Ljubljana, tudi moje mesto

Častni meščani Ljubljane so nas presenetili s pismom podpore ljubljanskemu županu.

Vajeni smo že promptnih odgovorov mestnih vojščakov na vsak pomislek o ne najboljšem vodenju mesta, v katerih nas vsakič sproti ne pozabijo opomniti na stotine projektov, ki jih je mesto speljalo v dobrobit svojih meščanov in kako Ljubljana, pod navdihujočim vodstvom gospoda župana, postaja eno najlepših mest na svetu. Goreča podpora spoštovanih razumnikov pa je res presenetljiva, saj bi jih morali vsi napadi na delo mestnih oblasti, ki jih omenjajo, vsaj navdati z dvomom, da morda le ni vse tako lepo, kot se zdi. Prepričan sem namreč, da se tudi oni ne strinjajo z vsem, kar se v mestu dogaja. Morda bi bila bolj kot nekritična podpora smiselna dobrohotna kritika.

Ne gre oporekati opaznemu razvoju, ki ga je doživela Ljubljana v obdobju županovanja Zorana Jankovića, pa vendar se moramo vprašati, ali ni skrb za mesto in njegov razvoj nekaj, za kar bi po definiciji morala skrbeti vsaka mestna oblast. Mogoče je navdušenje bolj posledica tega, da le nismo vajeni profesionalnega dela uradnikov, ki naj bi predano in vestno opravljali svoje delo.

Kar v Ljubljani moti, je predvsem način upravljanja mesta. Župan namreč mesto vodi kot veliko družinsko podjetje, s trdo roko absolutnega vladarja, ki ne dopušča ugovorov. Absolutna večina v mestnem svetu mu namreč omogoča, da vsak projekt spelje tako, kot si ga je zamislil. S strahovlado po principu »kdor ni z nami, je proti nam« si je absolutno podredil vse načelnike mestnih služb in vse, ki so kakor koli odvisni od mestnega financiranja.

In žal vse odločitve nikakor niso dobre in v korist mesta in meščanov. V mislih imam predvsem odločitve, vezane na prostorska vprašanja, ki jih bolje poznam, mislim pa si, da so težave podobne tudi na drugih področjih.

Mesto se namreč vedno, kljub deklarativni socialni usmerjenosti, dosledno, izrazito neoliberalno odloči podpreti ideje in želje tistih, ki imajo denar. Tako se nam dogaja urbanizem brez jasne dolgoročne vizije razvoja. Imamo pa urbanizem pobud, ki svoje vizije sproti prilagaja željam kapitala. Vse skupaj žal nekritično legitimira popustljivi in prilagodljivi podžupan, mestni urbanist, profesor Koželj.

Težav je res veliko in kljub mnogim argumentiranim ugovorom in civilnim iniciativam mesto trdno vztraja na svojih odločitvah. Tako imenovano zgoščevanje pozidave v Rožni dolini, južnem Bežigradu in stari Šiški, sporna novogradnja ob Erjavčevi ulici, predvideno uničenje kulturnega spomenika državnega pomena - Plečnikovega stadiona, predvidene nove fakultete na travnikih in poljih v bližini živalskega vrta, selitev SŠOF, zgodovinskega arhiva in dijaškega doma iz Baragovega semenišča ter tudi s tem povezana gentrifikacija mestnega središča, gradnja povezovalnega kanala čez vodonosnik, očitno brez prave presoje vplivov na okolje, barantanje z zemljišči ob centru Soča, privatizacije in pozidave javnih zelenih površin, ki so bile izvorno konstitutivni del stanovanjskih naselij in katerih status po osamosvojitvi ni bil primerno urejen, sramotno stanje železniške in avtobusne postaje … je le nekaj najbolj perečih težav, ki kažejo na to, da mesto ne deluje v dobrobit večine svojih prebivalcev in da njegovo ravnanje ni vedno legitimno, čeprav je na videz legalno (včasih pa, kot kaže, tudi to ne).

Nenavaden je tudi odnos mesta in države. Mesto se namreč obnaša kot da projekti, ki koristijo državi, ne koristijo tudi njemu in želi od države čim več iztržiti, ne glede na to, da mu status glavnega mesta zagotavlja obilo sredstev, ki jih druga mesta niso deležna.

Ne smemo torej povsem nekritično verjeti samohvali mestnih oblasti in prav bi bilo, da na prihodnjih lokalnih volitvah izvolimo mestni svet, ki bo imel možnost nadzorovanja in korigiranja županovega ravnanja.

Mislim sicer, da se bo podobno kot na državnem nivoju, v tem primeru, žal, užaljeno odpovedal vladanju.