Od kod avtoritarni liberalizem

Proti sedanji vladi so protestirali, še preden se je sestavila. Protest je zajel širok pramen od nekaterih parlamentarnih strank do spontanih ljudskih množic. To daje misliti, da se v odporu proti Janševi koaliciji združuje več protislovij. Ta so očitno sistemska, saj so podobne politike na oblasti ali blizu nje v deželah, ki se vzpenjajo k svetovnemu gospostvu (na primer v Braziliji in Indiji), v državah, ki zgubljajo svetovno nadvlado (ZDA, Združeno kraljestvo), v postsocialistični osrednji Aziji, v zahodni Aziji (Turčija, Izrael), na evropskem obrobju (Belorusija, Ukrajina), na obrobju EU (Bolgarija, Madžarska, Slovaška, Poljska, Hrvaška), v središču EU (Italija, Avstrija, Francija). Arabske pomladi, francoski rumeni jopiči, velike demonstracije na Madžarskem, pred leti na Hrvaškem in naposled slovenski protesti v letih 2012–2014 kažejo, da niti z množičnimi in vztrajnimi manifestacijami ni mogoče doseči, da bi zaustavili te politike.

S pisanega seznama je mogoče razbrati skupni imenovalec: liberalizem v ekonomiji, avtoritarnost v politiki. Oboje se združuje v osnovnem učinku te politike: v povečevanju izkoriščanja delavk in delavcev. Slovit je madžarski »suženjski zakon«, a podoben avstrijski zakon je še hujši.

Kdor hoče privatizirati šolstvo in zdravstvo, mora računati na ljudski odpor. Torej biti pripravljen, da uporabi državno nasilje. A zakaj bi privatizirali šolstvo in zdravstvo? Da bi iz njiju naredili profitne dejavnosti. Se pravi, da bi razširili kapitalistične odnose izkoriščanja na področja, ki so bila poprej varna pred njimi. Že dolgo pred sedanjo vlado je slovensko ustavno sodišče odločilo, da ima v zdravstvu lov na dobiček prednost pred javno blaginjo. Na področju zdravstva je državno nasilje že pred sedanjo vlado uveljavljalo liberalni ekstremizem. Avtoritarizma torej ne porajajo osebne muhe ali taktični manevri – avtoritarizem izhaja iz sistema.

Neenakomerni in kombinirani razvoj na obrobju

Seznam avtoritarnih liberalnih režimov kaže, da kapitalistične države postajajo vse bolj avtoritarne, čim bolj jih sistem izrinja na obrobje (na primer Slovenijo) ali ven iz središča (na primer Francijo). Ko svetovni kapitalizem potiska EU na polperiferijo, Slovenija postaja periferija polperiferije. Ta položaj ni nov. Kakor je ugotovil zgodovinar Lev Centrih, se je na položaj »periferije polperiferije« umestila predvojna Jugoslavija, ko je v tridesetih letih dvajsetega stoletja postala periferija svetovnih polperiferij – nacistične Nemčije in fašistične Italije. Vladajoče skupine so takrat uvedle avtoritarno državo, pozneje pa sodelovale s fašizmom.

Ekonomist Samir Amin je leta 1970 postavil tezo, da so narodna gospodarstva na obrobju kapitalističnega sistema »dezartikulirana«. Njihovi posamezni segmenti, panoge in podjetja se ne povezujejo med seboj, temveč se vežejo na sektorje in podjetja v središču sistema. Tako nastaja mednarodna delitev dela, ki jo določa kapital, ko na obrobju išče zase najugodnejše razmere: nizko ceno delovne sile, ohlapne okoljevarstvene predpise, davčne olajšave in državne podpore, šibke sindikate in uslužne oblasti. Ko kapital išče zase nizke stroške in visoko donosnost, ustvarja proizvodne verige, ki segajo čez celoten planet in prek katerih se vrednost pretaka iz obrobja v središča. Samir Amin je to prisvajanje neplačanega dela imenoval »imperialna renta«.

