Slavoj Žižek

19. 3. 2020  |  Družba

Je naša usoda barbarizem s človeškim obrazom?

Kot pravi pregovor, smo v krizi vsi socialisti

Slavoj Žižek

Slavoj Žižek
© Uroš Abram

Te dni se včasih zalotim, da razmišljam, naj se končno okužim z virusom – tako bi bilo vsaj konec živce parajoče negotovosti … Jasen znak, kako se moja tesnobnost stopnjuje, je moj odnos do spanja. Do pred približno tedna dni sem komaj čakal večer: končno sem lahko pobegnil v spanec in pozabil na strahove svojega vsakdanjega življenja … Zdaj je skoraj nasprotno: bojim se zaspati, saj me preganjajo more, zaradi katerih se zbudim v paniki – more o resničnosti, ki me čaka.

Kakšne resničnosti? Najbolje je to formulirala Alenka Zupančič. Te dni pogosto slišimo, da so nujne korenite družbene spremembe, če se želimo uspešno spopasti s posledicami epidemije (sem med tistimi, ki širijo to prepričanje) – a takšne spremembe se že dogajajo. Zaradi koronavirusne epidemije se srečujemo z nečim, kar se nam je zdelo nemogoče: niti slučajno si nismo mogli predstavljati, da se bo z našim vsakodnevnim življenjem res zgodilo kaj takšnega – svet, kot smo ga poznali, se je nehal vrteti, vse države so zaprte, mnogi od nas smo omejeni na stanovanje (kaj pa tisti, ki si ne morejo privoščiti niti tega minimalnega varnostnega ukrepa?) in razmišljamo o negotovi prihodnosti, v kateri, tudi če nas bo večina preživela, se bo začela gospodarska mega kriza … To pomeni, da bi se morali odzvati z nemogočim – kar se zdi nemogoče v okvirih obstoječe svetovne ureditve. Nemogoče se je zgodilo, naš svet se je ustavil, in nemogoče je tisto, kar moramo storiti, da bi se izognili najhujšemu, kar je – kaj pravzaprav?

Mislim, da največja grožnja ni nazadovanje v navadno barbarstvo, brutalno preživetveno nasilje z javnimi nemiri, paničnim linčanjem in tako dalje (čeprav je tudi to čisto mogoče ob morebitnem zlomu zdravstva in nekaterih drugih javnih služb). Bolj kot odkritega barbarstva se bojim barbarstva s človeškim obrazom – brezobzirnih preživetvenih ukrepov, ki jih uveljavljajo z obžalovanjem in celo sočutjem ter jih podkrepijo s strokovnimi mnenji. Natančen opazovalec je hitro razbral spremembo tona, kako nas nagovarjajo tisti na oblasti: ne skušajo le odsevati mirnosti in samozavesti, temveč redno posredujejo tudi grozne napovedi – pandemija bo svoj krog verjetno sklenila v dveh letih in virus bo prej ali slej okužil od 60 do 70 odstotkov svetovnega prebivalstva ter terjal milijone smrtnih žrtev … skratka, njihovo dejansko sporočilo se glasi, da bomo morali omejiti temeljno premiso naše družbene etike: skrb za stare in šibke. (V Italiji so že objavili, da bodo starejše kot 80 let in tiste z drugimi hudimi boleznimi preprosto pustili umreti, če se bodo razmere še zaostrile.) Treba je poudariti, da sprejemanje takšne logike preživetja najmočnejših krši že samo temeljna načela vojaške etike, po katerih po bitki najprej poskrbijo za hudo ranjene, tudi če je možnost za njihovo preživetje minimalna. (No, če se malo poglobimo, nas to ne bi smelo presenetiti: bolnišnice enako počnejo z rakavimi bolniki.) Da bi se izognili nesporazumu, poudarjam, da sem glede tega skrajno realističen – načrtovati bi morali tudi porabo zdravil in tako omogočiti nebolečo smrt bolnikov, ki nimajo več upanja na ozdravitev, in jim tako prihraniti nepotrebno trpljenje. A naša prva misel kljub temu ne bi smela biti ekonomičnost, temveč brezpogojna pomoč ne glede na stroške tistim, ki jim je treba pomagati in jim tako omogočiti preživetje.

