Ustvarjanje družbene resničnosti

V sociologiji poznamo tako imenovani Thomasov teorem, ki ga je davnega leta 1928 oblikoval sociolog W. I. Thomas in v poenostavljeni različici pravi, »da so stvari ali situacije, ki jih imajo ljudje za resnične, resnične predvsem v posledicah«. Z drugimi besedami – na ravnanje posameznikov (in množic) odločilno vplivajo subjektivne, najpogosteje popačene zaznave okoliščin, tudi ko so na voljo objektivne informacije. Številni primeri iz vsakdanjega življenja, ki potrjujejo Thomasovo razlago »ustvarjanja družbene resničnosti«, prihajajo iz ekonomije, nič manj uporabna pa ni teorija za razlago splošnega družbenega ozračja. Tudi razmere v Sloveniji že dolga leta spremlja svojevrsten javnomnenjski paradoks. Prepričanja ljudi o ključnih temah so pogosto v popolnem neskladju z objektivnimi kazalniki.

V trenutku, ko to pišem, še ni jasen razplet dogodkov, ki jih je z odstopom sprožil predsednik vlade Marjan Šarec. O nečem pa smo lahko prepričani. V prihodnjih dneh nas bodo preplavile zahteve po odločnem ukrepanju, ki naj bi bilo nujno zaradi novih, domnevno kriznih razmer. Deloma se je to že zgodilo. Del gospodarstva je pohitel z zahtevo po strukturnih reformah, večno mantro, naslovljeno na vse vlade. Tako kot so »reforme« zamišljene, seveda niso drugega kot prazna floskula in slab poskus prikrivanja teženj po vseobsežni privatizaciji. Oglasil se je tudi del politike, predvsem državni vrh, ki izraža zaskrbljenost in pričakuje državotvorno ravnanje in stabilnost za vsako ceno. Še ena floskula za slabo prikrito protežiranje političnega somišljenika.

Pa vendarle se ni zgodilo nič posebnega in dramatičnega, vsekakor nič, zaradi česar bi bilo nujno krizno upravljanje. Odstop predsednika vlade se sicer kaže kot nespreten poskus preprečevanja počasnega in mučnega razpadanja koalicije, ki se je začelo z odhodom Levice in je vlado oslabilo bolj, kot se je zdelo. Predvsem je predsednika vlade izpostavilo samopašnosti in prepotentnosti koalicijskih partnerjev, ki so predsedniku Šarcu le stežka priznavali sposobnost vodenja vlade. V teh okoliščinah je bil potreben zgolj »trenutek slabosti« in stvari so prestopile rob.

Od kod torej nuja po ustvarjanju kriznih razmer? V Sloveniji vsekakor ni krize, četudi se je med ljudi zajedlo razpoloženje, da smo zgodbo o uspehu (uspešno tranzicijo) preprosto zavozili. Je to res? Nekoliko treznejši pogled vendarle razkrije, da je država v veliko boljši kondiciji, kot to prikazujejo dežurni analitiki. Splošni ekonomski kazalniki so dobri, nekateri izrazito nadpovprečni celo na področju, za katero se zdi, da je spodneslo vladno koalicijo. Nedavno je Svetovna zdravstvena organizacija v poročilu regionalne pisarne za Evropo Slovenijo posebej omenila kot državo z uspešnim in učinkovitim zdravstvenim sistemom. Novica, ki večine slovenskih medijev ne zanima.

Zdi se, da v vsej zgodbi gospodarski kazalniki niso tisti, ki povzročajo največ skrbi, temveč da se razkraja tisto, kar uspešne razvojne družbe loči od »zavoženih«, da smo sposobni tudi v kompleksnem, kompetitivnem, skrajnemu individualizmu naklonjenem okolju definirati skupno ter na tej podlagi oblikovati strategije, politike in – če hočete – prihodnost.

Pomemben del slovenske tranzicije je ideološka preobrazba gospodarstva, ki se v zadnjem desetletju kaže kot neoliberalni obrat z idejo o nujni prevladi zasebnega nad javnim v vseh segmentih družbe. Seveda gre za skrajno primitivno razumevanje delovanja družbe s posledicami, ki jih je na najbolj neprijeten način razgalila nedavna svetovna gospodarska kriza. Če naj bo cilj politike uspešna družba, si ni mogoče zamisliti bolj destruktivnega načela, kot je nekritična privatizacija javnih služb. V uspešnih družbah zato vsako sfero (nujno tudi gospodarsko) obdaja artikuliran javni interes. Bojim se, da smo s propadom velikih gospodarskih sistemov izgubili tudi ekonomsko elito, ki je znala razmišljati o družbi in mestu gospodarstva v njej. Neoliberalna ideologija, ki družbo atomizira in nas vse spreminja v ponudnike in potrošnike produktov ali storitev in postaja prevladujoče ekonomsko okolje tranzicijskih družb, preprosto ne uvidi kompleksnosti, ki sestavlja vsako uspešno ekonomijo, kaj šele družbo. Zato je vprašanje, kaj lahko država stori, da ustreže sedanjemu modelu gospodarstva, zgrešeno. Vprašati se moramo, kaj lahko storimo, da spremenimo veljavno ekonomsko paradigmo in ustvarimo novo, ki bo zmogla »misliti družbo«. Del slovenske politike takšnega razmisleka očitno ni sposoben. Za drugi del pa bi moralo veljati spoznanje, da ima tudi državotvornost svoje meje.

Ivan Krastev, sijajen poznavalec vzhodnoevropske tranzicije, v delu After Europe opozarja na mučno spoznanje Evropejcev o tem, kako sta se dve članici EU, Madžarska in Poljska, iz obetavnih zgledov liberalnih demokracij spremenili v neliberalni, zarotniški in avtokratski družbi. Začelo se je kot gospodarska preobrazba in končalo kot ksenofobni, antiintelektualni in populistični projekt s pogubnimi posledicami. To se je zgodilo tudi zato, ker so domače politične elite precenile zaupanje v sposobnost institucij EU, da bodo populistične vzgibe pravočasno obvladale. Tudi na to (ali pa predvsem na to) bi morali misliti predsedniki strank, ki morda prav ta trenutek tehtajo vabilo najbolj državotvorne stranke k oblikovanju učinkovite koalicije.