Pravica do pozabe 

Morilcu priznali pravico do pozabe na internetu, saj je svojo zaporno kazen že odslužil in je pravica javnosti do obveščenosti po tako dolgem času "izzvenela"

Sodišče Evropske unije (EU) je maja 2014 odločilo, da imajo posamezniki pod določenimi pogoji pravico zahtevati izbris podatkov, ki se v brskalnikih pojavijo, ko vpišemo njihovo ime. To pravico je dobil tudi nemški državljan, ki je leta 1982 na ladji Apollonia na Karibih ranil več oseb, dve od njih pa ubil.

Nemec je bil sprva obtožen na dosmrtno zaporno kazen, a so ga po dvajsetih letih izpustili. Od takrat naprej si je prizadeval, da bi njegova pretekla dejanja izbrisali iz internetnega spomina. Svojo prvo tožbo je vložil že leta 2009, vendar neuspešno. Sodišče je takrat razsodilo, da je pravica javnosti do obveščenosti v njegovem primeru prevlada nad njegovo pravico do zasebnosti.

Po kasnejši odločitvi Evropskega sodišča leta 2014, da uveljavi pravico do pozabe pa so se možnosti za nemškega morilca in druge storilce kaznivih dejanj, ki bi si radi oprali ime, povečale. Ker so se Google in ostali brskalniki tej odločitvi uprli in si močno prizadevali za njeno ukinitev, so si letos septembra uspeli izboriti spremembo, da pravica do pozabe velja le za EU. Torej morajo brskalniki skriti rezultate skriti le uporabnikom, ki brskajo po internetu na območju EU, zunaj njenih meja pa ne.

Pravico do pozabe mora vsak posameznik zahtevati posebej, sodišče pa nato za vsak posamičen primer presodi, ali so razlogi ter okoliščine legitimne za njeno uveljavitev.

Nemško ustavno sodišče je ugodilo tudi pritožbi omenjenega morilca, ki želi, da njegov priimek zavoljo družine ne bi bil več povezan z umoroma. Sodišče je pritožbo sprejelo kot razumno, saj naj bi pravica javnosti do obveščenosti po tako dolgem času, ko je storilec že odslužil svojo kazen, izzvenela. Zato lahko moški od Googla zahteva, da umakne povezave do člankov v Der Spieglu iz leta 1999, ki opisujejo tragičen dogodek.

Nova razsodba pa vseeno ne pomeni, da se bo od zdaj naprej vse brisalo. Sodišče je jasno povedalo, da lahko časniki na internetu prosto objavljajo stare zgodbe in številke. Pravico do pozabe mora vsak posameznik zahtevati posebej, sodišče pa nato za vsak posamičen primer presodi, ali so razlogi ter okoliščine legitimne za njeno uveljavitev.