Svet se je ustavil

Stop the world - I want to get off (ustavite svet, izstopiti hočem) se glasi besedilo znane skladbe, ki smo se je v zadnjih letih v različnih verzijah lahko obilno naposlušali. No, svet se je ustavil, a izstopiti nimamo kam. Lahko samo ostanemo v njem, ne obstaja nobena varna zunanjost, kamor bi lahko izstopili, pobegnili. To je prvi in temeljni nauk pandemije: je povsod in vsi smo načeloma v njej. In prav to je treba vzeti za izhodišče: namesto da se ji poskušamo panično izogniti, sprejmimo, da je že tu, in naredimo vse, da se od znotraj spoprimemo z njo kot s skupno in resno težavo. Ker težava je vsekakor skupna in samo kot takšno jo lahko rešujemo.

»Osamitev«, »izolacija«, »karantena« so precej zlovešče besede, a v tem primeru jih ne gre jemati preveč patetično, kot metaforo konca vseh pristnih človeških stikov oziroma človečnosti sploh. Človečnost, človeška dimenzija, se ne bo izgubila, če se v soočanju s pandemijo opremo na skupne resurse, solidarnost – tudi meddržavno –, usklajeno organizacijo in pomoč, če se nam skratka uspe odzvati kot družba. To, in ne intenzivnost telesnih stikov, bo zdaj merilo človečnosti. V začetku vzpona neoliberalizma je Margaret Thatcher hitela razglašati, da »družba ne obstaja«, obstajajo samo posamezniki in družine. Če je tako, če je torej stanje tako, da se vsak lahko zanese samo nase in poskrbi samo zase, potem nobeno, še tako intenzivno objemanje in poljubljanje ne bo rešilo naše človečnosti – ta se je že izgubila v prevodu ... Izgubila se je skupaj z družbo, torej s socialno infrastrukturo, ki jo lahko imenujemo tudi infrastruktura človečnosti. Slednja je način, kako človečnost obstaja kot nekaj razmeroma stabilnega in neodvisnega od dobrega ali slabega srca posameznikov oziroma njihovega trenutnega razpoloženja.

Pri rečeh, kakršna je pandemija, o zdravju ne odloča samo ali v prvi vrsti imunska sposobnost posameznikov, ampak še bolj imunska sposobnost družbe. Se pravi sposobnost, da se na pandemijo učinkovito in organizirano odzove, z vnaprej vgrajeno mislijo na vse ogrožene. Če družba ne obstaja, te bistvene imunosti ni. Hvala bogu – ali socializmu, kakor hočete –, da še imamo vsaj približno delujoč sistem javnega zdravstva, v katerega smo načeloma vključeni vsi!

Šikaniranje, stigmatiziranje, žaljenje okuženih so prav tako povezana s prej zapisanim: seveda zmeraj obstajajo »norci«, ki bi vse tujce, tujke in okužene z virusom covid-19 sežgali na grmadi, vendar pa so stvari odvisne predvsem od tega, ali lahko vsaj malo zaupamo imunskemu sistemu družbe, verjamemo, da družba vendarle obstaja. Če tega ni, »norost« hitro postane kolektivna, množična. Kolektiv se vzpostavi na drugi strani, kot protikolektiv.

Svet se je torej ustavil in v nekaterih pogledih je to fascinantna podoba. Po spletu so hitro zaokrožile fotografije praznine, praznih ulic in trgov, mest in velemest. Fascinantno je tudi, ker vidimo, kako hitro lahko nezamisljivo, nemogoče, postane mogoče, kako krhek je naš domnevno železni vsakdan, železni repertoar našega življenja. Vidimo pa tudi, kaj vse je dejansko mogoče, če skupaj ugotovimo, da je nujno, in se primerno organiziramo. To je lahko tudi nauk za marsikatero drugo, manj viralno, a pogosto nič manj težavno, kritično situacijo, ob kateri nam rečejo: Nemogoče! Kar predlagate, je nemogoče! Že Hegel je vedel, da nujnost ni nasprotje svobode, ampak je sama lahko osvobajajoča.

Tisto, kar naj bi preprečilo katastrofo, je včasih hujše od same katastrofe oziroma je prava katastrofa.

S tem nikakor ne mislim sugerirati, da je tudi ta virusna katastrofa »za nekaj dobra«. Ne, za nič ni dobra. Je pa med drugim izjemno krut in drag opomin, da je nemogoče mogoče in da je mogoče tudi drugače.

Pred dobrim tednom je angleški epidemiolog Graham Medley dal zelo dober nasvet, ki je hkrati praktičen in filozofski in ki ga je zdaj ponovil tudi naš minister za zdravje: obnašajmo se tako, kot da virus že imamo. Ne tako, kot da obstaja velika nevarnost, da se okužimo, ampak tako, kot da smo že okuženi. Idejo, da bomo virusu morda lahko ušli, zamenjajmo z naporom, da se učinkovito spoprimemo z njim. To je še en, morda učinkovitejši način, kako povemo, da vsi, čisto vsi, lahko dobimo virus. Vsi smo v tem, vsi smo del pandemije, tudi če ta hip nismo vsi bolni. In samo iz te, kolektivne perspektive lahko vsaj deloma prevzamemo krmilo pandemije.

