Ne bomo dovolili, da starejši umirajo v prepričanju, da smo pozabili nanje

Javno pismo vladi in javnosti

Spoštovani, v Srebrni niti z zaskrbljenostjo spremljamo stanje in razmere v zvezi s koronavirusom, posebej stanje v domovih starejših (socialno varstvenih zavodih) in tudi vseh starejših, ki bivajo sami doma in so prikrajšani za nekatere ustaljene oblike pomoči.

Skušamo razumeti kritično situacijo v državi in prizadevanja stroke ter politike, da bi se stanje čim prej normaliziralo.

Žal pa imamo premalo informacij, kako poteka pomoč zaposlenim in stanovalcem v domovih starejših, še manj pa, kaj starejši v tem času doživljajo na svojih domovih.

Vsi klici in elektronska sporočila sorodnikov na naš naslov govorijo o tem, da oskrba v domovih starejših ni zadostna, ker je zaposlenih veliko premalo. Že pred epidemijo je bilo močno pomanjkanje kadra, sedaj so te številke skrb vzbujajoče, saj je del zaposlenih v samoizolaciji ali pa so odsotni zaradi drugih vzrokov. Izolacija oziroma omejitev gibanja stanovalcev znotraj doma namreč posledično zahtevata še več ljudi.

Osebje, ki skrbi za okužene stanovalce s koronavirusom, ne bi smelo skrbeti za tiste stanovalce, ki te okužbe nimajo. Po naših informacijah to ni mogoče zagotoviti, saj osebja ni, tisti, ki so ostali, so pa močno preobremenjeni.ž

Osebje, ki skrbi za okužene stanovalce s koronavirusom, ne bi smelo skrbeti za tiste stanovalce, ki te okužbe nimajo. 

Imamo informacije, da so srednje zdravstvene šole in zdravstvene fakultete prekinile obvezno prakso v domovih, kar pomeni, da je kadrovska stiska še hujša. Zavedamo se, da so zaposleni v stiski, saj so razpeti med delom in domom, kar pogojuje še strah, da bodo morebiti prenesli okužbo domov. Razumemo tudi stisko vodstev zavodov.

Ker sorodniki ne smejo priti svojim najbližjim na pomoč za najnujnejšo oskrbo (socialni stik, hranjenje, skrb za hidracijo, mobilizacija), se bojijo, da bo narejena nepopravljiva škoda zdravju starejših.

Zanesljive študije govorijo o tem, da pomanjkanje socialnih stikov pri starejših, še posebej kroničnih bolnikih, vodi v stres in zmanjšanje odpornost, resno je prizadet imunski sistem in to lahko vodi v prezgodnjo smrt.

Vsi starejši v sobah nimajo televizorjev in so v popolni osami, v enoposteljnih sobah praktično v samici in so popolnoma odvisni od preobremenjenih zaposlenih.

Kjer se je v domu starejših že pojavil koronavirus, so prepovedani tudi stiki med oskrbovanci v socialnovarstvenih zavodih. Zaposleni imajo več dela, ker strežejo hrano po sobah. Sprašujemo se, kdo pomaga pri prehranjevanju in pitju stanovalcev ob enakem, oziroma manjšem številu zaposlenih?

V nekaterih socialno varstvenih zavodih starejše pripeljejo pred stekleno steno ali na balkone, da lahko vzpostavijo neke vrste kontakt s sorodniki. Drugje je to prepovedano. Predlagamo, da se to enotno uredi v dobro starejših, če je le mogoče.

Kjer se je v domu starejših že pojavil koronavirus, so prepovedani tudi stiki med oskrbovanci v socialnovarstvenih zavodih. Zaposleni imajo več dela, ker strežejo hrano po sobah. Sprašujemo se, kdo pomaga pri prehranjevanju in pitju stanovalcev ob enakem, oziroma manjšem številu zaposlenih?

Vsi starejši tudi nimajo mobitelov ali telefonskih aparatov v sobah, ker vse to stane, kar pomeni, da so socialno šibki brez vseh stikov z zunanjim svetom.

Slišali smo, da bodo zapornikom v zaporih kupili dodatne TV aparate in jim razdelili brezplačne mobi kartice, da bodo ostali v stiku s sorodniki in zunanjim svetom. Sprašujemo, kaj bodo naredili za starejše?

Veliko prezgodaj so nekateri socialno varstveni zavodi prepovedali vse obiske in večina zavodov kasneje ni upoštevala priporočila Ministrstva za zdravje, da so možne tudi izjeme. Torej so bili starejši v nekaterih domovih že veliko pred uradno prepovedjo popolnoma izolirani.