Bolj kot odkritega barbarstva se bojim barbarstva s človeškim obrazom – brezobzirnih preživetvenih ukrepov, ki jih uveljavljajo z obžalovanjem in celo sočutjem ter jih podkrepijo s strokovnimi mnenji.

Zato se z vsem spoštovanjem ne strinjam z Giorgiem Agambenom, ki v trenutni krizi vidi znak, da »naša družba ne verjame več v nič drugega kot golo življenje. Očitno se Italijani nagibajo k temu, da bi žrtvovali tako rekoč vse – normalne življenjske razmere, družbene odnose, delo, celo prijateljstvo, naklonjenost ter verska in politična prepričanja – zaradi možnosti bolezni. Golo življenje – in možnost, da bi ga izgubili – ni nekaj, kar ljudi povezuje, temveč jih slepi in razdvaja.«1 Zadeve so veliko manj premočrtne: to JE nekaj, kar povezuje – ohranjanje telesne distance je izkazovanje spoštovanja drugim, saj lahko prenašam virus. Sinova se me zdaj izogibata, ker se bojita, da bi me okužila (kar bi bila zanju krajša bolezen, bi mene lahko pokopalo).

Zadnje dneve vedno znova poslušamo, da je vsak od nas osebno odgovoren in mora spoštovati nova pravila. Mediji so polni zgodb o ljudeh, ki se niso primerno vedli ter tako ogrozili sebe in druge (tip je stopil v trgovino in začel kašljati in tako naprej) – tu gre za isto težavo kot pri ekologiji, ko mediji vedno znova poudarjajo našo osebno odgovornost (ste star časopis odložili v pravi zabojnik in tako naprej). Takšen poudarek na osebni odgovornosti je sicer nujen, vendar v trenutku, ko je namenjen zamegljevanju velikega vprašanja, kako spremeniti naš celoten gospodarski in družbeni sistem, deluje kot ideologija. V boju proti koronavirusu je mogoče zmagati le skupaj z bojem proti ideološkim mistifikacijam, poleg tega mora biti del splošnega ekološkega boja. Kate Jones pravi, da je prenos bolezni z divjih živali na človeka »skriti strošek človekovega ekonomskega razvoja. Preprosto nas je toliko več v vseh okoljih. Zahajamo v večinoma nedotaknjena območja in smo vse bolj izpostavljeni. Ustvarjamo življenjska okolja, v katerih se virusi lažje prenašajo, nato pa smo presenečeni, ko se pojavijo novi.«

Ne zadostuje torej organizacija nekakšnega globalnega zdravstva za ljudi, temveč bi v to morali vključiti tudi naravo – virusi napadajo tudi rastline, ki so glavni vir naše prehrane, na primer krompir, pšenico in oljke. Vedno moramo imeti v mislih globalno podobo sveta, v katerem živimo, z vsemi protislovji, ki jih to prinaša. Dobro je na primer vedeti, da je osamitev Kitajske zaradi koronavirusa rešila več življenj, kot jih je ta virus pobil (če verjamemo uradni statistiki smrtnih žrtev): »Ekonomist za okoljske vire Marshall Burke pravi, da obstaja dokazana povezava med slabim zrakom in prezgodnjimi smrtmi zaradi vdihavanja takšnega zraka. 'Ob upoštevanju tega je samoumevno – a hkrati nenavadno – vprašanje, ali število življenj, ki bodo rešena zaradi manjšega onesnaževanja po ekonomskem zastoju, ki ga je povzročil covid-19, presega smrtni davek zaradi samega virusa,' je povedal. 'Tudi ob zelo zadržanih ocenah mislim, da je odgovor nedvoumno pritrdilen.' Po komaj dveh mesecih manjšega onesnaževanja, pravi, je bilo samo na Kitajskem verjetno rešeno življenje 4000 otrok, mlajših kot pet let, in 73.000, starejših od 70 let.«

