Protikoronski megazakon je za mnoge mega razočaranje

Kaj nam v resnici prinašajo trenutni vladni ukrepi

Državni zbor je 2. aprila sprejel Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), t.i. "protikoronski megazakon". Ukrepi bodo veljali od razglasitve epidemije, t. j. od 13. marca, do 31. maja, če do 15. maja epidemija ne bo preklicana, pa se roki izteka ukrepov podaljšajo za nadaljnjih 30 dni. Cilj megazakona je omiliti posledice epidemije COVID-19 za državljane ter gospodarstvo z ukrepi na različnih področjih, pri čemer zakon med drugim ureja pomoč delodajalcem, delavcem, samozaposlenim in drugim ranljivim skupinam. Čeprav je bil megazakon napovedovan kot odrešitev državljanov ter gospodarstva, je v mnogih pogledih nenatančen, nedosleden ter preprosto nezadosten.

Pravice samozaposlenih: številne nejasnosti in nesmiselni pogoji

Za samozaposlene sta v megazakonu predvideni pravica do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka ter oprostitev plačila prispevkov za vsa obvezna socialna zavarovanja v celoti za mesec april in maj 2020. Do mesečnega temeljnega dohodka so upravičeni:

• samozaposleni, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo dejavnost in so v obvezno zavarovanje vključeni na podlagi opravljanja te dejavnosti in ne izpolnjujejo pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi zavarovalni podlagi,
• verski uslužbenci registrirane cerkve ali druge verske skupnosti in
• kmetje, ki so v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na podlagi 17. člena ali petega odstavka 25. člena ZPIZ-2 in ne izpolnjujejo pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi podlagi,
• za samozaposlene štejejo pa tudi družbeniki, ki so poslovodne osebe v gospodarski družbi in so zavarovani na podlagi 16. člena ZPIZ-2.

Pogoj za dodelitev mesečnega temeljnega dohodka je, da zaradi epidemije ne morejo opravljati dejavnosti oz. lahko dejavnost opravljajo samo v bistveno zmanjšanem obsegu. Pogoj bistveno zmanjšanega obsega opravljanja dejavnosti izpolnijo, če izkažejo:

• vsaj 25 % zmanjšanje prihodkov v mesecu marcu 2020 v primerjavi s prihodki v mesecu februarju 2020, ali
• vsaj 50 % zmanjšanje prihodkov v mesecu aprilu ali maju 2020 v primerjavi s prihodki v mesecu februarju 2020.

Zakon nato v tretjem in četrtem odstavku postavi še dodatna pogoja:

• upravičenci so upravičeni do mesečnega temeljnega dohodka, če so opravljali dejavnost najmanj od 13. marca 2020 do uveljavitve tega zakona in
• na dan uveljavitve tega zakona nimajo neplačanih zapadlih davčnih obveznosti.

Zakon torej kot upravičence določa vse osebe, ki so opravljale dejavnost najmanj od 13. marca 2020 do uveljavitve tega zakona, na drugi strani pa postavi finančne kriterije, vezane na februar 2020. Kako bodo izpad dohodkov dokazovali tisti, ki so dejavnost začeli opravljati npr. v prvi polovici marca, ni jasno. Obenem se postavlja vprašanje, ali je zgolj podatek o prihodkih v mesecu februarju 2020 resnično relevanten prikaz situacije upravičenca, saj je znano, da se lahko prihodki samozaposlenih oseb iz meseca v mesec močno spreminjajo. V hipotetičnem primeru tako do pomoči ni upravičen samozaposleni, ki je vse do februarja 2020 normalno in uspešno opravljal dejavnost, februarja pa je odšel na zaslužen oddih in zato beležil občutno manjše dohodke kot dotlej ter posledično ni utrpel zadostnega zmanjšanja prihodkov.

Nadalje zakon določa, da bodo morali naknadno vrniti celotno pomoč vsi tisti, ki:

• jim prihodki v prvem polletju 2020 ne bodo upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019, ali
• bodo v drugem polletju 2020 dosegli več kot 20 % rast prihodkov glede na isto obdobje leta 2019.

Nedoslednost ali nedopustno razlikovanje med upravičenci?

Zopet se pojavi vprašanje tistih, ki dejavnosti niso opravljali v celotnem letu 2019. Kako se bo navedeni kriterij presojal za njih? Kaj pa samozaposleni, ki so z letom 2020 prešli iz popoldanskega na polni s.p., ali tisti, ki v delu leta 2019 dejavnosti niso opravljali v polnem obsegu? Besedilo zakona ne dopušča izjem, zatorej bi po besedni razlagi morali sprejeti zaključek, da vsi navedeni ne beležijo zadostnega upada prihodkov in posledično do pomoči niso upravičeni oz. bodo morali prejeto pomoč naknadno vrniti. V povezavi s tem se z vidika načela enakosti postavlja tudi vprašanje, zakaj zakon uporablja dikcijo "do pomoči so upravičeni tisti samozaposleni [...]" in ne "upravičenci", ki je uporabljena v stavku "v primeru, da ta pogoj pomoči ni dosežen, mora upravičenec vrniti celotno pomoč." Ni torej jasno, ali gre le za nedoslednost ali za nedopustno razlikovanje med upravičenci.

