Da bi ohranili ideale, jih prodajamo

Zmernejša evropska politika se že desetletje ukvarja s tem, kako bi preprečila dokončen vzpon skrajne desnice. V zameno za to pa se je, paradoksalno, pripravljena odreči vedno številnejšim idealom, glavnim postulatom demokracije. Recimo idealom o solidarnosti do beguncev. In temeljnim demokratičnim idealom nasploh – s finančno podporo nedemokratičnemu turškemu vladajočemu režimu. Tega z Evropo najtesneje povezujejo prav begunci, milijoni beguncev iz Sirije, ki jih je v skladu z dogovorom z Evropsko unijo Turčija zadrževala na svojem ozemlju. Ne zadržuje jih več. Pred dnevi je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan beguncem sporočil, naj se odpravijo v Evropo. In so se.

Odkar so pred dobrimi petimi leti z Bližnjega vzhoda in iz Afrike v Evropo v večjem številu začeli prihajati ljudje na begu pred vojno in v upanju na boljše življenje, je bilo jasno, da bo Evropa težko našla prave odgovore in rešitve za novo družbeno stvarnost. Res jih ni. Edini migracijski ukrep, ki ga je EU v tem času izpeljala, je bil dogovor s turškimi oblastmi, da bodo v zameno za šest milijard evrov sirske begunce zadrževale na svojem ozemlju. »To, da poskušamo nekatere ljudi skriti, še ne pomeni, da ti ljudje ne obstajajo. Še vedno so tam in gre za milijone ljudi. Predstavljajmo si, da jutri Turčija ne bo več nadzirala meje, kot jo zdaj, in da se bo tista begunska pot spet odprla,« je o tem v intervjuju za Mladino poleti 2018 povedal francoski strokovnjak za migracijske procese Yves Pascouau in dodal, da je to, kar je bila EU doslej sposobna doseči, »zgolj povečevanje nadzora na mejah in poskusi dogovorov s Turčijo, Libijo in nekaterimi drugimi državami in s tem zmanjševanje števila ljudi, ki prihajajo v EU. To je edini plod ukvarjanja z migracijami od leta 2015. Temu lahko rečemo tudi do neke ravni uspešno opravljeno delo. A to je lahko zgolj kratkoročna politika.«

Res je, da si je EU tako kupila nekaj časa, da se države vendarle dogovorijo za skupno migracijsko politiko, vendar se to ni zgodilo. Pascouau je že tedaj glede na politična razmerja v državah članicah videl »malo pravega upanja za bolj odprto in bolj uravnoteženo migracijsko politiko v EU. Vedeti je treba, da je EU sposobna storiti samo toliko, kolikor so pripravljene storiti države članice. V bistvu je povsem odvisna od pripravljenosti držav članic, da na ravni EU ravnajo na določen način. Če tega ne želijo, je EU nemočna.«

Seveda je težava, da se Evropa ni sposobna odzvati solidarno, čeprav se s solidarnostjo rada kiti. Dodatna težava pa je, da finančno podpira hudo vprašljiv turški režim, ki v državi dan za dnem vztrajno krči demokracijo, navzven pa kaže okupacijske, ozemeljske težnje, tudi ali predvsem v Siriji.

»Evropska unija je privolila v vlogo in pristala v vlogi talke avtoritarnega turškega voditelja, saj tako rekoč subvencionira njegove osvajalne pohode po Bližnjem vzhodu,« pravi ddr. Rudi Rizman.

»Vprašati se moramo, kaj ostane EU od njene nekoč deklarirane vloge geopolitičnega igralca, ki prisega na spoštovanje mednarodnega prava in visokih humanitarnih načel, če nazadnje privoli v vlogo in pristane v vlogi talca avtoritarnega turškega voditelja, saj tako rekoč subvencionira njegove osvajalne pohode po Bližnjem vzhodu. Koliko moči potem sploh še zmore, da reče ne agresivni in človeško uničujoči vojaški politiki dveh velikih sil, ki soustvarjata tragično človeško podobo Bližnjega vzhoda: Rusije in Združenih držav Amerike?« sprašuje ddr. Rudi Rizman, sociolog in predavatelj na Univerzi v Bologni.

Dodaja, da se je EU predolgo slepila, da lahko svojo geopolitično vlogo posredno uveljavlja že zgolj s tem, da je največji gospodarski blok na svetu. »To je dosti premalo in jo zato umešča na mesto geopolitičnega oksimorona, ki ni kos nenehno porajajočim se težavam v svojem mednarodnem okolju.« Po njegovem mnenju sicer kaže, da bi se tega vprašanja nova predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen lahko zavedala, a od besed k dejanjem je še dolga pot, časa pa zelo malo. Tudi zaradi novega migrantskega pritiska, ki ga je s tleskom prstov povzročil turški predsednik Erdoğan.