A četudi gospodarstva na obrobjih ne morejo delovati harmonično, morajo obrobne družbe vendarle delovati. Logika kapitalističnega sistema jih razkraja, saj se njihove produkcijske enote neenakomerno vključujejo v svetovne produkcijske verige. Ista logika pa tudi zahteva, da se nekako le sestavijo, saj drugače ne morejo obnavljati delovne sile in drugih dejavnikov preživetja. Zaradi tega protislovja je razvoj dežel na obrobju »neenakomeren in kombiniran«, kakor ga je imenoval Lev Trocki.

Zakaj se je sedanja koalicija tako zlahka sestavila? Ker vse tukajšnje parlamentarne stranke z izjemo Levice delujejo v liberalnem političnem obzorju.

Naloga obrobne kapitalistične države je paradoksna: kapital ji razkraja družbo, tako da mora nenehno na novo kombinirati njene dele, zato da bo lahko pritegnila – kapital. Ko se obrobna kapitalistična država loteva svoje neskončne naloge, se organizira na način, za katerega vladajoče skupine menijo, da bo najučinkovitejši. Buržoazna demokracija ni zmeraj najustreznejša oblika kapitalistične vladavine. Ob krizah, kadar se zaostri konkurenca med kapitali ali kadar se izkoriščane množice dvignejo v upor, se razredno gospostvo rešuje z avtoritarno politiko.

Piemontska funkcija države

Postsocialistične kapitalistične države naletijo tu na dodatno težavo. Zagotavljati morajo razredno gospostvo – a večinoma nimajo domačega vladajočega razreda. Kakor je domači kapital razdrobljen, šibak, odvisen od mednarodnih kapitalskih frakcij – tako je tudi domača politična birokracija podružnica mednarodnih organizacij kapitala (Evropske unije, Evropske centralne banke, Mednarodnega denarnega sklada …), filiala birokracij močnih kapitalističnih držav, pri nas tudi vojaške birokracije pakta Nato. V postsocialističnih družbah, kakršna je Slovenija, je državna birokracija domači nadomestnik vladajočega razreda. Organizirati mora izkoriščanje delovnih množic, jih disciplinirati v privolitev ali vsaj v resignacijo, zatirati odpore, zagotoviti stalno ideološko obdelavo v prostovoljno hlapčevstvo. Politična birokracija lahko za vse to uporabi edino sredstvo, ki ga ima na voljo: državo. To, da država prevzame vlogo vladajočega razreda, kadar ni domače buržoazije, je Antonio Gramsci imenoval »piemontska vloga države«. Italijanska buržoazija je bila prešibka, preveč razpršena in lokalistična, da bi lahko združila Italijo v nacionalno kapitalistično državo. Zato je to nalogo prevzela piemontska monarhija. Na piemontsko vlogo države v postsocializmu je prvi opozoril Carlos González Villa, sicer specialist za Slovenijo. Če mora državna birokracija z državnim nasiljem organizirati periferni kapitalizem, je jasno, da je avtoritarizem v sami logiki periferne kapitalistične države.

Avtoritarizem izhaja še iz ene naloge, ki pritiče politični birokraciji, če naj nadomešča domači vladajoči razred. Razredna vladavina mora pokrivati družbo v celoti, na vseh treh konstitutivnih področjih kapitalistične družbe: ne le v pravnopolitični sferi (državi), temveč tudi v ekonomski in ideološki (v kulturi, šolstvu, znanosti, občilih). Politična birokracija mora poenotiti birokracije na vseh treh področjih – in tako pride v konflikt z že ustaljenimi razmerji gospostva v gospodarstvu in v ideološki sferi.

Spopad med politično birokracijo in gospodarsko birokracijo (menedžmentom) je tradicionalen konflikt med interesi posameznih kapitalov in interesom kapitala v celoti, zato ni antagonističen.

Gospostvo ideoloških birokracij (v kulturi, šolstvu, znanosti, občilih) je bolj starinsko, saj temelji na odnosih osebne odvisnosti (na klientelizmu, nepotizmu, družbenih mrežah) in je že samo na sebi avtoritarno. Na tem področju politična birokracija ne more uveljaviti poenotenja drugače kakor avtoritarno.

