Pred cenzuro ni varen niti šport

Sporočilo je jasno, športniki in njihovi sodelavci naj bodo zadovoljni z vlogami bajno plačanih zabavljačev, ki odvračajo pozornost množice od resničnih problemov. Drobne reči kot so človekove pravice pa ne smejo stopiti na pot kapitalu.

Največja enostrankarska država na svetu ne zatira opozicije le doma, temveč povsod, kjer le more. Kar je na lastni koži izkusil nemški nogometaš turškega porekla Mesut Özil, ki si je nedavno drznil na Instagramu kritizirati ravnanje kitajskih oblasti z mongolskimim Ujguri, ki povečini, tako kot on, pripadajo islamski veri. "Zažigajo korane, zapirajo mošeje, prepovedujejo islamske šole in pobijajo učitelje ... Kljub temu islamska skupnost v svetu molči in ne stori ničesar," je v svojem zapisu v turščini zapisal nogometaš, ki je Ujgure še označil za "vzvišene vernike, ki se sami borijo proti tistim, ki jih skušajo odvrniti od islama". Njihovo provinco Xinjiang pa je Özil poimenoval z imenom "Zahodni Turkestan", kar je naziv, ki ga uporabljajo ujgurski aktivisti in borci za neodvisnost od Kitajske.

Odziv kitajskih oblasti je bil takojšen in silovit. Kitajska državna televizija CCTV je odpovedala prenos derbija med Özilovim Arsenalom in angleškim prvakom Manchester City, zunanje ministrstvo pa je sporočilo, da je bil nogometaš "žrtev lažnih novic". V strahu za svoje posle na Daljnem vzhodu, kjer Arsenal proda ogromne količine dresov in spominkov, nedavno pa je po državi celo odprl verigo svojih restavracij, se je klub nemudoma distanciral od svojega igralca; v izjavi za javnost so Arsenalovi piarovci hiteli gasiti požar z zagotovili, da je šlo v zapisu na Instagramu zgolj za "Özilova osebna stališča" in zagotovili, da je nogometni velikan povsem nepolitična institucija. Kitajski nogometni najvijači medtem množično zažigajo Turkove drese in mu grozijo po družabnih omrežjih, vodstvo angleške Premier League pa trepeče v strahu za 700 milijonov dolarjev vredno pogodbo za pravice do televizijskih prenosov tekem, ki jih je prodalo Kitajcem za obdobje 2019 – 2022.

Kitajski nogometni najvijači množično zažigajo Turkove drese in mu grozijo po družabnih omrežjih, vodstvo angleške Premier League pa trepeče v strahu za 700 milijonov dolarjev vredno pogodbo za pravice do televizijskih prenosov tekem, ki jih je prodalo Kitajcem za obdobje 2019 – 2022.

Dogajanje do zadnje podrobnosti sledi škandalu, ki je oktobra izbruhnil v ameriški košarkarski ligi NBA, ko je športni direktor moštva Houston Rockets Daryl Morey ob spopadih med kitajsko policijo in prozahodnimi protestniki v Hong Kongu objavil kratek, precej nedolžen tvit: "Borimo se za svobodo, podpiramo Hong Kong." Televizija CCTV je takoj odpovedala vse prenose Houstonovih tekem, od pogodb z Rocketsi so odstopili kitajska košarkarska liga, proizvajalec športne opreme Li Ning in tudi Šanghajska razvojna banka. To je bil katastrofalen udarec za ameriški klub, ki je na milijardnem tržišču dotlej užival množično popularnost, saj je bil Houston moštvo prvega kitajskega košarkarskega superzvezdnika Yao Minga. Še bolj se je za svoje naložbe zbala liga NBA, ki ima s kitajskim spletnim operaterjem Tencent podpisano 1,5 milijarde dolarjev vredno pogodbo za prenose tekem, njena kitajska veja NBA China pa je vredna okoli 4 milijarde dolarjev.

Kakor v primeru Mesuta Özila, sta se klub in liga odločno distancirala tudi od Daryla Moreya. Sporočilo je jasno, športniki in njihovi sodelavci naj bodo zadovoljni z vlogami bajno plačanih zabavljačev, ki odvračajo pozornost množice od resničnih problemov. Drobne reči kot so človekove pravice pa ne smejo stopiti na pot kapitalu.

IuNcVcmA8cM

lZYLm0aL7yE