Med dopustom delam dolgo v noč, ker mi je mar za učence! 

Medtem pa krovno ministrstvo dvomi, ali sploh delam!? Hočejo dokaze, v tabeli!

Bojana Potočnik

Bojana Potočnik
© Uroš Abram

Drage učiteljice in učitelji, kako boste pa vi dokazali, da res delate?

Danes zjutraj ob 6.15 me je do solz ganilo sporočilo bivše učiteljice moje hčere, ki je sporočalo, da bi v teh težkih časih rada poklepetala z njo. Tudi sama sem ob tej uri že visela na računalniku in preverjala, ali so se vsi moji učenci prijavili v spletne učilnice. Niso se, razmišljala sem, kako jih doseči. Preverila sem, ali se je posnetek moje razlage poglavja Ločila za osmošolce že naložil na moj YouTube kanal, da ga bom lahko obesila v spletno učilnico, kajti kozjanski internet je včeraj zvečer omagal, jaz pa sem želela, da bi moji učenci slišali mojo razlago. Danes zjutraj je bil naložen in sem ga takoj naložila v učilnico. Kolegica mi je sporočila, da ji njen devetošolec sporoča, da bere Ano Frank – če je zmogla ona ostati v skrivališču, bomo zmogli mi. Včeraj sem v arhiv spravila 22 elektronskih sporočil, ki so se nadaljevali v verigo tudi do 23, dan prej sem arhivirala 34 verižnih sporočil. Čez dan so se vrstili klici kolegov in kolegic, ki smo se srečevali z različnimi težavami pri vzpostavljanju šolske spletne strani Pouka na daljavo. Ob 10.50 nam je uspelo in sem naredila objavo na šolskem FB, da smo vzpostavili sistem. Ponosni smo bili na svoje delo.

Učenci so začeli kapljati v mojo spletno učilnico. Zanimivo, prvi so bili tisti, ki se pri pouku ne angažirajo najbolj. Zdelo se je, kot da so me prvič v življenju veseli. Dober občutek. Vsi so zdravi, dobro se počutijo in imela sem krasen občutek, da so se res razveselili pouka. Učenka mi je napisala, da je imela rojstni dan in ni dobila torte. Devetošolce je skrbelo, kako bo s poukom poleti. Spraševali so me, če sem v redu, pozdravljali še moje mačke, o katerih jim včasih govorim. Zdajle, ko tole pišem, je priletela pošta učenca, ki je slikal svoje včerajšnje delo in mi poslal fotografijo, čeprav nisem zahtevala. Ni petkar, ima učne težave, kar pomeni, da delo na daljavo terja še več napora, ampak je opravil odlično in se mi zahvalil za razlago. Pohvalila sem ga in ga vzpodbudila za naprej. V sobo je pravkar stopila hči in mi rekla, da je pojedla zadnjo žemljo, da bom morala speči nove. Res bi jih lahko, uradno sem namreč na dopustu. Z rednim poukom začnem v ponedeljek.

Devetošolce je skrbelo, kako bo s poukom poleti. Spraševali so me, če sem v redu, pozdravljali še moje mačke, o katerih jim včasih govorim. Zdajle, ko tole pišem, je priletela pošta učenca, ki je slikal svoje včerajšnje delo in mi poslal fotografijo, čeprav nisem zahtevala. 

Ampak delam, tudi po 12 ur na dan. Ko sem v začetku tedna razmišljala, kako bom učila, sem razmišljala, da moram imeti stik z učenci, zato sem se odločila za spletno učilnico, ki je do zdaj nisem uporabljala. Naredila sem si plan ur, potem pa sem se začela sama učiti dela v novih okoljih in z novimi orodji. V veliko pomoč mi je bil računalnikar, ki mimogrede za 0,65 zaposlitve skrbi za več kot 500 otrok in cca 50 učiteljev. Gledala sem posnetke drugih učiteljev na spletu. Odprla sem si YouTube kanal in začela snemati svoje razlage. Tega nisem počela še nikoli, zato sem posnela tudi smeh domačih in mačka, ki mi je skočil na mizo. Nič zato, učim se, toliko novega sem se naučila v tem tednu. In danes, še vedno uradno na dopustu, dobivam prve pozitivne odzive svojih učencev in staršev.

Nekateri moji kolegi so v stiski, niso vešči spletnih orodij, starejši so, v razredu jim gre dobro, v tej situaciji se težje znajdejo, a se trudijo. Zavedajo se situacije v državi in skušajo gradiva pripraviti tako, da ne bodo preveč vključevala staršev in bodo uporabna za učence. Marsikdo je prestrašen zaradi virusa, skrbi ga za njegove domače, za ostarele starše … Res, časi so nori.

Včeraj me je dosegla tudi vest, da bom tudi v teh razmerah morala voditi evidenco svojega delovnega časa. Najprej sem mislila, da je črni humor, ki ga je v teh dneh veliko. Ni, res je, MIZŠ bom morala dokazovati, da res delam! Verjetno bo za to nek uradnik ZRSŠ ali MIZŠ naredil nekakšno tabelo, v katero bom morala vpisovati svoje delo. Bom morala pisati, kaj sem delala, koliko časa sem za to porabila, se bodo štele pedagoške ure ali »prave«, jih bom morala ločevati, bom gradila stebre, katera ura gre zdaj v 1., 2., 3. steber, bo zaradi izrednih razmer vzniknil 4. steber …?

Včeraj me je dosegla tudi vest, da bom tudi v teh razmerah morala voditi evidenco svojega delovnega časa. Najprej sem mislila, da je črni humor, ki ga je v teh dneh veliko. Ni, res je, MIZŠ bom morala dokazovati, da res delam!

Kakšna degradacija mojega dela! Nimam besed! Kakšna zaušnica mojemu delu! In jaz, kretenka, delam med dopustom dolgo v noč! Zakaj to počnem? Preprosto, ker mi je mar za učence! Medtem pa krovno ministrstvo dvomi, ali sploh delam!?! Hočejo dokaze, v tabeli!

NE, NE BOM IZPOLNILA NOBENE TABELE! NOBENIH POROČIL NE BOM POŠILJALA!

Vso svojo energijo bom usmerila v pouk na daljavo, v pripravo kakovostnih materialov in v pomoč svojim učencem!

Če pa na MIZŠ dvomijo v moje delo, jim lahko pošljem kodo spletne učilnice in me naj sami popisujejo v svoje tabele! Ko se bodo zadeve umirile, naj pridejo k meni v razred – pokazala jim bom mape z elektronskimi materiali, ki sem jih ustvarila, arhivirano pošto, lahko zaslišijo moje učence in njihove starše, ali sem res delala. Moje poslanstvo pa je v teh norih in strašljivih časih - pomiriti in učiti učence! To pa počnem z vsem srcem.

Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine

#upriteseneumnostim

*Zapis je bil prvotno objavljen na avtoričinem Facebook profilu

PREBERITE TUDI: 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.