Politična birokracija se vmešava v sodstvo (na primer na Poljskem), v občila (na primer na Madžarskem) in druge kulturne dejavnosti, v gospodarstvo, kjer podpira domače tajkune, obdavčuje tuji kapital, nadzoruje bančništvo (kakor na Madžarskem). S tem krepi domači kapital in združuje vladajoče skupine na enotni nacionalni platformi. Zato se nujno spopada s kolonialno politiko EU. Te prakse so lahko po kapitalističnih merilih zelo uspešne. Madžarska in Poljska imata zelo majhen javni dolg in nadpovprečno gospodarsko rast.

Politične birokracije na Madžarskem in Poljskem poskušajo sestaviti družbeni blok, ki bo uveljavljal nacionalno kapitalistično politiko, kolikor je zdaj sploh še mogoča. Poskušajo ustvariti domačo buržoazijo in nacionalni kapital, pridobiti »zanesljiv« transnacionalni kapital, razbiti delavstvo in ustvariti lojalno delavsko aristokracijo, z demografsko politiko (podpora revnim družinam in tistim z veliko otroki ipd.) okrepiti »nacijo« in pomiriti množice. Na Madžarskem in Poljskem uveljavljajo klasično »piemontsko funkcijo« države.

V Sloveniji pa je »piemontska funkcija« močno omejena: ne ustvarja domače oblasti, temveč zgolj prenaša zunanjo vladavino. Oblikovanje domačega vladajočega razreda se ni posrečilo, slovenski liberalizem ni bil sposoben vzpostaviti nacionalne kapitalistične politike. Od sedanje vlade lahko pričakujemo, da bo nadaljevala to usmeritev in izvrševala navodila evropske komisije, nemške države, transnacionalnih kapitalov. Nemara z odločnejšo retoriko – a z istim prezirom do ljudstva.

Organska stranka

Pojasniti je treba, zakaj se je sedanja koalicija tako zlahka sestavila. Zadnje čase je splošna značilnost liberalnih strank, da prevzemajo prvine avtoritarne politike. Cerarjeva vlada na primer ni samo postavila rezilne ograde na mejo, temveč je tudi uzakonila pravico vojske, da deluje proti civilnemu prebivalstvu. Značilno je tudi, da je eden izmed podpredsednikov evropske komisije komisar za »spodbujanje evropskega načina življenja«.

Vzrok je v tem, da vse tukajšnje parlamentarne stranke z izjemo Levice delujejo v liberalnem političnem obzorju. Antonio Gramsci je temu rekel »organska stranka«: po imenih različne stranke so dejansko zgolj frakcije iste organske stranke. V Sloveniji so, denimo, razne »slamnate« stranke, ki so jih ustanovili tik pred volitvami, pridobile veliko volilno podporo z leporečjem, kostumografijo in masko, a ko so prišle na oblast, so vse uveljavljale liberalizem. Zdaj, ko so se zaostrila razmerja razrednega boja, isto liberalno politiko uveljavljajo z avtoritarnimi sredstvi.

Razdrobljeno delavsko gibanje

A če se razmerja razrednega boja zaostrujejo, je vendarle nenavadno, da avtoritarni liberalizem uživa razmeroma trdno in stalno volilno podporo, tudi in zlasti med ljudmi, ki jih njegova politika najbolj prizadeva. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Trocki opozoril, da fašizem ni samo režim, ki obnavlja nacionalni kapitalizem, temveč je tudi ljudsko gibanje. Takratni marksisti so videli vzrok v tem, da je razpadlo delavsko gibanje. Podobno je v Sloveniji. V devetdesetih letih so sindikati uveljavljali razredno politiko, zato so bili močni in so (tudi z opozorilno generalno stavko leta 1992) ustavili radikalni liberalizem vladajoče politike. Zdaj, ko so sindikati opustili razredno politiko in se pogajajo za drobne koncesije, je avtoritarni liberalizem na oblasti.

Avtoritarni liberalizem in razsulo »slamnatih« strank kažeta, da se kapital reorganizira in zaostruje svoj razredni boj. Edini, ki ga lahko ustavijo, so tisti, proti katerim se bojuje: delovni ljudje. A samo, če se bodo organizirali.