Neideološka politika?

Zadnjih štirinajst dni se lahko kratkočasimo s poslušanjem in branjem komično neprepričljivih izgovorov parlamentarnih strank, zakaj ne bi šle na volitve, in malo manj komičnih, vendar nič bolj prepričljivih pojasnil, zakaj bi bila po letu in pol Janševa SDS sprejemljiva vladna partnerica. Zagate z izgovori še stopnjujejo izstopi, prestopi, nasprotujoče si izjave strankarskih veljakov in krizni sestanki te ali one stranke, ki bi rada odložila volitve. Vse skupaj se na trenutke zdi zabavno, na trenutke pa navdaja z nelagodjem, podobnim tistemu, ki ga človek občuti ob gledanju kakšne diletantske predstave, kjer vsi pretiravajo v prepričevanju občinstva, da gre za hudo resno in usodno reč. Reč sicer je resna, ampak mogoče ne iz istega razloga, kot je resna za akterje in akterke te godlje. Skrb vzbuja namreč natanko to, kar ponujajo kot rešitev – »neideološkost« vlade.