Razmere so preresne, da bi izgubljali čas s paniko!

Naši mediji v neskončnost ponavljajo frazo Brez panike!, nato pa natresejo samo takšne podatke, ki povzročajo paniko. Razmere me spominjajo na mojo mladost v komunistični državi: ko so predstavniki države javnosti zagotavljali, da ni razloga za paniko, smo ta zagotovila razumeli kot nedvoumna znamenja, da so sami že panični.

Panika ima svojo logiko. To, da je v Združenem kraljestvu zaradi koronavirusne panike s trgovinskih polic izginil celo toaletni papir, me spominja na čuden pripetljaj v mladosti v socialistični Jugoslaviji. Nenadoma so začele krožiti govorice, da v trgovinah ni dovolj toaletnega papirja. Oblasti so takoj začele zagotavljati, da je dovolj papirja za običajno porabo, in presenetljivo, ne le, da je to tudi držalo, temveč so tudi ljudje verjeli, da drži. A povprečni porabnik je razmišljal tako: vem, da je dovolj toaletnega papirja in da govorice ne držijo, a kaj, če jih bodo nekateri vzeli resno in v paniki začeli kupovati pretirane količine toaletnega papirja, s tem pa povzročili dejansko pomanjkanje? Zato bom tudi sam raje kupil nekaj rezerve … Sploh ni nujno verjeti, da nekateri govorice jemljejo resno – dovolj je domnevati, da nekateri verjamejo, da obstajajo ljudje, ki govorice jemljejo resno, posledice so enake, namreč dejansko pomanjkanje toaletnega papirja v trgovinah. Se zdaj v Združenem kraljestvu (in Kaliforniji) ne dogaja nekaj podobnega?

Nenavadno nasprotje tej trenutni pretirani paniki je popolno pomanjkanje panike, ko bi bila ta čisto upravičena. V zadnjih nekaj letih, po epidemijah sarsa in ebole, so nam ponavljali, da je nova, veliko hujša epidemija le vprašanje časa, da ne gre za to, ALI se bo začela, temveč KDAJ se bo začela. Čeprav smo razumno verjeli v resničnost teh groznih napovedi, jih nekako nismo jemali resno, obotavljali smo se ukrepati in se nismo začeli resno pripravljati – s tem smo se ukvarjali le v apokaliptičnih filmih, kot je Kužna nevarnost.

Sedanja kriza nedvoumno ponazarja, da sta globalna solidarnost in sodelovanje v interesu preživetja vseh in vsakogar od nas ter da je to edino razumno sebično, kar lahko ukrenemo.

To nasprotje nam ponazarja, da panika ni primeren način za soočenje z dejansko grožnjo. Ko se odzovemo panično, grožnje ne jemljemo preveč resno – temveč jo, nasprotno, trivializiramo. Samo pomislite, kako trapasto je pretirano zalaganje s toaletnim papirjem: kot da bodo zadostne količine pomembne sredi smrtonosne epidemije … Kakšen bi bil torej primeren odziv na epidemijo koronavirusne bolezni? Kaj bi se morali naučiti in kaj storiti, da bi se z njo spoprijeli s primerno resnostjo?

Ko sem namignil, da bi koronavirusna epidemija lahko vnovič vdihnila življenje komunizmu, so se iz moje izjave v skladu s pričakovanji norčevali. Čeprav se zdi, da je odločen krizni pristop kitajske države deloval – oziroma je deloval veliko bolje kot to, kar se dogaja v Italiji –, stara avtoritativna logika komunistov na oblasti hkrati nedvoumno razkriva tudi svoje omejitve. Med njimi je tudi, da strah pred posredovanjem slabih novic tistim na oblasti (in javnosti) pretehta dejanske koristi – zato so tiste, ki so kot prvi poročali o novem virusu, zaprli, in krožijo poročila, da se nekaj podobnega dogaja tudi zdaj:

»Pritisk, da bi Kitajsko po popolni ustavitvi zaradi koronavirusa vnovič spravili v pogon, oživlja staro skušnjavo: prirejanje podatkov, da odločevalcem pokažejo tisto, kar hočejo videti. Ta pojav je značilen v provinci Zhejiang, industrijskem središču na vzhodni obali, in sicer v obliki porabe elektrike. V vsaj treh tamkajšnjih mestih so tovarnam zapovedali ciljno porabo elektrike, saj s temi podatki dokazujejo vnovičen zagon proizvodnje, pravijo poznavalci razmer. To je nekatera podjetja spodbudilo, da so zagnala stroje, čeprav delavcev ni, pravijo ljudje.«1

Ugibamo lahko, kaj bo sledilo, ko bodo tisti na oblasti opazili goljufijo: lokalne direktorje bodo obtožili sabotaže in jih hudo kaznovali, s čimer bodo vzpostavili začarani krog nezaupanja … Potrebovali bi kitajskega Juliana Assangea, da bi javnosti razkril to skrito plat kitajskega soočanja z epidemijo. Če to ni komunizem, kot si ga predstavljam, kaj imam torej v mislih s tem izrazom? Za razumevanje je treba samo prebrati javno izjavo Svetovne zdravstvene organizacije – tu je ena od nedavnih:

