»Jebiga izdatki«

Kako zapravljajo mladi v Južni Koreji – pa tudi po svetu

Lahkomiselno zapravljanje – na primer za vožnje s taksijem ali v dragih restavracijah s sušijem – je v Južni Koreji postalo nujno v skrbi za duševno zdravje in mladim v resnici pomaga preživeti. Pravijo mu »šibal bijong«, približen prevod pa bi se glasil »jebiga izdatek«. V korejščini je to samostalniška zloženka, ki združuje kletvico, ki jo izrečemo v razočaranju (šibal) in besedo izdatek (bijong). Prvič se je pojavila konec leta 2016 v tvitu, v katerem je bil z njo opisan »izdatek, ki si ga ne bi privoščil, če ne bi bil v stresu,« kot je na primer impulzivno naročilo hrane na dom ali vožnja s taksijem. Več spletnih medijev ga je takrat označilo za neologizem leta.

Šibal bijong je torej izdatek, ki se morda zdi nepotreben, vendar človeku pomaga preživeti na slab dan. To je lahko denar, ki ga damo za taksi, namesto da bi se domov odpeljali s podzemno, ker smo imeli v službi pač slab dan. Ali pa jemo drag suši, ker nas je šef oštel. S takim izdatkom se lahko vsaj za hip spravimo v dobro voljo, če so že dolgoročni obeti slabi. Kupi si tisti lepi plašč, ker si nikoli ne boš mogel privoščiti stanovanja. Pojej tale zrezek, ker nikoli ne boš privarčeval dovolj za upokojitev. Izraža kolektivni brezup mlade generacije Južnih Korejcev, za katero je življenje v domovini nevzdržno, saj se zdi ukrojeno po meri ljudi, ki so se že rodili v bogastvo (kot otroci z zlato žlico) ali pa so dovolj obogateli, da so se izselili. Bistvo izraza šibal bijong lepo povzema tudi naslov nedavne južnokorejske uspešnice z naslovom »Najraje bi umrl, ampak rad bi si privoščil začinjene riževe kolačke«. Ali kot prepeva BTS, najslavnejša korejska fantovska skupina: »Nimam denarja, ampak rad bi jedel pri Džiru Onu (mojstru sušija) / trdo sem delal za plačo / naj se zdaj potolažim z zapravljanjem / tudi če bom jutri ob vse prihranke.«

Šibal bijong je izdatek, ki se morda zdi nepotreben, vendar človeku pomaga preživeti na slab dan. To je lahko denar, ki ga damo za taksi, namesto da bi se domov odpeljali s podzemno, ker smo imeli v službi pač slab dan. Ali pa jemo drag suši, ker nas je šef oštel.

A to ni le južnokorejski problem: tudi mladi Američani, na primer, zapravljajo za kratkoročna zadovoljstva, čeprav – ali pa morda ravno zato – so številni med njimi diplomirali v letih po finančni krizi 2008. In četudi je rast plač do pred kratkim več let zaostajala za stopnjo inflacije, se je med ameriško mladino zasidrala potrošnja za užitke, kot so vožnje z Uberjem ali dostava hrane na dom. Katarzična potrošnja temelji na prepričanju, da zgolj nove politične usmeritve ne bodo odpravile sistemskih gospodarskih težav. Denarja mladi niso začeli zapravljati zaradi nevednosti, to je bila zdravorazumska odločitev. Majhno zadovoljstvo zdaj je boljše kot obljubljeno zadovoljstvo v prihodnosti, ki ga nemara nikoli ne bo. Milenijci vedo, da si ne bi smeli privoščiti vseh teh malih užitkov. Vendar si ne morejo privoščiti tudi ničesar drugega, čeprav bi se odrekli zapravljanju, ki jim pomaga prebiti dan. Le če bo država sprejela ukrepe, ki jih bodo prepričali, da je gmotna blaginja dosegljiva, bo varčevanje za prihodnost spet postalo smiselno.

Več v tiskani izdaji Globala. >>