Peter Petrovčič

 |  Politika

Policijska pooblastila vojski? Ne danes, gotovo pa jutri!

Notranji minister je umaknil predlog aktivacije vojske, a zagotovil, da ga bo kmalu spet vložil v državni zbor

© Jure Eržen

Čeprav je v ponedeljek notranji minister (ter predsednik Janševe veteranske organizacije) Aleš Hojs od predsednika republike Boruta Pahorja dobil načelno soglasje za podelitev policijskih pooblastil vojski, se je v noči na sredo vse spremenilo. V sredo je Hojs dejal, da dodatna represija ni potrebna, ker ljudje upoštevajo vladna navodila o omejitvi gibanja.

A še isti dan, malo kasneje, je postalo jasno, da je šlo za klasičen političen manever. Ljudje se v noči iz torka na sredo niso spremenili iz neposlušnežev v »zgledne« državljane. Taki so bili že prej. Želja po aktivaciji vojske v nevojnih razmerah pa je bila prej in zdaj enaka in ne toliko odvisna od poslušnosti državljank in državljanov. Za tovrstno aktivacijo vojske pa je potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, te pa vlada nima, če njenega predloga ne podprejo v LMŠ, Levici in SD. In te so trenutno proti tovrstni militarizaciji.

Ker se dejansko nikamor ne mudi, si je Hojs odločil vzeti dodaten čas za prepričevanje poslanskih skupin oziroma posameznih poslancev, da prispevajo svoj glas k dosegu dvotretjinske večine. Poslanskim skupinam, pravi Hojs, so dali čas, da ponovno premislijo, potem pa bodo, morda že konec tedna, spet vložili predolg v državni zbor.

Na slovenski južni meji že leta skupaj s policisti patruljirajo tudi slovenski vojaki, v polni opremi, z avtomatskimi puškami na ramah. Zato je vprašanje, zakaj bi resnično sploh potrebovali dodatna pooblastila za vojsko na meji?

Dejstvo je, da ima vlada oziroma obrambni minister Matej Tonin ali pa kar notranji minister Aleš Hojs, ki mu je očitno neformalno nadrejen, vse možnosti, da uporabi vojsko, če tako želi. In sicer kot vedno v primeru naravnih nesreč ali drugih humanitarnih kriz – kot prepotrebno pomoč na terenu, tako z rokami, kot z transportnimi sredstvi. Brez pušk, brez policijskih pooblastil.

Sploh, ker vojska na meji (formalno naj bi pooblastila izvajala samo tam) očitno ni potrebna, ker tam ni nepremostljivih težav. Težav, kot so recimo bile v času nekajtedenske begunske krize v začetku leta 2016, ko je na državne meje prišlo več sto tisoč ljudi naenkrat. Tedaj, 23. februarja 2016, je državni zbor s 69 glasovi za vojski že podelil policijska pooblastila za tri mesece. Proti so glasovali le poslanci Levice.

Predlog za to je na prigovarjanje tedanje notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar podala vlada. Obrambna ministrica Andreja Katič pa je hitela pojasnjevati, da ne gre za to, da bi vojsko poslali na mejo, pač pa da bodo le vojaki, ki so že tako ali tako prisotni na slovenski meji, začasno dobili širša pooblastila. Na slovenski južni meji namreč že leta skupaj s policisti patruljirajo tudi slovenski vojaki, v polni opremi, z avtomatskimi puškami na ramah. Zato je vprašanje, zakaj bi resnično sploh potrebovali dodatna pooblastila za vojsko na meji? Za razbremenitev policije, se zdi da ne, saj je v.d. generalnega direktorja policije Anton Travner (ki ga je vlada postavila tekom prve nočne seje po potrditvi v državnem zboru) zaradi preprečitve širjenja koronavirusa tretjini policistov so odredil koriščenje starega dopusta, čakanje na delo ali delo na domu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.