»Vodja Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus je v četrtek povedal, da jih skrbi, ker v nekaterih državah raven politične volje ne dohiteva resnosti grožnje, čeprav so se zdravstvene oblasti po vsem svetu zmožne učinkovito bojevati proti širjenju virusa. ’To ni vaja. Zdaj ni primeren trenutek, da bi obupali. Zdaj ni čas za izgovore. Zdaj je trenutek, da potegnemo vse zasilne zavore. Države so desetletja pripravljale načrte za takšne razmere. Zdaj je čas, da začnejo te načrte tudi izvajati,’ je povedal Tedros. ’To epidemijo lahko zavremo, vendar le s skupnim, usklajenim in obsežnim pristopom, v katerega bo vključen celotni državni aparat.’«2 

Lahko bi dodali, da bi takšen obsežen pristop moral daleč presegati aparat ene države, moral bi vključevati lokalno mobilizacijo ljudi, ki ne delajo neposredno za državo, ter močno in učinkovito mednarodno koordinacijo in sodelovanje. Če bo zaradi dihalne stiske v bolnišnice moralo na tisoče ljudi, bomo potrebovali veliko več respiratorjev, in da bi jih dobili, bi morala država direktno posredovati, tako kot v vojnih razmerah, ko potrebuje na tisoče pušk, ter pri tem sodelovati z drugimi državami. Tako kot med vojaškim posredovanjem bi si morali deliti informacije in v celoti usklajevati načrte – TO je vse, kar hočem povedati z danes potrebnim »komunizmom«, oziroma kot se je izrazil Will Hutton: »No, ena od oblik nenadzorovane globalizacije s svobodnim trgom in nagnjenjem h krizam ter pandemijam zanesljivo umira. A rojeva se druga oblika, ki se zaveda medsebojne odvisnosti in pomena skupnih ukrepov na podlagi dokazov.« Zdaj še vedno prevladuje stališče, da vsaka država poskrbi zase: »Uvedene so državne prepovedi izvoza ključnih izdelkov, kot so medicinski pripomočki in zaloge, pri čemer se države zanašajo na lastne analize krize ob lokalnem pomanjkanju in tveganih, primitivnih pristopih k obvladovanju razmer.«3

Koronavirusna epidemija ne razkriva le meja tržne globalizacije, temveč je tudi znak še usodnejše meje nacionalističnega populizma, ki vztraja pri popolni državni suverenosti: konec je z Najprej, Amerika (ali kdo drug), saj Ameriko lahko rešita le globalno usklajevanje in sodelovanje. Kar se tega tiče, nisem utopist in ne trkam na idealizirano solidarnost med ljudmi, nasprotno, sedanja kriza nedvoumno ponazarja, da sta globalna solidarnost in sodelovanje v interesu preživetja vseh in vsakogar od nas ter da je to edino razumno sebično, kar lahko ukrenemo. Ne gre le za koronavirus: Kitajska je pred meseci doživela hudo prašičjo gripo in utegne jo ogroziti tudi invazija kobilic. Poleg tega, kot je opozoril Owen Jones,4 podnebna kriza pobije več ljudi po svetu kot koronavirus, pa zaradi tega nihče ne paničari …

Bi žrtvovali najšibkejše in najstarejše? In ali ne bi takšne razmere na široko odprle pot korupciji? Ali takšni postopki ne nakazujejo, da se pripravljamo na uveljavitev najbrutalnejše logike preživetja najmočnejših?

Z vidika ciničnega vitalista me mika, da bi koronavirus videl kot dobrodejno okužbo, ki človeštvu omogoča, da se znebi starih, šibkih in bolnih, kot bi izpulili na pol ovenel plevel, in s tem pripomore h globalnemu zdravju. Širši komunistični pristop, ki ga zagovarjam, je edini način, da bi takšno primitivno stališče vitalista pustili za seboj. V razpravah je že zaznati prva znamenja krnjenja brezpogojne solidarnosti, enako velja za naslednjo pripombo o vlogi »treh modrecev«, če bi se v Združenem kraljestvu epidemija sprevrgla v katastrofo: »Britanskim zavarovancem bi med hudim izbruhom koronavirusa v Veliki Britaniji lahko odrekli življenjsko nujno oskrbo, če bi oddelki intenzivne nege pokali po šivih, so opozorili izkušeni zdravniki. V skladu s tako imenovanim protokolom treh modrecev bi trije višji svetovalci v vsaki bolnišnici morali sprejemati odločitve o dodelitvi pomoči, kot so ventilatorji in postelje, če bi bilo bolnikov preveč.«5 Na kakšna merila bi se opirali »trije modreci«? Bi žrtvovali najšibkejše in najstarejše? In ali ne bi takšne razmere na široko odprle pot korupciji? Ali takšni postopki ne nakazujejo, da se pripravljamo na uveljavitev najbrutalnejše logike preživetja najmočnejših? Zato naj ponovim, da na koncu dejansko izbiramo med tem ali nekakšnim prenovljenim komunizmom. 5

1 >> Bloomberg
2>> CNN
3 >> The Guardian  
4 >> The Guardian
5 >> Msn