Zmaga »neprave« Hrvaške

Novemu predsedniku Hrvaške Zoranu Milanoviću ni bilo lahko. Prvič zato, ker je bil kandidat Socialdemokratske stranke, ki jo je pred tremi leti celo vodil in takrat precej pripomogel, da je tako rekoč izničila temeljne vrednote levice in s tem od sebe odvrnila precejšen del levega volilnega telesa. Ni mu bilo lahko niti zaradi protikandidatke, dosedanje predsednice, ki je vso prezira vredno predvolilno kampanjo in vsa televizijska soočenja utemeljila izključno na žalitvah, nečednih prevarah, lažnih podatkih …

Brez dvoma pa mu ni bilo lahko niti obrzdati svoje vzkipljive narave in se otresti slovesa domišljavega elitista, ki ga spremlja od premierskih dni.

Zato bi lahko rekli, da je zmaga Zorana Milanovića na zadnjih volitvah zmaga njega samega in tistih več kot milijon hrvaških volivcev, ki jim je nasilje nad demokracijo in institucijami sistema preprosto presedlo in so z glasovanjem zanj poskrbeli, da države ne bo več vodila oseba, ki je med petletnim mandatom kot podaljšana roka HDZ Hrvaško skušala preobraziti v nepomembno provinco, sprto z vsemi sosedi, očarano nad natovskimi fašisti in nevarnimi evropskimi populisti. Predvolilna kampanja gospe Kitarović je bila enako psihedelična kot njen celotni mandat in s tem je Milanoviću tlakovala pot do resne zmage. Ženska, ki je na inavguraciji pred petimi leti zbrala vojne zločince, kriminalce in neonaciste, je nato zgolj nadaljevala sramotenje svoje funkcije in države, se smešila pred mednarodno javnostjo in nizala spodrsljaj za spodrsljajem ter državljanom dvigovala tlak z ves čas isto totalitarno mantro o pomenu uniformirane ideološke enotnosti, med kampanjo pa govorila o »pravi Hrvaški«, namigujoč, da je vladajoča HDZ edina sposobna voditi državo.

»Neprava« Hrvaška se je na to odzvala z izvolitvijo Zorana Milanovića. Z največjo prednostjo je zmagal v Zagrebu – tam je bil najpomembnejši sodelavec Grabar Kitarovićeve župan, ki je bil obtožen resnega kriminala, a mu je obljubljala, da »mu bo v zapor nosila pecivo« – pa tudi v vseh drugih mestih od Splita do Reke. Pomagal ni niti neposredni poziv cerkve in braniteljskih združenj, naj ljudje ne glasujejo za »komunista«, zaman je bil plačani avtobusni prevoz Hrvatov na volišča v Hercegovini – v sosednji državi – v organizaciji HDZ. Navsezadnje je bila stvar higiene odreči glas docela plehki in hkrati nevarni osebi, katere celoten politični mandat je bil eno samo blebetanje o skupnosti »vseh Hrvatov«, predvolilna kampanja pa ceneno podtikanje in retardirano omenjanje »enotnosti hrvaške vojske in katoliške cerkve«, pomembnosti vojne in krvi ter sovraštva do beguncev. Osebi, ki ji niso jasni temelji demokracije, kaj šele državljanske strpnosti in je navsezadnje zastopnica partije, zaslužne za endemično korupcijo in množično izseljevanje prebivalstva. Seveda moramo biti pošteni in priznati, da so Milanovićevo zmago deloma omogočili protestni glasovi desnice, ki so bili posledica razkola monolita HDZ oziroma dolgotrajnega spora med domnevno zmernim predsednikom partije, premierom Plenkovićem, in radikalci, ki v neuspehu Kitarovićeve vidijo imenitno priložnost za odstranitev Plenkovića. Tisti najhujši so že v volilni noči vohali kri in napovedovali kandidaturo za predsednika stranke v tem volilnem letu.

Brez dvoma je za Hrvaško dobro, da se je rešila malovredne nebrzdane desničarke, naloga novega predsednika pa je, da kolikor more, normalizira državo, ki se duši v uničujočem nacionalizmu. Da, iz Zorana Milanovića mogoče še kaj bo, če se ne bo spet vdal bahavemu poniževanju najbližjih sosedov in nepotrebnemu dobrikanju nacionalistični desnici, zaradi katerega je pred časom, ko je bil predsednik SDP, precej prispeval k uničenju levice na Hrvaškem.