Korona v razredni družbi

Te dni sem govoril z ogromno ljudmi, za katere izolacija sploh ni možna, še več pa takšnih, ki ne morejo razumeti panike višjega razreda, saj imajo v življenju mnogo hujše skrbi in so preživeli večje nesreče, kot je virusno obolenje

Izbruh nepredvidljivega virusa nas hitro pelje v veliko skupno spoznanje, da "živimo v družbi". Kot se ponavadi zgodi v krizah, je to na površje prineslo vse naše slabe lastnosti (nezaupanje, kopičenje dobrin na račun drugih, stigmatizacija bolnih, rasizem do tujcev…) in tudi vse dobre (solidarnost, odgovornost do soljudi, medsebojno obveščanje…). Če nič drugega, je virus z interneta odplaknil še poslednje libertarce, ki so nas še nedolgo nazaj prepričevali, da tržne sile rešijo vse probleme človeštva. Močno javno zdravstvo, zanesljive institucije in državno vodena alokacija nujnih dobrin so nenadoma spet popularne ideje. O makro-učinkih krize bom napisal kaj več v prihodnjih dneh, zaenkrat pa bi namenil nekaj besed problemu družbene odgovornosti v trenutni situaciji.

Če tako kot jaz preživljate čas v internetnem balončku ljubljanskega medijskega ceha, zagotovo niste spregledali številnih klicev k odgovornemu ravnanju. "Vsak mora storiti svoj del v boju proti virusu, vsak mora slediti navodilom in se samoizolirati." Tako se je ob vladnih ukrepih hitro sklenila veriga posameznikov in podjetij, ki so ponosno izjavili, da ostajajo doma. Ne bom lagal, to sodelovanje med institucijami in samoorganiziranimi posamezniki je občudovanja vredno. Nekaj res poetičnega je v tem, da se skozi izolacijo gradi občutek solidarnosti, in da skrbimo en za drugega na način, da se odpovedujemo nekaterim skupnim zadevam. A hkrati ne smemo spregledati, da je ta krog "odgovornih državljanov" zaenkrat precej vase zaprta entiteta, ki ne ve točno, kaj bi storila z ljudmi zunaj svojega miljeja. Na mestu širše solidarnosti se zato med mnogimi pojavlja tudi nekakšna malomeščanska paranoja, ko je vsak nekarantiran, nedezinficiran, nezamaskiran in netestiran človek obravnavan kot potencialni morilec, ki neodgovorno širi smrtonosno bolezen. Ena izmed ključnih ločnic med "odgovornimi" in "neodgovornimi" ljudmi je pogosto njihova razredna pripadnost.

Če že moramo iskati krivce, je torej bolj produktivno s prstom pokazati na državne voditelje in operaterje kapitalističnega razreda, ki se s svojim zgledom in ukrepi delajo norca iz naših individualnih prizadevanj.

Stvar ni pretirano zapletena. Za ljudi v določenih panogah "ravnati odgovorno" pomeni delati od doma, prebrati kako knjigo, gledati serije in brskati po tajmlajnu – stvari, ki jih tako ali tako počnemo. Za druge je odgovorno ravnanje že bolj stresen podvig, saj se jim obeta izpad prihodkov in bodo odvisni od negotovih državnih nadomestil – ne vedo, kaj bo to pomenilo za njihova podjetja in projekte. A za velik del slovenskega delavstva je odgovorno ravnanje povsem nezamisljivo, saj je njihov prihodek odmerjen po številu ur, ki jih fizično oddelajo, številu strank, ki jih postrežejo, številu dogodkov, ki jih izvedejo … Sto tisoče ljudi dela preko začasnih pogodb, študenstkih napotnic in s.p.-jev. Ne morejo si jemati dopustov in bolniških, ne morejo ostati doma pri otrokih, ne pripada jim nobeno državno nadomestilo, marsikdo pa sploh ni zaveden v evidenco (ne)zaposlenih. Za njih je bistveno bolj neodgovorno, če do konca meseca ne zberejo denarja za položnice, najemnino in hrano. Življenjski stroški njihovih družin pač ostajajo enaki kljub virusu.

Odpor do zapiranja institucij in odpovedi javnih dogodkov moramo torej razumeti tudi v tej luči. Ne nasprotujejo jim le požrešni kapitalisti. Ljudem karantena ne pomeni zgolj začasno prilagoditev življenjskega sloga, ampak direktno preživetveno grožnjo. In ko pretehtamo majhno možnost okužbe z razmeroma ozdravljivim virusom ali pa dejstvo, da bomo ostali brez prihodkov, se nam slednje pač kaže kot večja grožnja. To za seboj potegne tudi psihološko reakcijo, da ignoriramo epidemijo, jo podcenjujemo ali pa označujemo za zaroto. Našo željo po nadaljevanju dela je treba nekako racionalizirati.