Pa še nekaj omogoča ta enostavni obrat perspektive, obrat iz »zdaj, zdaj se bo zgodilo« v »zgodilo se je«. Omogoča preboj iz perfidne in pogubne logike »preemptive strikes«, ki so jo Američani razvili po 11. septembru: preventivnih napadov in ukrepov, z vojnami vred, ki naj bi preprečili, da se zgodi Katastrofa. V desetletjih te taktike, ki je v prah sesula cele države in s tem de facto pripomogla h krepitvi terorizma, milijonom beguncev, ki so zbežali pred njim in ki jih zdaj gledamo kot vrhovno »varnostno grožnjo« – v desetletjih te taktike je bilo prelitega veliko kritičnega črnila, tudi na temo paradoksnega razmerja med varnostjo in svobodo. V kaj vse smo privolili v imenu varnosti! V imenu zaščite naše svobode smo izgubili prav svobodo in se prostovoljno izpostavili vsem mogočim oblikam nadzora. Skratka: tisto, kar naj bi preprečilo katastrofo, je včasih hujše od same katastrofe oziroma je prava katastrofa. To nedvomno drži, obstaja. Hkrati pa tega spoznanja ne gre tako rekoč refleksno posploševati. Kot na primer ob aktualni pandemiji, ki jo nekateri vidijo kot zadnji triumfalni pohod t. i. biopolitike, nadzora nad golim življenjem in vladanja nad njim, na katero smo omejeni. Zaščitni ukrepi so, beremo, hujši od stvari same, in omejeni smo samo še na golo preživetje.

Tu je treba vendarle vpeljati nekaj razlik. In ena zelo odločilna je vezana na časovnost, na časovni – pa tudi prostorski – modus pandemije. Virus je tu, zdaj, med nami, v realnem času, v »našem« prostoru, vemo približno, kako deluje in kako lahko – ne preprečujemo, ampak reguliramo, usmerjamo, filtriramo in tempiramo njegovo širjenje – poskrbimo za to, da rizičnih skupin ne doseže ... Zaviranje in upočasnjevanje njegovega širjenja sta pravzaprav nasprotni logiki preemptive strikes. Ne sledita oziroma ne bi smeli slediti scenariju strašenja z (bodočo) katastrofo, pred katero nam zmanjkuje časa, zato moramo privoliti v karkoli; sledita logiki, v kateri si moramo znotraj same katastrofe, ki se že dogaja, izboriti čas in prostor za manevriranje, ukrepanje, protinapad in, seveda, razmislek o tem, kaj pravzaprav hočemo. Katastrofa je vsekakor že tu, kar pa še ne pomeni, da že vemo, kako se bo vse končalo. Ne vemo. Če mislimo, da vemo, se skrivamo za lastno cinično pametjo. Če nič drugega, je zmeraj lahko še hujše, kot smo mislili.

Ali se bomo po krizi, po koncu pandemije, vrnili spet k normali? Normala ne obstaja, ampak nastaja sproti. Vrnili se bomo v prihodnost, ki pa se kroji prav zdaj. Bo to prihodnost, kjer lahko ena država, ali pa posameznik, kupi ekskluzivne pravice za cepivo proti smrtonosnemu virusu? Da se cepi, hkrati pa škodoželjno gleda druge, kako cepajo kot muhe, in jih pri tem morda še malo izsiljuje? Ali pa bo to prihodnost, v kateri bo kaj takega povsem nezamisljivo, nemogoče? Tako kot je bila še včeraj nezamisljiva zaustavitev sveta?

Hvala bogu – ali socializmu, kakor hočete –, da še imamo vsaj približno delujoč sistem javnega zdravstva, v katerega smo načeloma vključeni vsi!

Pogosto slišimo, kako so potrebne radikalne, sistemske družbene spremembe. Mislim, da to ni prava formulacija, prej je zavajajoča. Zbuja namreč vtis, da se lahko v tem trenutku odločamo, ali hočemo spremembe ali ne, in se po svoji želji odločimo zanje. Spremembe, zelo radikalne, se že dogajajo, potekajo. Kapitalizem, kot smo ga poznali, se pred našimi očmi sesuva in spreminja v neko še krutejšo ekonomsko logiko; razvoj informacijske tehnologije, umetne inteligence in drugega bo povsem prekrojil naša življenja in naše dojemanje nas samih in sveta … Podobno kot pandemija so se radikalne spremembe že začele in niso čakale na našo odločitev. Pandemija nas lahko nauči, kaj to pomeni: da si moramo nujno izboriti čas in prostor, tukaj in zdaj, ko se spremembe že v polni meri dogajajo, da jih usmerjamo, filtriramo glede na prihodnost, v katero se hočemo vrniti, glede na družbo, v kakršni želimo živeti. Zakon džungle ali komunizem (povezovanje in solidarnost), je izbiro formuliral Žižek – zaradi česar je bil takoj sam razglašen za najbolj smrtonosen virus, in to kar v tvitu uradne spletne strani kriznega štaba slovenske vlade. Vau! Mogoče pa to sploh ni tako slabo, dobili smo namreč nepričakovano novo izbiro – namesto svoboda ali smrt imamo zdaj: covid-19 ali Slavoj Žižek? Pozabite strahove, da nas spopad z virusom omejuje na golo preživetje. Preživetje je postalo precej več kot to in precej bolj zanimivo. Za ideje gre.