»V odsotnosti prepričljive in zdržne emigrantske politike EU bomo še naprej priča odpiranju njene finančne mošnje, ki utegne za kratek čas sicer omiliti emigrantski problem, vendar brez konfrontiranja z njegovimi vzroki te politične skupnosti ne čaka nič dobrega. Glavni ’greh’ EU je nemara ta, da si ne zna ali noče odgovoriti na vprašanje, kaj hoče biti: ali supersila ali superdržava. Preden pa bo nanj odgovorila, na primer v napovedanih razpravah o svoji prihodnosti, že utegne biti prepozno,« meni Rizman. Gledano iz drugih geopolitičnih metropol, ki so v veliki večini v rokah avtoritarnih voditeljev, se zdi Evropa »po eni strani ranljiva in šibka, po drugi pa tudi grožnja, ker še ostaja kolikor toliko zvesta demokratični tradiciji«. »Pošiljanje« in povečevanje števila migrantov in beguncev, pri čemer so še nedavno sodelovale tudi posamezne evropske države, na primer Francija in Velika Britanija, je po Rizmanovem mnenju eden od načinov destabilizacije EU in potiskanje njenega vpliva na obrobje globalne politike. »Ob stotisočih nesrečnih in oropanih ljudi, ki jih producirajo turška, ruska in ameriška vojska in ki danes bežijo proti Evropi, bi se že zdavnaj morali spomniti na znamenito Hemingwayevo vprašanje: ’Komu zvoni?’ Ne zvoni namreč samo njim, temveč tudi Evropi, ki s primanjkljajem empatije do njih počasi prevzema nase vse tisto nasilje in kruto ravnanje z ljudmi, ki utegne, tako kot je bilo to pri nadaljevanju španske državljanske vojne, doleteti tudi njo samo.«

Novinar Erik Valenčič opozarja, da Turčija že vrsto let ni več zaveznica EU ne glede na to, kako se vodilni predstavniki EU in zveze Nato v javnih nastopih pretvarjajo, da je še vedno tako. »Erdoğan je Turčijo spremenil v avtokratsko državo in jo poleg tega še globoko zapletel v vojno v Siriji, v kateri podpira džihadistične skupine in kjer mu zdaj grozi še neposreden spopad z Rusijo. Pričakovano zahteva brezkompromisno podporo EU in Nata pri izvajanju pritiska na Rusijo, in ker je ni dobil, je odprl mejo za begunce, da bi EU kaznoval in hkrati prisilil v poslušnost.« Evropo, dodaja Valenčič, razume kot svojo talko: »Ni nujno, da se zelo moti. Ko je EU Turčiji namenila milijarde evrov za ustavitev toka beguncev proti zahodu (uradno gre za pomoč beguncem), bi se morala zavedati, da se bo ta naložba izkazala za nično, takoj ko se bo Erdoğan odločil tako.«

Erik Valenčič: »Ne Bruselj in ne Ankara si ne želita pretirane zaostritve skrhanih odnosov in obema še najbolj ustreza, da udarce, ki si jih izmenjujeta, občutijo predvsem begunci na meji.«

EU bo zdaj povsem pričakovano poskušala preprečiti nov naval beguncev s sklepanjem novih dogovorov. Seveda najprej spet s Turčijo. Valenčič pa meni, da bi morala EU storiti prav nasprotno: »Diplomatsko osamiti in po potrebi gospodarsko kaznovati Turčijo zaradi kršitev človekovih pravic, vojnih zločinov in podpiranja terorizma. Toda ne Bruselj in ne Ankara si ne želita pretirane zaostritve že tako skrhanih odnosov in obema še najbolj ustreza, da udarce, ki si jih izmenjujeta, občutijo predvsem begunci na turško-grški meji.«

Grčija je medtem začasno (vsaj za mesec dni) nehala sprejemati prošnje za azil, na mejo postavila dodatne kilometre bodeče žice in tja poslala dodatne policiste in vojake iz lastnih vrst ter tudi iz vrst Frontexa, evropske agencije za varovanje zunanje meje EU. Ravnanje Grčije pod zdajšnjo, konservativno oblastjo je pričakovano. Migracijski pritisk je pač tam zadnja leta precej večji kot v veliki večini drugih članic EU. Navsezadnje je Grčija že pred časom okoli otokov začela postavljati plavajoče morske pregrade, ki naj bi otežile prihod beguncev po morju iz Turčije, na otokih samih pa so začeli graditi migrantske centre, da bi onemogočili prihod tujcev na celino. V spopadih med »evropskimi« varnostnimi silami in begunci, med katerimi je tudi nemalo družin z majhnimi otroki, so že prvi dan umrli trije »Neevropejci«, od katerih je eden, majhen deček, utonil v brodolomu prenatrpanega čolna pred obalo Lezbosa.

Ujeti

Turčija je nehala igrati vlogo »čuvarja« Evrope pred begunci

Dr. Simona Zavratnik, sociologinja, FDV

Evropa se zadnje čase pogosto s strahom in dvomi zazira proti Turčiji, čeprav bi se morala zazirati predvsem vase. Erdoğanov plačani položaj »čuvarja« Evrope pred begunci se je z aktivnim vstopom Turčije v sirsko vojno spremenil. Zdaj v Turčiji ni več prostora za številne begunce, ki so tam, v preddverju Evrope, životarili zadnje tedne, mesece, že tudi leta. Ni mogoče prešteti ujetnikov geopolitičnega preigravanja globalnih sil, ki so se neprostovoljno znašli v žarišču spopadov, in povsem nepomembno je, ali gre za štiri, morda 3,6 ali pa celo nekaj malega več kot štiri milijone sirskih beguncev, ki so prvo zavetje našli v Turčiji.