Ujeti smo v trojni krizi: zdravstveni (zaradi same epidemije), gospodarski (ki nas bo trdo udarila ne glede na izid epidemije) in krizi umskega zdravja (ki ga ne gre podcenjevati) – temeljne koordinate življenjskega sveta milijonov ljudi se izkrivljajo in spremembe bodo vplivale na vse, od poletov na počitnice do vsakdanjih telesnih stikov. Naučiti se bomo morali razmišljati zunaj koordinat borze in dobička ter preprosto poiskati drug način za proizvodnjo in razporejanje nujnih virov. Ko na primer oblasti izvedo, da ima podjetje na milijone mask in čaka na pravi trenutek, da jih proda, ne bi smelo biti nobenih pogajanj, temveč bi maske preprosto morali zapleniti.

Ko sem pred nekaj tedni uporabil izraz komunizem, so se norčevali iz mene, zdaj pa Trump predstavlja predlog za prevzem zasebnega sektorja – bi si še pred tednom ali dvema lahko sploh predstavljali takšen naslov?

Mediji so poročali, da je Trump ponudil milijardo dolarjev biofarmacevtski družbi Curevac iz Tübingena, ker je želel cepivo zagotoviti »samo za Združene države Amerike«. Nemški zdravstveni minister Jens Spahn je komentiral, da ni niti najmanjše možnosti za ameriški prevzem Curevaca: ta bo cepivo razvijal izključno za ves svet, ne za posamezne države. To je zgled boja med barbarstvom in civilizacijo. A ta isti Trump se sklicuje na stari zakon o obrambni industriji, po katerem bo vlada lahko zagotovila, da bo zasebni sektor povečal proizvodnjo nujnih medicinskih potrebščin: »Trump je predstavil predlog za prevzem zasebnega sektorja. Ameriški predsednik je izjavil, da bo na podlagi zveznega zakona zaradi pandemije odrejal poslovanje zasebnega sektorja, je poročal Associated Press. Trump je rekel, da bo podpisal zakon, s katerim bo dobil pristojnost za usmerjanje domače industrijske proizvodnje, 'če bo to potrebno'.«

Ko sem pred nekaj tedni uporabil izraz komunizem, so se norčevali iz mene, zdaj pa Trump predstavlja predlog za prevzem zasebnega sektorja – bi si še pred tednom ali dvema lahko sploh predstavljali takšen naslov? In to je šele začetek, sledilo bo še veliko podobnih ukrepov, poleg tega pa bo nujna tudi samoorganizacija občin, če bo državni zdravstveni sistem preobremenjen. Nista dovolj samo izolacija in preživetje – nekateri od nas to lahko storimo le ob delovanju temeljnih javnih storitev: dobava elektrike, dostopnost hrane in zdravil … (Kmalu bomo potrebovali seznam tistih, ki so ozdraveli in so vsaj nekaj časa imuni, da bi jih lahko mobilizirali za nujna javna dela.) To ni utopistična komunistična vizija, temveč komunizem, uveden zaradi nujnih pogojev za golo preživetje. Žal je to različica tistega, kar so v Sovjetski zvezi leta 1918 imenovali »vojni komunizem«.

Kot pravi pregovor, smo v krizi vsi socialisti – celo Trump razmišlja o obliki univerzalnega temeljnega prihodka, čeka v višini tisoč dolarjev za vsakega odraslega državljana. Bilijone bodo porabili za kršenje vseh tržnih zakonov – a kako, kje, za koga? Bo ta uzakonjeni socializem rezerviran za bogate (spomnite se reševanja bank leta 2008, ko je milijone ljudi izgubilo svoje skromne prihranke)? Bo epidemija omejena na še eno poglavje v dolgi, žalostni zgodbi o tem, kar je Naomi Klein imenovala kapitalizem katastrofe, ali pa se bo iz tega porodil novi (skromnejši morda, a hkrati tudi bolj uravnoteženi) svetovni red?

© 2020 Slavoj Žižek

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.