Rajši denar kot Jezusovo srce

Na robu parka, med železniškimi tiri in lokalom s hitro pripravljeno hrano, v neposredni bližini mariborskega kliničnega centra stoji kapela. Ne bo več dolgo. Turobna siva zunanjost jo skriva pred očmi radovednežev in jasno nakazuje, da je bila prenovljena v času socializma, ko so funkcionalnosti dajali prednost pred estetiko.

Njena arhitekturna zgodovina je bogatejša, kot se zdi. Arhitekt Jože Plečnik je leta 1932 hišo preuredil v jezuitsko rezidenco, v pritličju pa je uredil kapelo Srca Jezusovega. Istega leta je bila na praznik Kristusa Kralja (zadnjo nedeljo pred prvo adventno nedeljo) v njej prva maša. Čeprav so v tem letu po Plečnikovem načrtu jezuiti na Pobrežju uredili grobnico za svoje pokojne, notranjost kapele velja za edino Plečnikovo delo v Mariboru. V svoji 85-letni zgodovini je bila rezidenca, noviciat, manjša vojašnica, apostolska hiša in sedež kolegija. Stavba je povečini stanovanjska, »danes so tam študentske sobe, pod njimi, v pritličju, pa je v prostoru v velikosti večje učilnice z lesom opažen interjer s skladno opremo, in to je dejansko kapela, ki jo je zasnoval Plečnik,« dodaja Srečko Štajnbaher iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Ker je stanovanja najlaže »odžirati« študentom, bodo na mestu kapele v kratkem zgradili garažno hišo. Mariborski jezuiti so kapelo na Ljubljanski ulici 13 prodali družbi Best in parking, ki upravlja garažne hiše pri sosednjem UKC. Konec februarja so v kapeli že imeli zahvalno mašo, s katero so se jezuiti od nje poslovili, zapustili pa jo bodo do konca leta.

Žal na dodatna vprašanja, kljub sprva prijaznemu odgovoru, niso želeli odgovarjati. Pater Marjan Kokalj je v njihovem imenu sporočil, da do nadaljnjega nobenemu mediju nočejo dajati informacij v zvezi s kapelo.

Mestna občina Maribor je konec lanskega leta ob gradnji podvoza nekaj sredstev vložila tudi v urejanje okolice kapele. Glede na poročanje časnika Večer naj bi se občina sicer zavzemala za prestavitev te na lokacijo, kjer bi lahko ostala odprta za javnost in razstavljena v celotni dimenziji pet krat 25 metrov. Kot ena od mogočih novih lokacij se ponujajo prostori škofijske gimnazije, kjer bi kapela ohranila tudi liturgično funkcijo.

Plečnikova kapela je zaščiteno delo, čeprav mestna občina Maribor še vedno ni sprejela občinskega prostorskega načrta, »prav tako pa še ni sprejela niti novega odloka o kulturnih spomenikih«, pravi Štajnbaher. Vseeno je Zavod za varstvo kulturne dediščine leta 2013 dosegel, da je v občinskem podrobnem prostorskem načrtu zapisano, da je Plečnikovo kapelo pred rušitvijo treba prestaviti. Investitor prestavitve ne želi zagotoviti.

V zadnjega pol leta je to že drugi spomenik kulturnega pomena, ki ga želijo porušiti za namene gradnje v sklopu pridobitvenih dejavnosti, ki naj bi na zemljišču potekale po prodaji. Na začetku jeseni je podobno usodo doživel sgraffito (vrezanka) pokojnega akademskega slikarja Maksa Kavčiča, ki je krasil steno direktorjeve pisarne v Strojni tovarni Trbovlje. Umetnino so na varno prestavili šele po posredovanju javnosti in medijev.

Danes se zdi, da bo glede umetnine v Mariboru posredovala občina. Mariborska nadškofija ima očitno preveč dolgov, da bi ji bilo mar za kulturno dediščino. Četudi je vpleteno Jezusovo srce.