi sicer odprava aktivacijskega dodatka povzročila hitrejšo aktivacijo (sic!), vendar bi hkrati povzročila poslabšanje položaja nekaterih prejemnic in prejemnikov, zato bi ona dodatek obdržala, bi ga pa znižala in zaostrila pogoje za uveljavljanje pravice do njega. Predvidevam, da meri na skupino zaposlenih staršev s prenizkimi dohodki, ki jim sedaj dodatek za aktivnost pripišejo k dohodkom, da jim potem sploh lahko dodelijo denarno pomoč. To pomeni, da država z izplačevanjem dodatka neposredno podpira delodajalce pri izplačevanju revnih plač. Lahko bi rekli tudi, da gre za neko obliko subvencioniranja gospodarstva.

LMŠ skrbi, ker za delo prejemniki in prejemnice dodatka niso plačani in nimajo pravic iz dela. Podobno meni stranka SDS s predlogom o povečanju števila javnih del, ker je treba ločiti med tistimi, ki si denarno pomoč zaslužijo, in tistimi, ki si je ne. Če ne bi sprejeli javnega dela, bi izgubili denarno pomoč, kar je v skladu z določbo o prisilnem delu v zakonodaji iz leta 2007, ko je vlado vodil Janez Janša. Vendar je nekaj podobnega izrekla tudi poslanka SMC, ko je govorila o »pasti neaktivnosti«, kar naj bi pomenilo, da »ljudje razvijejo strategijo preživetja na socialnih transferjih«. S tem je prispevala k idejam o psihološkem profilu tipičnega prejemnika denarnih dodatkov, ki se navadi na tako življenje, postane odvisen in se ne želi spremeniti, to pa usodno vpliva na možnosti preživetja ljudi, ki živijo v revščini.

Bistvo vseh teh nasprotovanj je, da nihče ne verjame, da dodatek motivira in aktivira ljudi k zaposlitvi, da torej spreminja njihovo moralo. In tu imajo prav, saj se ljudje v revščini vsak dan posebej borijo za svoje preživetje in preživetje svojih otrok in so pri tem več kot aktivni. Težava ni morala teh ljudi, ampak revščina. Večina tudi meni, da so učinki aktivacijskega dodatka ravno nasprotni in odvračajo od zaposlitve. Glede tega se zelo motijo, saj je vsaj polovica prejemnikov že zaposlena.

Še zadnji skrb zbujajoči del razprave pa se nanaša na očitke o socialni politiki, ki pokažejo, da je večina sploh ne razume. Socialna politika ni ekonomska politika! Res je, da se ukvarja s težavami in neenakostmi, ki jih ustvarja trg, vendar ne tako, da ljudi na vsak način potiska v slabe in zlorabljajoče zaposlitve. Poskrbeti mora za to, da ljudje, ki jih trg izvrže, lahko dostojno preživijo in se njihov položaj ne bo medgeneracijsko prenašal. Cilj socialne politike ne sme biti namensko povzročanje ali vzdrževanje revščine, da bi se ljudje zaposlovali. Socialna politika tudi ni kaznovalna politika, ukrepi ne smejo temeljiti na odvzemanju pravic zaradi napačnega vedenja in napačnih izbir, saj večina ljudi v revščini nima med čim izbirati.