Sramota

Slovenija ni v krizi. Niti državni zbor ni v krizi. V krizi so samo poslanci, ki bi v primeru izrednih volitev verjetno ostali brez sedežev, z malo možnosti, da si jih še kdaj prigrabijo. Da bi ostali poslanci, so pripravljeni spustiti na oblast nedemokratične mračnjake in tako Slovenijo zares pahniti vsaj v sramoto, če že ne v krizo. Mimogrede s tem ogrozijo še obstoj strank, v imenu katerih poslujejo. – Najprej na hitro preudarimo, v kakšen položaj bi državo spravila koalicija s SDS na čelu, potem pa rekonstruirajmo strukturne razloge, zakaj je prišlo do blokade vlade. Sramoto, ki nam nemudoma grozi, je mogoče preprečiti brez večjih težav bodisi z novo koalicijo brez SDS, bodisi s takojšnjimi volitvami.

Bodimo pozorni, da Janševa stranka bije plat zvona, kakor da potrebujemo vlado narodne rešitve, čeprav so gospodarske in politične razmere v Sloveniji (v medicinskem žargonu) brez posebnosti. Nismo ne v vojni ne v depresiji. SDS sama je v permanentni depresiji zaradi oblasti. SDS sama goji obramboslovno fikcijo, da je v nenehni psihološki in obveščevalni vojni s podzemljem v Murglah. Tisti, ki bi radi spravili SDS spet na oblast, bi se morali spomniti, da njena preganjavica niti na oblasti nikoli ni minila; tudi v vladi je kot Kalimero kazala na medije in v Murgle, da ji ne pustijo vladati. Vladanja si ne zna niti predstavljati drugače kakor po madžarskem in poljskem zgledu, se pravi, z zlomljeno opozicijo, s podrejenim sodstvom, s hlapčevskimi mediji in v sožitju z mračnjaško predfrančiškovsko cerkvijo. Kot demokraturo.

Stranke, ki rinejo v koalicijo s SDS, bi se morale vprašati, zakaj je pripravljena iti v koalicijo z njimi, ko pa ji kaže na uspeh v primeru hitrih volitev. Seveda zato, ker se bodo stranke, ki bodo šle z njo v koalicijo, osramotile pred lastnimi volivci, saj so jim obljubile, da v španovijo z domačim Orbánom ne bodo šle. Paktiranje s SDS upravičujejo s parlamentarno krizo. Tako sprejemajo Janševo interpretacijo stanja in se mu vnaprej podrejajo. Obsojajo se na politično pasivnost.

Postale bodo talke relativne večine, ki jo ima SDS v državnem zboru. S svojo sramoto bodo plačale poslanske plače svojih kolegov, račun pa bodo polagale na naslednjih volitvah. Sramoti se lahko izognejo le tako, da svoje poslance pokličejo na odgovornost. Saj jim ni treba od njih zahtevati ničesar, razen da se držijo obljub svojim volivcem. SDS pa s široko koalicijo ničesar ne izgubi: na druge lahko prelaga odgovornost za ukrepe, ki jih bo vsilila, in se veseli rednih volitev, kjer bodo partnerke oslabljene, SDS pa okrepljena.

Koalicija s SDS bi Slovenijo spravila v sramoto. Na oblast bi postavila podpornico in zaveznico strank, ki jih v EU celo desnica šteje za nedemokratične. Te stranke skupaj s SDS se postavljajo na stran okupatorjev Slovenije in poražencev druge svetovne vojne. To so mračnjaki v vsakem pogledu: zanikajo samostojnost sodišč in enakost državljank in državljanov pred zakonom, če niso prave vere, prave nacije, prave spolne usmerjenosti, iz prave dežele … To niso le rasisti, pač pa tudi mračnjaki, ki zanikajo soodgovornost sodobnih družb za podnebne spremembe in mižijo pred uničevanjem narave. Če pride do koalicije s SDS, to za Slovenijo ne bo le sramota, pač pa pot v zaresno krizo. Položaj Slovenije bo bolj negotov, notranjo stabilnost pa bo ogrozilo vladanje nekaj ducatov osebkov, pripravljenih prevarati lastne volivke in volivce.

