Koristni pismi prijateljev

To ni primeren čas za iskanje neke duhovne pristnosti in soočanje s skrajnim breznom našega bivanja 

Naj na začetku priznam nekaj osebnega. Všeč mi je, da sem omejen na svoje stanovanje in imam dovolj časa za branje in delo. Celo ko potujem, raje ostanem v prijetni hotelski sobi in prezrem vse slavne zanimivosti. Dober esej o slavni sliki mi pomeni veliko več, kot da to sliko vidim v obleganem muzeju. A opazil sem, da je zaradi tega obvezna omejitev gibanja še hujša, ne lažja – zakaj? Naj ponovim slavno šalo iz Lubitscheve Ninočke: »Natakar, skodelico kave brez smetane, prosim.« »Žal mi je gospod, a smetane nimamo, samo mleko, lahko prinesem kavo brez mleka?« Na ravni dejstev je kava ista, spremenimo pa lahko to, da iz kave brez smetane nastane kava brez mleka – oziroma še preprosteje, dodamo implicirano zanikanje in iz navadne kave naredimo kavo brez mleka. Se ni isto zgodilo z mojo osamo? Pred krizo je šlo za osamo »brez mleka« – lahko bi šel ven, a sem se odločil, da ne bom. Zdaj pa imam samo navadno kavo osame brez impliciranega zanikanja.

Prijatelj Gabriel Tupinambá, lacanovski psihoanalitik, ki dela v Riu de Janeiru, mi je to protislovje razložil po elektronski pošti: »Ljudje, ki so že prej delali doma, so tisti, ki občutijo največjo tesnobnost in so izpostavljeni najhujšim moram zaradi nemoči, saj izjemnosti teh razmer ne razmejuje sprememba vsakdanjih navad.« Njegova poanta je zapletena, vendar jasna: če v naši dnevni resničnosti ni velike spremembe, grožnjo občutimo kot pošastno fantazijo, ki je ne moremo videti, in zato je še toliko močnejša. Spomnite se, da je v nacistični Nemčiji najizrazitejši antisemitizem vladal na območjih, kjer je živelo zelo malo Judov – zaradi svoje nevidnosti so pridobili spekter srhljivosti.

Kljub samoizolaciji Tupinambá nadaljuje analizo pacientov, in sicer po telefonu ali Skypu. V svojem pismu je sarkastično pripomnil, kako so analitiki, ki so prej dosledno odklanjali psihoanalizo na daljavo, po telefonu ali spletu, to metodo takoj prevzeli, ker zaradi osame niso več smeli sprejemati pacientov v živo in bi to zanje pomenilo izgubo prihodka …

Če vam pomaga, igrajte igro iz filma Življenje je lepo: pretvarjajte se, da je karantena le igra, v kateri z družino prostovoljno sodelujete in boste dobili bogato nagrado, če zmagate.

V svojem prvem razmišljanju o grožnji koronavirusa se je spomnil, kaj je Freud pripomnil na začetku dela Onstran načela ugodja: gre za uvodno enigmo, ki je zaposlovala Freuda, da so vojaki, ranjeni v vojni, laže predelali svoje travmatične izkušnje kot tisti, ki so se vrnili živi in zdravi – ti so imeli vedno znova iste sanje in podoživljali nasilne prizore ter fantazije iz obdobja vojne. Tupinambá je to povezal s svojim spominom na slavne politične proteste v Braziliji junija 2013: »Veliko mojih prijateljev iz različnih militantnih organizacij, ki so bili na frontni črti protestov ter jih je poškodovala in pretepla policija, so izrazili nekakšno subjektivno olajšanje, ker so jih razmere 'zaznamovale' – notranji občutek mi je takrat govoril, da so rane 'zmanjšale pomen' nevidne politične sile in trenutek preoblikovale v obvladljiv individualni ukrep, s čimer je fantazmična moč države dobila malo omejitve. Kot bi rane in buške Drugemu dale nekaj obrisa.« (Drugi pomeni vsemogočno nevidno sredstvo, ki preganja paranoika.)

Tupinambá je opazil še, da isto protislovje drži tudi za izbruh krize zaradi virusa HIV: »Nevidno širjenje krize zaradi virusa HIV je bilo tako neznosno, nezmožnost predajanja tako umestna glede na obseg težave, da se 'žig' (HIV-a) v potnem listu nekaterim ni zdel previsoka cena za to, da bi razmere dobile simbolične obrise: tako bi vsaj lahko izmerili moč virusa in po tistem, ko bi se že okužili z njim, imeli vsaj predstavo o tem, kakšna svoboda bi nam še preostala.«