Prav tako je postala brezpredmetna taksa za odloženi vstop beguncev v Evropo, šest milijard evrov, kolikor je EU donirala avtoritarnemu turškemu režimu, ki evidentno krši človekove pravice lastnih državljanov, a je kljub temu dobil mandat za ravnanje z begunci. Sporočilo EU o drugorazrednosti teh ljudi je bilo popolnoma jasno. Zdaj je taksa za odloženi vstop postala nezanimiva, Erdoğana zanima vojna, odvečne ljudi pa je s svojega dvorišča pustil oditi v Evropo.

Ti odvečni ljudje – begunci – so zanjo nadležno vprašanje. V zadnjih dveh desetletjih so politični strategi preizkusili nekaj metod za nadzorovanje migracij, v tem procesu pa so mejne politike postale substitut za celotno polje migracijskih politik. A se je v zadnjem času zgodil premik od osrediščenja na schengensko mejo k osrediščenju na območja in specifične prostore nadzora, to pa vnaša v migracije prevladujočo obliko kriznega menedžmenta.

Ta drugačni premik v migracijskih politikah zaznamo približno od leta 2015, ko se od zunanje mejne črte EU varovanje usmeri k ozemljem nadzora, pa najsi gre za tranzitne koridorje (npr. balkanska pot), begunska taborišča (kakršna so nastala npr. na grških otokih) ali za celotna ozemlja na schengenskem obrobju, ki ponazarjajo prostorski fokus evropskih politik in so poimenovana »hotspots«. Med njimi Lampedusa, Lezbos, Kos.

Tako imenovana begunska kriza in aktualna balkanska pot z vrhuncem leta 2015 sta pokazali nekaj takih postopkov na terenu. Model militarizirane zunanje meje EU zlahka postane militarizirano večje ozemlje, kakršno je bil koridor na balkanski poti. EU se, če govorimo o migracijah, jasno premika od nadzora mej k nadzoru ozemelj, ta pa segajo tudi onkraj ozemelj EU (npr. Sirija, Turčija) in poleg »hotspots« navsezadnje vključujejo deportacijske koridorje, ki segajo vse do letališč svetovnega Juga in Vzhoda.

Kaj lahko prinese kombinacija turškega vojskovanja in militariziranih politik EU v obravnavo azila in migracij? Poročila s terena kažejo, da se ujeti ljudje končno lahko premikajo in ni sile, ki bi to gibanje ustavila. Grški odziv s solzivcem ne bo ustavil nikogar. Konfliktne razmere na Lezbosu, v katerih nekateri krajevni prebivalci ob podpori desničarskih političnih formacij nasprotujejo beguncem, humanitarnim delavcem in novinarjem in obračunavajo z njimi, tudi ne. Ne morje ne žica ne moreta ustaviti ljudi na poteh. Ker jim je ostalo samo še to – pot.

Grška vlada je za en mesec odpravila pravico do zaprositve za azil. To je verjetno najnižja točka, ki smo jo v sodobnem svetu dosegli pri varovanju pravic preganjanih. Od enega največjih civilizacijskih dosežkov pri spoštovanju človekovih pravic se pomikamo k trgovanju s pravicami ljudi, ki čutijo utemeljen strah za življenje, za preživetje. In to v trenutku, ko je ta pravica najbolj potrebna. Domnevno nepravi iskalci azila so že znana zgodba iz repertoarja populističnih politik, po katerih si je treba pravico do azila zaslužiti oziroma je pravica do migracij luksuz, ki si ga »drugi«, to je revni prebivalec svetovnega obrobja, ne zasluži. Ljudje na poteh nimajo kaj izgubiti. Mi lahko izgubimo vse, če se bomo tem pridobljenim pravicam zdaj odrekli.

Zato naj predsednica evropske komisije v Grčijo namesto Frontexovih okrepitev pošlje humanitarne delavce, zobozdravnice in vzgojitelje, medicinske brate in učiteljice, psihologinje in kuharje. Pravzaprav vse, le vojske in policije ne.

Pot v sodobnih družbah je mogoča v dveh prevladujočih smereh: lahko zahtevamo več mobilnosti in več solidarnosti za vse, lahko pa nas prerastejo žice, zidovi, elektronski sledni sistemi, brezpilotni letalniki in sateliti. Z izbiro v temelju sporočamo, kakšne državljanske skupnosti prihodnosti gradimo in ali so te, v evropskem prostoru, skladne z dolgo tradicijo bojev za enakopravnost, solidarnost in demokracijo.

Evropa se s strahom in dvomi zazira proti Turčiji, čeprav bi se morala zazirati predvsem vase.