A pojdimo zdaj k vzrokom za razpad vlade. Šarcu ni razpadla le koalicija; bistveno je, da mu je razpadla vlada. To ni naključje. Bil bi čudež, če se predsedniku vlade brez resnih političnih izkušenj, brez lastnega znanja na kateremkoli področju, potrebnem za vladanje (z izjemo uspešnega dajanja pomirljivih izjav za medije), in brez zanesljive podpore v kateremkoli delu družbe to ne bi zgodilo. S Šarčevim odstopom (ta je bil pošten in pravočasen) se je izrisala skrajna meja politike »novih obrazov« v Sloveniji. Že prvi domnevno levi rešitelj naroda, Janković, se je kljub močni podpori iz ozadja in uspešnemu direktorovanju in županovanju izkazal za nespretnega politika. Bratuškova, ki ji je njegova dediščina padla v roke in na glavo, je imela vsaj računovodsko znanje in nekaj upravljavskih izkušenj. Za Cerarja se je nespametno domnevalo, da lahko vodi državo, saj se menda spozna na paragrafe. S Šarcem je prišla do konca galerija likov, katerih vsakemu se je pricuznilo spremstvo brez vsebine, a z voljo, »voditi državo«.

Sramoto, ki nam nemudoma grozi, je mogoče preprečiti brez večjih težav bodisi z novo koalicijo brez SDS, bodisi s takojšnjimi volitvami.

Strukturni, neodpravljivi problem »novih obrazov« je, da so brez trdnega zaledja v družbi in brez logistične podpore organizacije z resno premišljenim programom razvoja Slovenije. Zadaj za »novimi obrazi« so na hitro scimprane povezave med znanci, ki imajo druge znance. Interesi, ki ženejo ljudi v politiko, so osebni in kratkoročni, obenem pa so po logiki stvari pripravljeni sodelovati z nosilci družbene moči. Ti so jim lahko v podporo, poslanci pa lahko postanejo njihovi zastopniki in iz tega skujejo korist v prihodnosti. »Stranke« novih obrazov so seznami oseb, ki potrebujejo kratkoročno podporo v zameno za dolgoročno obojestransko korist. Vsebina njihovega delovanja je nekaj let, ki jih je treba menjati za nadaljevanje kariere. Zvestoba stranki je nična in drugačna ne more biti, saj je stranka samo seštevek osebnih planov. Karierni sejem.

Ko privrženci kapitala v medijih jamrajo, da se politika v Sloveniji vmešava v gospodarstvo, srečno spregledajo, da je tako zato, ker so v ozadju večine političnih potez v postpolitičnem obdobju »novih obrazov« zasebni interesi, ti pa so povezani s kapitalom ne glede na to, ali predstavljajo državno ali zasebno podjetje, kakšno ministrstvo, klientelo ministrstva, ali pa izvajalca kakšnega državnega naročila. Prek »vmešavanja politike v gospodarstvo« se zasebni ekonomski interesi polaščajo države.

Skratka, strukturni razlog, da »politiko« poleg starih strank, dobro zasidranih v državnih službah, zdaj sestavljajo tudi vedno nove začasne združbe oseb, katerih obrazi so ali pa niso novi, rekrutirajo pa se večinoma iz uradništva (se pravi oseb, ki gledajo pri koritu druge in ne vidijo razloga, zakaj ne bi bili zraven še sami), je erozija politike v unificirani Evropi. Skrčila se je na krmarjenje večidel že vnaprej razdeljenih proračunov iz leta v leto, po zamočvirjenih kanalih vedno bolj postarane populacije in zlatih pravil, po katerih ima banka vedno prednost pred človekovo pravico.

Ni bojazni, da bi zmanjkalo »novih obrazov«. A sama ideja »novih obrazov« se je že usmradila. Izteka pa se tudi rok trajanja prepričanju, da je dovolj sestaviti kakršnokoli koalicijo iz starih, starih novih, prenovljenih in ostalih obrazov, samo da premaga Janšo, pa bomo še naprej normalna evropska država. Evropske države niso več normalne ali, bolje, nova normala je hudo podobna taki, kakršno vpeljujejo na Poljskem in na Madžarskem. Tudi brez SDS v koaliciji so bili izglasovani zakoni, po katerih smo navzven zavarovani z rezilno žico. Z njimi je neka prihodnja demokratura dobila možnost, da dokonča preobrazbo samostojne države v koncentracijsko taborišče za njene državljane in državljanke (in za goste in gostje iz Srečne Arabije ter drugih mitoloških krajev onstran Kolpe). Tista odločilna razlika, zaradi katere naj bi volivke in volivci volili ne-Janšo, je vedno bolj neprepoznavna. Samo da tisti nasmeh, ki bo ostal, ko se razlika povsem razblini, ne bo prijazni nasmešek Mačke Smejalke.