Neideološka politika?

Zadnjih štirinajst dni se lahko kratkočasimo s poslušanjem in branjem komično neprepričljivih izgovorov parlamentarnih strank, zakaj ne bi šle na volitve, in malo manj komičnih, vendar nič bolj prepričljivih pojasnil, zakaj bi bila po letu in pol Janševa SDS sprejemljiva vladna partnerica. Zagate z izgovori še stopnjujejo izstopi, prestopi, nasprotujoče si izjave strankarskih veljakov in krizni sestanki te ali one stranke, ki bi rada odložila volitve. Vse skupaj se na trenutke zdi zabavno, na trenutke pa navdaja z nelagodjem, podobnim tistemu, ki ga človek občuti ob gledanju kakšne diletantske predstave, kjer vsi pretiravajo v prepričevanju občinstva, da gre za hudo resno in usodno reč. Reč sicer je resna, ampak mogoče ne iz istega razloga, kot je resna za akterje in akterke te godlje. Skrb vzbuja namreč natanko to, kar ponujajo kot rešitev – »neideološkost« vlade.

Predstavniki in predstavnice strank, ki so zainteresirane za sodelovanje v novi vladi s SDS kot osrednjo koalicijsko silo, nenehno ponavljajo idejo predsednika SMC Zdravka Počivalška o sestavi vlade, ki bi »stala na vsebini, ne na ideoloških temah«. V politiki oziroma »politiki« lahko velja za neideološko samo tisto, kar se vsem zdi ali samoumevno (kar je seveda zmaga ideologije, kot pravi Althusser) ali pa jih ne zanima niti toliko, da bi bilo vredno razprave in konfliktov. Ideološko je vse. In kaj so za SMC oziroma njenega predsednika ključne »neideološke« teme oziroma vsebine? Če sklepamo na podlagi izjav za medije, so to ukrepi s področja dolgotrajne oskrbe, zdravstvenega varstva, stanovanjske politike, sanacije okoljsko degradiranih področij in krepitve gospodarskega okolja.

Če bi molčali tudi tisti, ki smo zunaj, bi bila to dokončna zmaga »neideološke politike«. To bi bil konec politike. Nastopil bi mir.

Zakaj naj bi bila ta vprašanja neideološka? Ker se glede njih pričakuje konsenz. A konsenz na podlagi česa? To bomo mogoče izvedeli, če bo Janezu Janši ta mesec uspelo sestaviti vlado. Verjetno pa ne bomo udarili hudo mimo, če predvidevamo, da bodo ’ekonomski kazalci’ kot že tolikokrat »pokazali«, da so davki previsoki, predvsem tisti na dobiček, in da so preveč obdavčene visoke plače. In temu bo verjetno kaj hitro sledil sklep, da je znižanje davkov prvi korak k rešitvam vseh naštetih problemov. Drugi korak bo verjetno korak k »deregulaciji« vsega mogočega, vključno s pravicami zaposlenih in tistih družbenih podsistemov, ki še kolikor toliko kljubujejo privatizaciji. Neoliberalci so o sebi prepričani, da niso obremenjeni z ideologijo, in verjamejo v neideološkost »ekonomskih kazalcev«. Toda te kazalce izračunavajo in interpretirajo ljudje, ki so enakega mnenja. Prav tako verjamejo, da ima prosti trg neko magično sposobnost najpametnejšega urejanja družbenih problemov in da je nujni in zadostni pogoj svobode vseh in vsakogar. Dovolj je, če se spomnimo, kako so nasprotniki zakona o ukinitvi obveznega zdravstvenega zavarovanja utemeljevali svoje stališče: da podpirajo načelo enake dostopnosti osnovnih zdravstvenih storitev, vendar se mora to načelo podrediti finančni aritmetiki. A ne katerikoli – tisti, ki jo zagovarja zavarovalnica Vzajemna (in ne tisti, ki dokazuje, da sprejetje zakona ne bi bistveno obremenilo javnih financ). Ta njihov pragmatizem je tako globoko ideološki, da ne uvidi škode, ki jo povzroča. Domnevno neideološki programi ubirajo nekakšno tretjo pot, ne levo ne desno, ampak naprej, kot pravi Počivalšek, ki se ima bolj za menedžerja kot za politika, česar ni težko opaziti. To je različica britanske tretje poti, ki jo je na začetku tega stoletja usmerjala Blairova »konsenzualna politika« in je usodno oslabila laburiste, okrepila rast finančne industrije in nadaljevala podrejanje družbenega ekonomski logiki – »konsenzualna« je bila prav zato, ker je za neizbežno in samoumevno sprejela vse, zaradi česar se na tem svetu širita beda ljudi in degradacija okolja.