K temu dodajmo še socialni vidik, ki ga ne smemo ignorirati. Pripadniki urbanega srednjega razreda s svojo ponotranjeno vrednoto zasebnosti se bistveno lažje prilagajajo na misel, da bodo nekaj časa sami – zasebnost doma je tako ali tako fetišiziran življenjski ideal. Medtem pa mnoge druge družbene skupine težje vzpostavljajo ločnice med zasebnim in družbenim prostorom. Pojdite v dom za ostarele, v ruralno okolje razširjene družine, v delavski blok, v romsko naselje, v samski ali azilni dom, pa poskušajte razložiti ljudem, da naj se za nekaj tednov zaprejo v svojo sobo in brskajo po netu. Te dni sem govoril z ogromno ljudmi, za katere izolacija sploh ni možna, še več pa takšnih, ki ne morejo razumeti panike višjega razreda, saj imajo v življenju mnogo hujše skrbi in so preživeli večje nesreče, kot je virusno obolenje.

So vsi ti ljudje neodgovorni? Lahko vse, ki virusa ne jemljejo enako resno, obravnavamo kot tistega zdravnika, ki se je s smučanja v Italiji vrnil direkt na šiht? Seveda ne, odgovorni so lahko le v okviru, kamor jih je družba postavila. Če kaj, nam neusklajeno reagiranje na krizo kaže, da so za družbeno odgovornost potrebni določeni pogoji. Solidarnost ni le moralni imperativ, ampak rezultat struktur, ki nas povezujejo v skupni družbeni projekt. Ko je država privatizirala veliko število podjetij in outsoursala storitve, se je odpovedala vzvodom skupnega usklajevanja gospodarskih dejavnosti, ki se tičejo vseh nas. Ko je tisoče čistilk, administratorjev, serviserjev in hišnikov vrgla iz rednih delovnih razmerij in jih prisilila v samozaposlitev, je postavila prepreko k reševanju skupnih problemov. Ko je spodbudila s.p.-izacijo in agencijsko zaposlovanje mladih, je zadala odločilni udarec povezanosti nove generacije delavcev v skupno družbeno planiranje. Ko je stanovanjsko politiko preložila na trg je preprečila vsakršno skupnostno reševanje bivanjskih vprašanj. Ko je izbrisala 26.000 prebivalcev je trajno odrezala del prebivalstva od osnovnih storitev države, v kateri delajo. Enako počne z današnjim preganjanjem nedokumentiranih oseb in omejevanjem pravic tujih delavcev. Enako počne s krčenjem socialnih programov in odrivanjem starostnikov. Vsi ti ljudje so si morali zgraditi svoje lastne mreže in skupnosti – ne čudimo se, če se jih moraliziranje ljubljanskih medijskih punditov na tviterju niti najmanj ne dotakne. Skupni družbeni projekt tako na svetovni, evropski in slovenski ravni je pač doživel razgradnjo.

Če že moramo iskati krivce, je torej bolj produktivno s prstom pokazati na državne voditelje in operaterje kapitalističnega razreda, ki se s svojim zgledom in ukrepi delajo norca iz naših individualnih prizadevanj. Preden se razjezite nad sosedi, si oglejte ravnanje Trumpa, Bolsonara, Borisa Johnsona, Angele Merkel ali pa Chtistine Lagarde, pa ocenite, kdo je zares neodgovoren. Daljnoročno pa se je treba zavedati: če ne bomo začeli ponovno vzpostavljati pogojev za družbeno solidarnost, bo reševanje kriz prihodnosti zgledalo bistveno drugače. Današnje prerivanje v vrsti za zadnji košček WC papirja je šele začetek…jutri se bomo morda prerivali za nujna zdravila in bolniške postelje. Vse to nam lahko služi kot svarilo, kaj se zgodi, ko država razgradi enotne sisteme pravic in dopusti razslojevanje delavcev. Brez trdne povezanosti, ki jo gradi sistem rednih zaposlitev, javnih storitev in infrastrukture, ter vsevključujočih nadnacionalnih projektov, se bo individualna državljanska odgovornost hitro sprevrgla v preživetveni boj vseh proti vsem.

Zapis je bil prvotno objavljen na blogu Ntoko.si >>