Zakaj nas moti varda?

Liberalnejši del javnosti se ni zganil, dokler se ni na naslovnicah pojavila Varda. "Kaj pa zdaj to? Tega pa že ne moremo tolerirati! Da neke vaške budale z orožjem rožljajo po mejah!"

Liberalnejši del slovenskega javnega prostora – njegovi mediji, politiki in institucije – se je nekje proti koncu Cerarjevega mandata odločil, da ne zmore več prenašati težkega bremena migracij. Urbanega srednjega razreda niso toliko motile migracije same, motila ga je predvsem konstantna histerija, moralna panika in izredno stanje, v katerega so javni prostor uspeli zaviti propagandni stroji SDS. To neprestano dretje, zmerjanje in sovraštvo je postalo že povsem neznosno. In tako se je širše javno mnenje počasi uskladilo z željami sredinskih politikov: “dajmo že nehati govoriti o teh migrantih, saj vidimo, da samo pomagajo krepiti Janšo, pa itak Slovenija ne more vseh sprejet”. Poenotilo se je z idejo, da je najbolje – tako za nas kot za begunce – če ti preprosto prenehajo biti politična tema in se z njimi ukvarja neko “strokovno” telo.

To željo je uresničil Marjan Šarec. Dejansko je razorožil Janšo s tem, ko ni do beguncev postavil nikakršnega stališča. Bolj domoljubni publiki je zagotovil, da bo Slovenija varovala svoje meje za vsako ceno, bolj liberalni pa, da bomo spoštovali človekove pravice. V vsakem primeru pa to ni vprašanje za politiko, ampak “stroko”. Tako sta vsakič, ko je grozila nova politizacija iregularnih migracij s strani Janše (levi pol je tako ali tako prenehal z aktivizmom na to temo) MNZ in policija dobila več denarja in pooblasti. Šarec je vsakič rekel Poklukarju “make this go away” in mu potisnil nov šop bankovcev v žep. Za MNZ in policijo je upravljanje migracij postal glavni vir prihodkov, zato tudi ne skoparijo z nenehnimi poročili o “pritiskih na mejah”.

Tako smo prišli do situacije, ko je MNZ pod Poklukarjevim vodstvom začela izvajati politiko množičnih izgonov, sistematičnega onemogočanja dostopa do azila, in seveda nadaljnega ožičenja in militarizacije meja. Na Hrvaško je brez možnosti pravnega postopka vrnila preko 10.000 beguncev, v zapore strpala stotine domnevnih tihotapcev, dosegla pa je le bolj nevarne, razpršene in nehumane oblike prečkanja meja. Te so samo letos rezultirale v vsaj 16ih smrtih, le 100km od naše meje pa je medtem zrastla najhujša humanitarna kriza v Evropi. Na ta način je “stroka” za Šarca rešila politični problem. In vsem ostalim kupila mir, saj se več ne rabimo ukvarjati s težkimi moralnimi dilemami. Vsi se lahko tolažimo, da policija že nekako korektno upravlja te migrante.

Soočiti se je treba z dejstvom, da smrti beguncev v naših gozdovih in rekah, nepopisnega trpljenja v bosanskih taboriščih in totalnega razčlovečenja ljudi ni povzročila Varda – še noben begunec ni za njih slišal. So pa vsi slišali za ravnanje slovenske policije. Zato je treba biti jasen: vse te grozote je povzročila slovenska politična sredina, z našo tišino pa smo ji pomagali vsi.

Tako se liberalnejši del javnosti ni zganil, dokler se ni na naslovnicah pojavila Varda. “Kaj pa zdaj to? Tega pa že ne moremo tolerirati! Da neke vaške budale z orožjem rožljajo po mejah!” Tako je končno spet uspelo nekemu desnemu PR projektu prebiti zid in sprožiti moralno paniko, ki jo je vladi uspelo potlačiti. Varda seveda ni sprožila toliko ogorčenja, ker bi šlo za resno paravojaško protidržavno organizacijo, ki bi bila zmožna dejanskih akcij. Ta se v slogu Bikers for Trump in drugih open-carry skupin na zahodu ponaša z radikalnim videzom, ki pa ga prekaša le še njihova radikalna predanost državni policiji in vojski. To pač niso gverilski revolucionarji, ampak pridni moški srednjih let, ki se na ta način spopadajo s krizo identitete. Ogorčenje so sprožili, ker so ponovno politizirali migracije in jih jemljejo iz rok “stroke”. In nihče, ne Šarec, ne institucije, ne državljani, nočemo biti spet povlečeni v ideološke bitke izpred parih let. In zato ne preseneča, da namesto organiziranja protestov, namesto upiranja vse brutalnejšemu režimu, namesto resnih razprav o mejnih politikah, ki so Vardo sploh omogočile, liberalna javnost kliče na pomoč policijo in jo prosi: “Make this go away!”

Žal se moramo soočiti z dejstvom, da policija ne bo rešila političnih problemov leve-sredine in njene ignorance okoli begunstva. Če kaj, so materialni interesi policije eden izmed virov problema – Varda tudi nikoli ne bi mogla nastati, če ne bi bilo neprestanega policijskega strašenja s pritiski na meji. Soočiti se je treba z dejstvom, da smrti beguncev v naših gozdovih in rekah, nepopisnega trpljenja v bosanskih taboriščih in totalnega razčlovečenja ljudi ni povzročila Varda – še noben begunec ni za njih slišal. So pa vsi slišali za ravnanje slovenske policije. Zato je treba biti jasen: vse te grozote je povzročila slovenska politična sredina, z našo tišino pa smo ji pomagali vsi. Zdaj dobro vidimo, kam nas pelje trepetanje pred idejo, “da bodo migranti zgolj pomagali Janši”. V imenu političnega miru smo dobili morilski državni aparat.

Sprijaznimo se, migracije so pač politično vprašanje, ki ne bo izginilo. In desnica je edina, ki ga tako tudi naslavlja. Dokler bo levo-liberalni pol to vprašanje potlačeval, bo prihajalo na dan v obliki Vard in drugih ekstremov. Edini možen odgovor na zatiranje vladajočega razreda in spontani rasizem ljudi je pač širša ljudska solidarnost. To pomeni, da zahtevamo in tudi soustvarjamo drugačno politiko. Da Slovenija takoj preneha z vračanji na meji, da takoj omogoči relokacijo beguncev ujetih v taboriščih po Balkanu in prevzame odgovornost za reševanje tamkajšnje humanitarne krize, da preneha z birokratskim terorjem nad tujci in da nameto v ograje in vojaško opremo začne vlagati v stanovanja in oskrbo. Politična kriza se bo zgodila tako ali drugače – bodimo pripravljeni na njo s pravimi odgovori in potezami. Ali kot se je izrazil politični analitik Richard Seymour: “In order to win the argument on migration, you need to make the argument”.