Pia Nikolič

14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Politika

Goreči Narodni dom

Zgodovinski revizionizem kot politično dejanje

Narodni dom v plamenih, 13. julij 1920

Narodni dom v plamenih, 13. julij 1920

V Bazovici je v ponedeljek potekala tradicionalna slovesnost ob italijanskem dnevu spomina na fojbe ter eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije. Tradicionalno pa je postalo tudi oživljanje fašističnih idej. Lani je za razburjenje poskrbel predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani z izjavo, »naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«. Letos pa je že pred slovesnostjo za razburjenje poskrbela neofašistična skupina CasaPound, ki je po več sto italijanskih krajih izobesila transparente s svojim logotipom in napisom: »Titovi partizani, zločinci in morilci.«

Nič boljši pa niso bili tržaški lokalni oblastniki. Ob dnevu spomina na fojbe so namreč v Trstu in okolici organizirali več pogovorov, ki izkrivljajo zgodovinske dogodke. Med drugim je bil napovedan pogovor o »resnici o jugoslovanskih teroristih« iz leta 1920. Kot so pisali tržaški mediji, naj bi jugoslovanski teroristi takrat sami zažgali Narodni dom, ki je bil gospodarska in kulturna točka druženja za tržaške Slovence. Stavbo Narodnega doma je načrtoval Maks Fabiani, v njej pa so uredili gledališče, hotel (Balkan, kasneje Regina), restavracijo, banko, tiskarno za dnevnik Edinost, zbirališče članov in telovadcev Sokola ter Slovenskega planinskega društva in druge prostore za druženje.

Po prvi svetovni vojni je tretjina Slovencev pristala na območju italijanskega ozemlja, kjer pa ni doživela toplega sprejema. Pravzaprav so že leta 1920 občutili srd italijanskih fašistov, ki so z ustanovitvijo krovnega političnega združenja nacionalistov Italije (Associaziona nacionalista Italiana) s sedežem v Milanu začeli zagovarjati idejo nasilne asimilacije Hrvatov in Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini.

Italijanski fašisti so svoje ideje razširili v Trst, Rovinj, Poreč in Piran, kjer so začeli z nasilnim obračunavanjem, ki naj bi vodilo v asimilacijo. Zato sta se 12. julija 1920 dva mornariška oficirja odločila, da bosta z italijanske ladje Puglia v Splitu z droga snela jugoslovansko zastavo. V spopadih, ki so sledili, sta umrla dva mornarja in en civilist. Naslednji dan so tržaški fašisti v spomin na padla mornarja sklicali protest, med katerim so začeli z lovom na »nevarne« Slovence in enega ubili. Vest o novi smrti se je razširila kot blisk, vendar je bila napačna. Govorilo se je namreč, da so Slovenci ubili Italijana, v resnici pa so fašisti ubili italijanskega socialista. Protestna množica se je zgrnila pred Narodni dom, na poti pa je kamenjala jugoslovanski konzulat. Narodni dom so takrat stražili vojaki, ki so pričakovali maščevanje obeh strani. Vojaki so puške namesto na ulico usmerili proti zgradbi, v katero so opogumljeni fašisti vdrli, jo polili z bencinom in zažgali. Na ulico sta prileteli dve ročni granati, pri čemer ni jasno, kdo jih je v resnici vrgel in ali so res priletele iz Narodnega doma. V nemirih so umrli najmanj trije ljudje, eden izmed njih se je ubil, ko si je s skokom iz goreče stavbe želel rešiti življenje. Medtem ko je dom gorel, so fašisti razdejali in oropali še druge slovenske ustanove, naslednji dan pa požgali Narodni dom v Pulju.

Narodni dom v Trstu fašisti gasilcem sicer niso pustili gasiti. Boris Pahor je v Grmadi v Pristanu požig opisal takole: »In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila potem še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.«

To je bil konec Trsta, kakršnega so si zamislili v 18. stoletju z ustanovitvijo proste luke – konec mesta svobode, kulturne raznolikosti in trgovine. Namesto tega je danes mesto nestrpnosti in nekatera slovenska združenja že javno opozarjajo na: »Izkrivljanje zgodovine, vzročnosti in posledičnosti dejstev, ki ima jasen namen, da Slovence postavlja na zatožno klop. Ob tem je namensko spregledano fašistično zatiranje, škoda in trpljenje, ki smo jih Slovenci utrpeli še zlasti v obdobju med letoma 1920 in 1945.«

Dan spomina na zgodovinske grozote tako vsako leto vedno bolj postaja priložnost za ideološko manipuliranje, prej kot razlog za slavljenje solidarnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.