»Komaj sem stopil na ulico, so me legitimirali karabinjerji«

Po spletu kroži poziv, naj ob 18. uri odpremo vsa okna in drug drugemu pojemo ali igramo; da drug drugemu pokažemo, da smo in da se ne damo in da nam bo uspelo, samo nekaj tednov moramo potrpeti

Četrti dan omejitve gibanja. Da vam bo lažje, delim svoje izkušnje.

Kot ste opazili, sem včeraj zapustil dom za približno 2 uri, ko sem šel posneti reportažo za TV Dnevnik z Iris Rupnik. Komaj sem stopil na ulico, so me legitimirali karabinjerji, povedal sem, kje sem doma, kam grem pa zakaj, pa niso delali nobenih težav. Z Iris nama je bilo čudno, ker sva se držala precej vsaksebi, pa nič se nisva objela pred začetkom dela, kar po navadi narediva. Ampak sva naredila točno tako. Mikrofone sva držala na daleč, pač za samozaščito. Pod večer me je začelo boleti v križu, tri tedne maratonskega poročanja se pozna. Zato sem šel za pol ure pretegnit kosti v park. Srečal par osamljenih tekačev in eno mamico z otrokom pa par ljudi, ki so peljali pse na sprehod. Srečal sem tudi štiri policiste, pa me nihče ni ustavil. Dekret narekuje, da lahko dom zapustimo samo zaradi dela, zdravja ali nujne oskrbe sebe ali svojcev. Ampak v izvedbenih navodilih vlada dopušča tudi rekreativno dejavnost na prostem, če jo izvajamo sami. Tako da - recimo, da gre za sivo cono: rekreiranja ne spodbujajo, ga pa tudi ne sankcionirajo - pod pogojem, da smo med rekreacijo SAMI. Evo, tako je bilo včeraj.

Danes zaenkrat kaže na bolj miren dan. Morda bom prvič po dolgem času delal samo osem ur. Po vsej verjetnosti bom vse naredil od doma: črpal novice pri agencijah in pri kolegih, ki so še na terenu, obrnil bom kakšen telefon, če mi kaj ne bo jasno. Potem se bo zgodilo to, kar se mi vedno zgodi, ko ostanem brez dela: kaj s sabo, takole v bloku. Načrt je takšen: šipe so že en mesec umazane, pa se jih bom verjetno lotil. Če bo popoldne toplo, bom verjetno tudi balkon opral - če ne bo počakal na vikend, čas najbrž bo. V zadnjem času sem se zanemaril glede branja: pa imam tudi jaz svoj meter knjig, ki čakajo že predolgo - tako da: če bom imel par spočitih uric, bom gotovo bral. In čisto verjetno je, da bom šel v trgovino: najbrž bom moral počakat v vrsti, ker v zelenjavni trgovini in pri mesarju spuščajo po dve stranki hkrati, v našem supermarketu pa po pet.

Nocoj ob 18. uri se nam obeta dogodek. Po spletu kroži poziv, naj takrat odpremo vsa okna in drug drugemu pojemo ali igramo; da drug drugemu pokažemo, da smo - in da se ne damo in da nam bo uspelo, samo nekaj tednov moramo potrpeti. Tako da bo v resnici najbrž prav lep dan.

(Dopisnik RTV Slovenija je pričujoči zapis objavil danes na Facebooku, z njegovim dovoljenjem smo ga objavili tudi na spletni Mladini)