Drži, to bolj ali manj velja tudi za politiko aktualne vlade in vseh vlad v samostojni Sloveniji, da o predsedniku države Pahorju, ki ob vsaki priložnosti poziva k enotnosti, sploh ne govorimo. In zato je Levica naredila politično modro potezo, ko se je odrekla sporazumu s Šarčevo vlado. S to potezo si ni le zagotovila preživetja, ampak je ohranila tudi prostor za politiko, torej za razpravo, konflikt (brez katerega ni politike), kako vzpostavljati življenjske razmere v tej državi.

Drži tudi, da distanciranje od Janše ne rešuje nobenega od velikih problemov (korupcije, brezglave privatizacije, podrejanja države kapitalu …), ker Janša pač ni njihov izvor, kot v prvi letošnji številki Mladine opozarja Tomaž Mastnak. A koalicija z njim tudi rešila ne bi nobenega, nasprotno – normalizirala bi tudi vse tisto, kar za zdaj še povzroča nelagodje, o čemer se še sprožajo dileme, kar velja vsaj za problematično, če že ne za nesprejemljivo. Normalizirala bi korupcijo, privatizacijo vseh družbenih podsistemov, razpihovanje sovraštva in vzbujanje strahu, militarizacijo, rehabilitacijo pajdaštva s fašizmom in nacizmom ter njunimi aktualnimi pojavnimi oblikami. Spomnimo se samo obljub SDS o nepredušni zapori meje s Hrvaško in ustanovitvi nacionalne garde, ki bi jo sestavljali domoljubi prostovoljci, pa predloga za ponovno uvedbo obvezne vojaške službe, potem ko ideja o nacionalni gardi ni naletela na odobravanje. S sodelovanjem s SDS, z njo v vladni koaliciji in celo v njenem vrhu, bi nagradili stranko, ki se hvali, da je ubranila Orbánov Fidesz pred izključitvijo iz EPP. Nagradili bi stranko, ki je kot jajce jajcu podobna temu Fideszu, s katerim sklepa pakte, pa tudi Alternativi za Nemčijo, ki nesporno velja za ekstremno desno nacionalistično in s katero noče sodelovati nobena nemška stranka. Nagradili bi njenega predsednika, ki mu je sodišče izreklo kazen zaradi prostaške diskreditacije novinark javne televizije; politika, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja; strankarskega vodjo, ki nenehno izigrava institucije države, ki je ima polna usta, ko žali politične nasprotnice in nasprotnike.

Če stranke, ki se imajo za levo- ali desnosredinsko ali za zmerno desničarsko, sklenejo koalicijo s SDS, ki s svojo protimigrantsko politiko in fašistoidno retoriko spada na skrajno desnico, v Sloveniji ne bo izbruhnil škandal, kakršen je izbruhnil v Nemčiji že »samo« zaradi podpore skrajno desne AfD liberalnemu kandidatu. Ne bo, ker bo večina pač v koaliciji. A če bi molčali tudi tisti, ki smo zunaj, bi bila to dokončna zmaga »neideološke politike«. To bi bil konec politike. Nastopil bi mir. In dokončno bi se utopili v blatu.