Ali tudi vas motijo oglasni panoji?

Vizualno onesnaževanje

Če na ljubljanski avtobusni postaji Pošta čakaš na prevoz, se vate z vseh strani bleščijo svetlobne vitrine, v katerih se predvajajo reklame. Ko stopiš na avtobus, v resnici vstopiš v velikanski reklamni objekt na kolesih. Ko se pelješ proti Ajdovščini, se stvari stopnjujejo – tri svetlobne vitrine, pet oglasnih stebrov, veliki oglasni kocki, trafika, ki ima na sebi kar 14 reklamnih plakatov, v neposredni bližini vsaj še deset oglasnih objektov. Na sosednji stavbi velik LCD-zaslon, za njim petkrat večji transparent …

Da so reklamni panoji v Sloveniji vse bolj moteči, nas poleg lastnih oči opozarjajo tudi številne pobude, ki se borijo proti takšnemu onesnaževanju. »Od teh oglasov se ne morem odjaviti,« je povedal Robert Hočevar, eden od članov iniciative Očistimo slovensko krajino reklamnih panojev. »Radio ali televizijo lahko izključim. Tudi na internetu, na primer na Facebooku, se predvajajo reklame, a tam sem zavestno sprejel njihove pogoje. Pri teh oglasih pa je tako, da ne morem iti v službo, ne da bi jih videl. Če zaprem oči, ne bom prišel daleč.« Pobudi se je pridružilo več kot tisoč enako mislečih. Sprva je bil njihov namen opozarjati na to problematiko in videti, kako se bodo ljudje odzvali. »Ko smo ugotovili, da nismo edini, ki nas to moti, smo si rekli, da bomo postali dejavnejši,« je povedal Hočevar. Na Mestno občino Ljubljana pošiljajo različne pobude, ena zadnjih je bila za odstranitev LCD-zaslonov, ki so se pojavili v mestnem jedru. Občina odgovarja, da naj bi bilo vse v skladu s predpisi, da ima postavitelj (Europlakat) potrebna soglasja.

Poleg prenasičenosti urbanih območij z reklamnimi panoji iniciativo moti tudi rastoče število tistih, ki se pojavljajo na podeželju – tam jih je veliko postavljenih nezakonito. »Kmetijski inšpektorat bi se moral ukvarjati s tem, da jemo varno in dobro hrano, ne pa z oglasi,« je pripomnil Hočevar. Zakoni, ki urejajo oglaševanje, so razdrobljeni in pristojnosti delijo na različne inšpektorate, ministrstva in občine. »Ko vidiš neki oglas, ki se ti zdi, da ne bi smel stati tam, moraš sam ugotoviti, kam boš to prijavil, da se bo kaj zgodilo,« je povedal. Oglaševanje je vprašljivo tudi z vidika prometne varnosti. »Telefon se med vožnjo ne sme uporabljati, točno je določeno tudi, kako moramo biti obuti, vse je predpisano zaradi varnosti. Plakati pa so namenjeni temu, da vozniku odvračajo pozornost.« Zakonodaja določa, da oglaševanje ni dovoljeno znotraj varovalnega pasu državnih cest; ta pri avtocestah znaša 40 metrov od roba vozišča, pri regionalnih cestah 15 metrov, znotraj naselij pa se meja zmanjša na samo pet metrov.

Iz Mestne občine Ljubljana so še sporočili, da je bilo v zadnjem postopku sprememb in dopolnitev občinskega prostorskega načrta opuščenih 330 oglaševalskih območij, vendar se ta določila navezujejo le na nekatere oglaševalne objekte. »Vmes lahko še vedno postavijo manjše vitrine, stebre, obešanke itd. Tega odlok ne omenja,« je povedal Hočevar.

Iniciativa se bo v bližnji prihodnosti sestala in začrtala prihodnje poteze, vseh pravnih možnosti, kot pravi Hočevar, še ni izkoristila. V prihodnje bo stopila v stik z oglaševalci in poslanskimi skupinami, saj dopisovanje z občino in inšpektorati ne obrodi sadov.