Spadate med ljudi, ki vstajajo, ko se drugi šele odpravljajo spat?

Zgodnji ptiči

Nočni ptiči proti zgodnjim: prvi spijo do opoldneva, začnejo zares funkcionirati šele v poznopopoldanskih urah in z delom zaključijo okoli dveh, treh ponoči – to pa je ura, ko nekateri med »zgodnjiki« že pričnejo svoj dan. Zgodnjiki so ljudje, katerih telo je – neprostovoljno – budno ob urah, ko so drugi komaj dobro zaspali. V prednosti pred nočnimi ptiči so zato, ker jih družba, četudi sami niso bistveno pripomogli k vzpostavitvi rutine zgodnjega vstajanja, dojema kot marljive, tako kot so ljudje, ki vstajajo pozno, še vedno pogosto označeni za lene, tudi če spijo dlje zato, ker ponoči naredijo več kot večina čez dan.

Izsledki nedavne raziskave, ki je potekala deset let, kažejo, da je zgodnjih ptičev med nami kar nekaj. Louis J. Ptáček, profesor nevrologije na Medicinski fakulteti Kalifornijske univerze v San Franciscu, je zamisel za njihovo preučevanje dobil pred dvajsetimi leti, ko mu je eden od kolegov predstavil 69-letno žensko, ki se je redno zbujala ob enih ali dveh zjutraj – to se je začelo že, ko je bila stara malo več kot trideset let, le da se je takrat zbujala ob štirih. Povezal se je s Christopherjem Jonesom, nevrologom z Univerze v Utahu, ki je vodil kliniko za spanje. Jones je večinoma zdravil paciente s spalno zapnejo in drugimi motnjami spanja. Deset let jih je na primer spraševal, katera bi se jim zdela najprimernejša ura za pisanje testa ali za telovadbo. Tiste, ki so navedli najzgodnejše ure, je nato vprašal, ali se navadno zbudijo ob 5.30 – in izkazalo se je, da je bilo takih osem pacientov oziroma eden na vsakih 300. Pri petih od teh je bila ta tako imenovana napredna faza spanja gensko pogojena, to pomeni, da so imeli več sorodnikov, ki so se prav tako zbujali izjemno zgodaj.

»Zdelo se mu je, da je to vrlina. V užitek mu je bilo, ko je šel ob 3.30 ali ob štirih telovadit v fitnes, odprt 24 ur na dan.«

Zgodnje vstajanje ni vedno blagoslov: takšni ljudje niso duša zabav, saj gredo, kot so ugotovili raziskovalci, običajno spat ob 20.30. Sabra Margaret Abbott, nevrologinja z Univerze Northwestern, pojasnjuje, da nekateri pacienti ugotavljajo, da je zanje naravni čas odhoda v posteljo ob 19.00 (z ozirom na to, da se zbudijo ob treh), vendar jim družinske in delovne obveznosti ne dovoljujejo, da bi šli spat prej kot ob 22.00. »Čez dan nato čutijo pomanjkanje spanja.« Tudi Ptáček je povedal, da je bila 69-letna ženska, ki jo je spoznal pred dvajsetimi leti, nesrečna zaradi zgodnjega vstajanja. Zbujala se je, ko je bilo zunaj še temno in mrzlo in nihče drug ni bil pokonci, zato jo je začela mučiti depresija. Včasih je šla sesat ob štirih zjutraj, samo da ji je minil čas. Po drugi strani je bil eden njenih sorodnikov, ravno tako zgodnji ptič, vesel nagnjenosti k zgodnjemu vstajanju. »Zdelo se mu je, da je to vrlina. V užitek mu je bilo, ko je šel ob 3.30 ali ob štirih telovadit v fitnes, odprt 24 ur na dan.«

Eden od namenov raziskave, je še dejal Ptáček, je bil pripraviti ljudi k razmišljanju, »da smo različni in da naša genetika deloma določa, kdo smo. Kar je dobro za vas, ni nujno dobro za nekoga drugega.«

Več si lahko preberete v novi številki mesečne revije Global, ki jo lahko že najdete na prodajnih policah, na revijo pa se lahko naročite tudi prek spleta, in sicer na tej povezavi.