Popolna karantena v domovih starejših namreč ni mogoča. Prepoved obiskov je veljala samo za sorodnike, ki so bili pred epidemijo pomoč preobremenjenim zaposlenim v domovih in podpora najbližjim, medtem ko so zaposleni po opravljenem delu hodili domov in živeli normalno življenje. Na ta način je možen prenos okužbe z njihove strani.

Sprašujemo, kako so zaposlene in stanovalce dodatno seznanili z nujnimi ukrepi pred okužbo? Kdo zaposlenim sedaj nudi strokovno podporo?

Kako lahko v domu, kjer je več kot deset zaposlenih v samoizolaciji, trdijo, da je brez dodatnega kadra za njihove oskrbovance dobro poskrbljeno? Tega ne verjamemo.

Zahtevamo, da se socialno varstvenim zavodom zagotovi dodatni zdravstveni in oskrbovalni kader in oskrbovancem ter zaposlenim nudi strokovna pomoč. Pozdravljamo dodatno plačilo za zaposlene.

Nujno naj se nabavi televizorje (če jih imajo v skladiščih od umrlih stanovalcev, naj jih takoj namestijo po sobah) in nujno naj se jim omogoči telefonski stik z bližnjimi in sorodniki, tudi po skype-u.

Popolna karantena v domovih starejših ni mogoča.

Nekateri socialno varstveni zavodi vozijo svoje oskrbovance na vrtove, a nekateri starejši že več kot 14 dni niso bili na svežem zraku. Gibanje na svežem zraku ob upoštevanju vseh ukrepov ni prepovedano, kvečjemu priporočljivo. Bodo kakšna priporočila v zvezi s tem izdana na generalni ravni?

Vemo, da starejši kronični bolniki umirajo, vendar naj ne umrejo v prepričanju, da so jih njihovi bližnji zapustili in pozabili!

Nova vlada je obljubila rešitve pri nujni skrbi za starejše v času epidemije, kot na primer nujno dobavo zaščitne opreme in testov za koronavirus, a to ni dovolj. Še je čas, da pomislimo tudi na psihične stiske, ki nastajajo zaradi popolne izolacije in zapuščenosti.

Zato konkretno predlagamo, da se ob prerazporejanju zaposlenih (in študentov) zlasti v zdravstvu (zdravstvena nega, fizioterapija, delovna terapija, medicina, sanitarno inženirstvo, laboratorijska medicina, klinična psihologija, pa tudi sociala) odredi, da pomagajo v socialno varstvenih zavodih, recimo pri osnovnih življenjskih aktivnostih, kot so: hranjenje, preoblačenje/slačenje, higienska obravnava, gibanje, varovaje, družabništvo in tudi v strokovnih aktivnostih, ki jih stanovalci potrebujejo.

Naj spomnimo, da so prenehali z delom zobozdravniki (mnogi s koncesijo, torej gre za javno zdravstvo), kar pomeni več sto zobozdravnikov in zobozdravstvenih asistentov/asistentk, ki so v izhodiščni izobrazbi zdravniki in tehniki zdravstvene nege in imajo strokovna znanja s področja zdravstvene obravnave, pa čakajo nekje doma, razen tistih, ki so jih morda že kam prerazporedili.

Nova vlada je obljubila rešitve pri nujni skrbi za starejše v času epidemije, kot na primer nujno dobavo zaščitne opreme in testov za koronavirus, a to ni dovolj.

In seveda študenti vseh zdravstvenih smeri: v drugih državah jih ob krizi vključujejo, pri nas so jih takoj s prekinitvijo pedagoških procesov v skladu z uredbo/sklepom odpoklicali. In to zdrave, mlade ljudi z dobrim imunskim sistemom in že nekaj izkušnjami v zdravstvenem sistemu, zlasti tisti od drugega letnika študija naprej.

Kje je medgeneracijska solidarnost, sedaj je edinstvena priložnost, da epidemijo spoznajo v realnosti in ne samo v učbenikih, zato pozivamo, da se vse zdrave študente višjih letnikov zdravstvene smeri in mlade zdravnike pokliče na delo v socialno varstvene in zdravstvene zavode.

Imamo pa tudi še prostovoljce, in upamo, da jim bodo dovolili, tudi ob usposobljenem kadru, ki bi ga lahko premestili iz nedelujočih ambulant, da priskočijo na pomoč.

Uspešno, zdravo in hvala vsem, ki se trudite vsak dan.

S pozdravi,

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti