Peter Petrovčič

 |  Politika

Brezprizivna zakonodaja

Premier Janša si je zaželel, da bi sprejeti zakoni lahko začeli veljati takoj. Da nanje torej ne bi bila mogoča kakšna »zunanja« pritožba.

Janez Janša, stari znanec sodišč

Janez Janša, stari znanec sodišč
© Borut Krajnc

Predsednik vlade Janez Janša si je zaželel, da bi zakoni, ki jih sprejema vlada, začeli veljati čimprej, če je možno kar takoj po glasovanju, ne da bi vmes pretekli roki do razglasitve, ki jih predvideva (demokratična) zakonodaja. Zaradi koronavirusa seveda, ker se mudi. In njegova želja je bila še isti dan uslišana.

Na splošno se času, ki preteče od potrditve določenega zakona v državnem zboru do njegove razglasitve in uveljavitve reče »vacatio legis«. Gre za širši izraz za čas, ki je predviden kot varovalka, v katerem se lahko pristojni na zakon »pritožijo« in na drugi strani za čas, ki temu sledi in ki je namenjen temu, da se izvajalci zakonodaje in njeni uporabniki, skratka vsi, ki se jih zakon dotika, seznanijo z njegovo vsebino, da se naj pripravijo po domače. Če se drugi del tega časa lahko poljubno spreminja (nekateri obsežnejši zakoni imajo tudi vakacijski rok leto in več preden se začnejo uporabljati), pa je prvi del obvezen in tudi sicer precej kratek. V Sloveniji znaša ta rok osem dni.

Po veljavni zakonodaji mora od izglasovanja do uveljavitve zakona poteči sedem dni, v katerih lahko državni svet na zakon izglasuje veto ali zainteresirana javnost z 2500 podpisi volivcev vloži pobudo za referendum. Če se to ne zgodi, državni zbor po sedmih dneh pošlje zakon predsedniku republike, ta pa ima nato na voljo en dan, da ga razglasi. Skupaj torej preteče osem dni. Preveč, pravi Janša.

Najprej je Janši na pomoč priskočil pravnik desne provenience in predavatelj na zasebnih (desnih) pravnih fakultetah dr. Matej Avbelj. »Po mojem mnenju je tako pot naslednja: državni zbor sprejme zakon. Državni svet se na svoji seji odpove vetu. Predsednik republike lahko takoj za tem, če gre za zakon, glede katerega referendum ni dopusten, tak zakon razglasi. Se ga objavi in brez vacatio legis lahko začne veljati že z dnem objave,« ja za STA povedal Avbej. Nedopustnost referenduma, ki jo ima v mislih Avbelj, po ustavi velja za nekatere zakone, med katere naj bi spadali tudi (vsi!) interventni zakoni, ki jih vlada sprejema zaradi epidemije in jih bo sprejemala še naprej. Verjetno še dolgo ne bomo dočakali zakona, v katerem se ne bi sklicevali na epidemijo, pa če bo to dejansko upravičeno ali ne.

Avblju je pritrdil še en pravnik desne provenience, nekdanji ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek, ki celo meni, da bi takšno ureditev moral potrditi kar državni zbor: »Lahko tudi z zakonom.« Seveda, le za čas trajanje epidemije, kakopak.

Janša si je zaželel predvsem strokovnega »pokritja« načina za delo, ki mu ustreza. In to je zelo lahko argumentirati. Prvič, kadar gre res za zakone, o katerih referendum tako ali tako ni mogoč, ni bojazni, da bi se zbirali podpisi za referendum, saj se ne morejo. Drugič, v danih razmerah pričujoče epidemije, si ni moč predstavljati, da bi šel kdorkoli zbirati podpise za referendum o kakem zakonu. Pa tudi če bi se to zgodilo, mu spričo praznih ulic, ki so posledica odrejenega omejenega gibanja, nikoli ne bi uspelo zbrati podpisov.

Dva druga ustavna pravnika, nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič in profesor ustavnega prava dr. Igor Kaučič (ki klasično ne spadata med podpornike politične desnice) sta se sicer tudi strinjala, da je osemdnevni rok mogoče skrajšati, a vendarle z določenim upoštevanjem demokracije. Državni svet bi tako še vedno imel možnost, da v roku 24 ur po sprejetju zakona napove veto ali pa se mu odpove, saj bi prek svojih delovnih teles lahko spremljal sprejem zakona in njegovo vsebino, kar tudi že sedaj sicer počne. Tudi morebitnim pobudnikom referenduma bi se po njunem mnenju moralo dati vsaj teoretično možnost in sicer, da v 24 urah od sprejetja zakona napovedo ali nameravajo zbirati podpise. »Tako bi lahko osemdnevni rok skrajšali na dva dni,« je za STA dejal Ribičič.

Težav s predolgim potekom časa od izglasovanega (nujnega) zakona do njegove uveljavitev v resnici ni. Ne formalno, še manj pa v praksi. Sploh pa ne v danih razmerah. Janša si je zaželel predvsem strokovnega »pokritja« načina za delo, ki mu ustreza. In to je zelo lahko argumentirati. Prvič, kadar gre res za zakone, o katerih referendum tako ali tako ni mogoč, ni bojazni, da bi se zbirali podpisi za referendum, saj se ne morejo. Drugič, v danih razmerah pričujoče epidemije, si ni moč predstavljati, da bi šel kdorkoli zbirati podpise za referendum o kakem zakonu. Pa tudi če bi se to zgodilo, mu spričo praznih ulic, ki so posledica odrejenega omejenega gibanja, nikoli ne bi uspelo zbrati podpisov. Kar pa se državnega zbora in možnosti vložitve veta tiče, pa gre za organ, ki je že leta ujetnik politične desnice in mu, glede na večino svetnikov, niti na misel ne bi padlo glasovanje o vetu na zakon. Prav to – javno so se odrekli pravici do veta – so državni svetniki sicer storili že prejšnji teden, še preden jih je k temu »pozval« Janša.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.