Pamflet

Dr. Bernard Nežmah v svojem pamfletu (Mladina, 13. marec 2020, str. 16) omenja ’profesorje telovadbe’. Očitno doktor filozofije, vsestranski komentator in pisec različnih besedil z mojo stroko in vedo ni na tekočem. Šolskega predmeta z imenom ’telovadba’ nimamo že najmanj pol stoletja. Zamenjal ga je predmet ’telesna vzgoja’, ta pa je leta 1996 z zakonom dobil ime ’športna vzgoja’. Učiteljem, ki ta predmet poučujejo, neoporečno pravimo ’športni pedagogi’. Če imajo visokošolsko diplomo pedagoške smeri, imajo naziv ’profesor’. Težko je verjeti, da je doktorja znanosti kar za pol stoletja povozil čas. Res pa je tudi, da se ne more na vse spoznati. V športni stroki izraz ’telovadba’ (namesto športna vzgoja) štejemo za žaljivko. Od priznanih piscev in visokošolskih učiteljev katere koli stroke pričakujem tudi terminološko odličnost. Tovrstna šlamparija kaže tudi na neprimeren odnos do moje stroke in vede. Natančnost ni ravno vrlina različnih razumnikov.

Seveda me moti tudi to, da doktor znanosti in visokošolski profesor lahkotno posplošuje nekatera dejstva. Nekateri športni pedagogi (po Nežmahovo: ’profesorji telovadbe’) menda pripovedujejo ’temne zgodbe’ o fizičnih sposobnostih svojih šolarjev. In nekaj ’temnih zgodb’ doktor znanosti preprosto posploši, čeprav se v znanosti natančno ve, kdaj so posplošitve dopustne. Posplošeno in objektivno informacijo o fizičnih sposobnostih slovenskih šolarjev je mogoče dobiti le na podlagi znanstvene obravnave tako imenovanega športno vzgojnega kartona, ki ga šole uporabljajo že najmanj štiri desetletja, empirične podatke pa analizira Fakulteta za šport in ugotovitve javno objavlja v poljudnem in strokovnem tisku. Dr. Nežmah o objektivnih in utemeljeno posplošenih izsledkih ne ve nič. Za pamflet (sramotilni spis) seveda zadostuje nekaj ustnih sporočil posameznih športnih pedagogov, ne pa tudi za verodostojno pisno informacijo bralcev. Da je nasploh lahkotno posploševanje posameznih primerov stalna metoda Nežmahovega pisanja, ne more biti opravičilo.

Očitno Nežmahovemu mnenju o nezadostnih fizičnih sposobnostih manjka tudi poglobljen logični premislek. Nekaj športnih pedagogov menda tarna o slabi fizični pripravljenosti svojih učencev. Ja, kdo pa je pristojen in odgovoren za ustrezen telesni (psihofizični) razvoj šolarjev? Športni pedagog! Športni pedagog, ki tarna o slabi psihofizični pripravljenosti svojih učencev, pač ni opravil svojega poslanstva. Zato je tarnanje o ’slabih’ učencih predvsem samokritika, ne pa splošno veljavno dejstvo.

Kar zadeva prodajo mladinskega doma v Poreču, ki jo napoveduje ljubljanski župan, pa v celoti podpišem misli dr. Nežmaha.