Gre za razlikovanje med resničnostjo in resničnim, ki ga je razčlenil Lacan: resničnost je zunanja resničnost, naš družbeni in otipljivi prostor, ki smo ga vajeni in v katerem smo se zmožni orientirati in vzajemno delovati z drugimi, resnično fantomska entiteta pa je nevidna in zato na videz vsemogočna. V trenutku, ko ta fantomski agent postane del naše resničnosti (četudi pomeni okužbo z virusom), je njegova moč lokalizirana in postane nekaj, s čimer smo se zmožni soočiti (tudi če smo v tem soočenju poraženi). Dokler ne pride do prenosa te resničnosti, »smo ujeti v tesnobnostno paranojo (čisto globalnost) ali se zatečemo v neučinkovito simbolizacijo z inscenacijami, s katerimi se izpostavljamo nepotrebnemu tveganju (čista lokalnost)«. Te »neučinkovite simbolizacije« so že prevzele različne oblike, od katerih je najbolj znan Trumpov poziv k ignoriranju tveganja in nadaljevanju dela. Takšna dejanja so veliko hujša od kričanja in ploskanja, ko gledamo nogometno temo doma po televiziji, obnašamo pa se, kot bi čudežno lahko vplivali na izid. A to ne pomeni, da smo nemočni: lahko se rešimo iz tega primeža, preden bo znanost ponudila tehnična sredstva za zajezitev virusa – tu spet pride na pomoč Tupinambá:

»Ker je za zdravnike, ki so na prvi bojni črti pandemije, ljudi, ki načrtujejo vzajemne sisteme pomoči v odmaknjenih skupnostih in tako dalje, manj možnosti, da bodo podlegli zmešanim paranojam, sklepam, da danes pri nekaterih oblikah političnega dela obstaja »kolateralna« subjektivna korist. Zdi se, da nam politika prek nekega posrednika – in država je tu pogosto edino razpoložljivo sredstvo, a mislim, da je to morda naključno – ne nudi le načina, kako spremeniti stanje, temveč tudi, kako zagotoviti primerno obliko za tisto, kar smo izgubili.«

Brez pomisleka podlezite vsem skušnjavam: katastrofičnim antiutopijam, vsakodnevnemu življenju s televizijskimi humorističnimi serijami s posnetim smehom, kot je Will in Grace, podkastom na kanalu YouTube o velikih bitkah iz preteklosti.

V Združenem kraljestvu se je več kot 400.000 mladih zdravih javilo, da bi prostovoljno pomagali ljudem v stisku, kar je dober znak v tej smeri … Kaj pa tisti med nami, ki ne zmoremo delovati na ta način – kaj lahko storimo, da bomo preživeli umski pritisk življenja v času pandemije? Moje prvo pravilo pri tem je: to ni primeren čas za iskanje neke duhovne pristnosti in soočanje s skrajnim breznom našega bivanja. Če uporabim izraz pokojnega Lacana, skušajte se poistovetiti s svojim simptomom, in to brez sramu – kar preprosteje povedano pomeni, da v celoti prevzemite vse drobne obrede, obrazce, muhe in tako naprej, ki so vam v oporo v vsakdanjem življenju. Dovoljeno je vse, kar bi lahko delovalo, da preprečite umski zlom, celo oblike fetišističnega zanikanja: »Dobro se zavedam … (kako resne so razmere), a vseeno … (ne verjamem povsem).« Ne razmišljajte preveč na dolgi rok – razmišljajte o današnjem dnevu, kaj boste počeli do odhoda v posteljo. Če vam pomaga, igrajte igro iz filma Življenje je lepo: pretvarjajte se, da je karantena le igra, v kateri z družino prostovoljno sodelujete in boste dobili bogato nagrado, če zmagate. In ko smo že pri filmih (če imate kaj prostega časa zanje), brez pomisleka podlezite vsem skušnjavam: katastrofičnim antiutopijam, vsakodnevnemu življenju s televizijskimi humorističnimi serijami s posnetim smehom, kot je Will in Grace, podkastom na kanalu YouTube o velikih bitkah iz preteklosti … Moja izbira so temačne skandinavske – najraje islandske – detektivske nadaljevanke, kot sta Ujeti in Umori v Valhalli.

Kakorkoli že, takšen pogled na stvari ni vseobsegajoč – glavna naloga je ureditev vsakdanjega življenja, da bo trdno in smiselno. Tako mi je eden mojih prijateljev, Andreas Rosenfelder, nemški novinar pri Die Weltu, v elektronskem pismu opisal svoj novi pogled na vsakdanje življenje, ki nastaja: »Nekaj junaškega čutim ob tej novi etiki, tudi v novinarstvu – vsi v svoji domači pisarni delajo dan in noč, se vključujejo v videokonference, skrbijo za otroke in jih obenem še poučujejo, nihče pa se ne vpraša, zakaj to počnejo, saj ne gre več za denar, s katerim gredo potem na počitnice in tako naprej, saj nihče ne ve, ali bodo spet kdaj počitnice in ali bodo imeli denar. Pomembna je postala predstava o svetu, v katerem imamo stanovanje, pokrite osnovne potrebe, kot je hrana, ljubezen bližnjih in nalogo, ki je zdaj pomembnejša kot kadarkoli. Predstava, da nekdo potrebuje 'več', se zdaj zdi neresnična.« Ne morem si zamisliti boljšega opisa tega, kar bi lahko brez sramu imenovali neodtujeno dostojno življenje – upam, da bo takšno stališče vsaj deloma preživelo, ko bo pandemije z malo sreče konec.