»Kršeno je moje človekovo dostojanstvo«

Ob razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika Kar naprej se vpletam (ali me vpletejo) v toliko polemik o težkih pravnih vprašanjih, da to včasih resno ovira moje obveznosti pri obrambi pravic »navadnih« ljudi – zato sem pri polemikah o tudi zame škandalozni razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika hotel molčati in si misliti svoje. Zadevo s(m)o namreč pravniki že nepopravljivo zavozili, zato sem si rekel: naj nam raje drugi povedo, kar nam gre. In so nam že. Ko se je zdaj – z odličnim prispevkom v Mladini – oglasil tudi moj zelo spoštovani učitelj prava dr. Bavcon (ki ga desnica skrajno krivično napada), pa bi nepravnike vendarle rad opozoril, naj ne razumejo napačno njegovih besed, da je ta zadeva »vredna ustavne presoje«. Tudi po mojem mnenju bi si jo še kako zaslužila, a do nje žal ne bo moglo priti.

Seveda gre tudi tu, kakor pred leti ob znameniti razsodbi o novi »Titovi cesti« v Ljubljani, za problem kršitve človeškega dostojanstva – a v tistem primeru je nekdo, ki se je čutil prizadetega, vložil pobudo zoper mestni predpis o novem poimenovanju neke ceste (predpise ali splošne pravne akte lahko izpodbija vsak, ki ima za to pravni interes), zoper sodbo v individualni zadevi pa je možna le ustavna pritožba nekoga od udeležencev v sodnem postopku, katerega ustavne pravice bi bile s sodbo lahko prizadete. Tožilčeve ne morejo biti, ker jih tožilec kot državni organ sploh nima in zato ustavne pritožbe sploh ne more vložiti, žrtve Rupnikovih kaznivih dejanj pa niso bile udeleženke v sodnem postopku, ne takrat ne danes. Stvar se je torej kot pravna zadeva nepreklicno in žal nepopravljivo končala na vrhovnem sodišču – kot tema za naše moralno in zgodovinsko vrednotenje pa seveda ne. In tudi kot tema za strokovno kritiko te sodbe vrhovnega sodišča seveda ne – le spremeniti je ni več mogoče.

Odgovornost vrhovnih sodnikov, ki so jo sprejeli, je velikanska, tako rekoč zgodovinska – za splošno in za pravno zgodovino. Nadvse žalostna je za vrhovno sodišče tudi obupno nizka strokovna raven argumentacije. V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev zelo jasna (in s tem prepričljiva vsaj za njene podpornike in za »nevtralce«), ne pa táko argumentacijsko skrpucalo, nepregledna mešanica ne le med seboj nasprotujočih si trditev, ampak enih in drugih še slabo in nejasno utemeljenih, kar s skrajnim začudenjem lahko beremo zdaj. In to v sodbi, ki prejšnjo, 70 let staro sodbo, razveljavlja prav zaradi preslabe obrazloženosti!

Če gre za posledico ( javnosti skrite) morebitne razcepljenosti med petimi člani senata, to ni nikakršno opravičilo – v tem primeru bi večina, ki je sodbo na koncu izglasovala, morala pač napisati jasno obrazložitev, ne pa izdati zmedene sodbe, ki ne njim ne vrhovnemu sodišču tudi v tem (čisto strokovno-formalnem pogledu) ne more biti v čast. Če bi si vzeli potreben čas, bi vmes lahko minilo še tistih borih enajst dni, kolikor jih je še ostalo do dne, ko je spremenjeni zakon preglasovanim vrhovnim sodnikom končno dovolil, da v ločenih mnenjih tudi javno povedo, kar jim 8. oktobra (sodba nosi ta datum) še ni bilo dovoljeno.

Na ključno protislovje je jasno pokazal že prof. Bavcon: v sodbi se kar naprej ponavlja izrecna ugotovitev, da »je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti takšna, da jim ni mogoče pritrditi«, proti temu pa je v eni sami (35.) točki zapisano, da »temeljne postopkovne garancije obsojencu niso dosegale tedanjih procesnih standardov« (obrobna opomba: garancije niso dosegale standardov!?), ker bi bilo »sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih«. Zraven pa piše le, da »sodba ne obsega presoje zagovora obsojenca in dokazov in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja« – in v 34. točki, da niso obrazložena »dejanja, v sodbi opisana pod točkami 1, 3, delno tudi 7, 9 in 10«. To je v bistvu vsa obrazložitev, zakaj je bila sodba razveljavljena! V vseh sledečih poglavjih (B-4 do B-6) so nato v točkah 36–82 podrobneje obravnavani (vendar skoraj vsi zavrnjeni!) drugi očitki iz zahteve – ne ta, zaradi katerega je bila v 35. točki (in ponovljeno v zaključni 84. točki) sodba razveljavljena.

Velika večina očitkov iz zahteve je bila torej zavrnjena – sodba je bila razveljavljena samo zato, ker za pet od skupaj desetih obtožencu očitanih dejanj ni bila obrazložena tako, kot bi morala biti. Toda za preostalih pet je vendarle bila – in to prav za najpomembnejše med njimi (točke 4, 5, 6, 8, delno tudi 7 – organiziranje in usmerjanje kolaboracije pod Italijani in pod Nemci). In to sodišču ni zadostovalo za zavrnitev zahteve?

Navedba v 75. točki, kaj bo še treba »ugotavljati pred sodiščem prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o zadevi«, je komaj verjetno pravniško spr e ne veda -nje, saj vrhovni sodniki zelo dobro vedo, da mrtvemu ponovno soditi sploh ni mogoče. V tem položaju bi vrhovno sodišče moralo upoštevati smisel zakona, ki je omogočil izjemno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper sojenja izpred 70 let – to je razveljavitev morebitnih takratnih očitno krivičnih sodb, ne pa odpravljanje pomanjkljivosti v sodbah, ki so bile v bistvu utemeljene. Že za nižja sodišča to ne bi smelo predstavljati pretežkega problema, da o vrhovnem sploh ne govorimo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.