Drugi ukrep je oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost. Zakon v 38. členu določa, da so "samozaposlene osebe, ki so na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključene na podlagi prvega odstavka 15. člena in prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, in kmetje, ki so v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na podlagi 17. člena ali petega odstavka 25. člena ZPIZ-2 in ne izpolnjujejo pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi podlagi, ter verski uslužbenci registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti" za mesec april in maj 2020 oproščeni plačila prispevkov za vsa obvezna socialna zavarovanja v celoti.

Zakon omenja le oprostitev plačila prispevkov za meseca april in maj 2020, ne omenja pa meseca marca.

Zopet naletimo na nejasnost: krog upravičencev je namreč definiran drugače kot v primeru mesečnega temeljnega dogodka, zato ni jasno, kdo dejansko med upravičence spada. Se dostavek " in ne izpolnjujejo pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi podlagi" nanaša le na kmete, ali tudi na samozaposlene? V prvem primeru gre za razlikovanje med upravičenci, za katerega ni videti utemeljenega razloga. Veliko bolj smiselna je razlaga, da se dostavek nanaša tudi na samozaposlene, s čemer bi bil krog upravičencev definiran enako kot pri temeljnem mesečnem dohodku. Vsekakor bi bilo potrebno besedili v delu, ki se nanaša na upravičence, zaradi jasnosti in razumljivosti poenotiti.

Nadalje zakon omenja le oprostitev plačila prispevkov za meseca april in maj 2020, ne omenja pa meseca marca. Kljub temu pa je v tretjem odstavku istega člena navedeno, da so posamezniki do oprostitve za posamezni mesec upravičeni, če izjavo o izpolnjevanju pogojev predložijo "najpozneje do konca meseca, za katerega uveljavljajo oprostitev plačila prispevkov, razen za mesec marec, za katerega lahko vložijo do konca aprila." Obenem torej ni izrecno določena upravičenost do oprostitve plačila (dela ali celote) prispevkov za marec, a omenjena predložitev izjave za uveljavljanje te pravice.

Pogoji za upravičenost do oprostitve plačila prispevkov so sicer enaki pogojem za dodelitev mesečnega temeljnega dohodka. Tudi tu morajo upravičenci izkazati bistveno zmanjšan obseg opravljanja dejavnosti, zato se pojavijo enaka vprašanja kot zgoraj. Če pa se naknadno ugotovi, da izjava upravičenca vsebuje neresnične podatke, so prejemniki dolžni vrniti vse oproščene prispevke za socialno varnost, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Kriteriji pri ranljivih skupinah

Zakon nadalje določa tudi pravico do enkratnega solidarnostnega dodatka za:

• upokojence, katerih pokojnina znaša 700,00 EUR ali manj,
• prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki so brezposelni in imajo stalno prebivališče v Sloveniji,
• druge ranljive skupine oseb, t. j. tiste, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oz. varstvenega dodatka za mesec april 2020 in niso upravičeni do enkratnega solidarnostnega dodatka za upokojence,
• vse redne študente s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov se po določbi četrtega odstavka 58. člena izplača vsem rednim študentom s stalnim prebivališčem v Sloveniji. O tem, da zgolj enkratni dodatek za mnoge študente niti približno ne rešuje njihovih finančnih težav, sem pisal že pred sprejemom zakona, zato na tem mestu opozarjam na drugo problematiko. Nikjer namreč ni opredeljeno, kdo so redni študenti. Tudi Zakon o visokem šolstvu (Zvis) nikjer ne uporablja pojma "redni študent", zato je ta določba povsem nejasna. Če določbo tolmačimo tako, da se nanaša le na študente, vpisane v redni študij, gre za diskriminacijo v razmerju do študentov, ki so vpisani na izredni študij, saj se glede na 37. člen ZVis izredni študij od rednega razlikuje samo po tem, da se lahko pri njem organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj prilagodita možnostim študentov. Poleg tega so po 69. členu ZVis študenti rednega in izrednega študija izenačeni glede pravic in ugodnosti, ki po posebnih predpisih izhajajo iz statusa študenta, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb poz. niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. V praksi pa se redni in izredni študij razlikujeta tudi v tem, da morajo študenti, vpisani v izredni študij, plačevati šolnino, zato gre večinoma za študente, ki morajo ob študiju še delati, da si zagotovijo zadostna sredstva za šolanje. Zaradi izpada njihovega dohodka iz študentskega dohodka so tako ti študenti zaradi epidemije še bolj prizadeti in še bolj potrebni pomoči, a so bili pri ukrepih popolnoma prezrti.

Nadalje je nerazumljiva definicija drugih ranljivih skupin. V ta sklop so denimo uvrščeni upravičenci do denarne socialne pomoči ter varstvenega dodatka, pri čemer gre za pravici iz javnih sredstev, ki se v času epidemije izplačujeta na enak način in v enaki višini, kot pred epidemijo. Takisto velja za upokojence, ki tudi v času epidemije prejemajo pokojnine v enaki višini, kot so jih prejemali pred razglasitvijo epidemije. Ne razumite me napak: nikakor ne želim nikomur odreči pravice do solidarnostnega dodatka. Vendar pa pri tem opozarjam, da finančni položaj vseh navedenih oseb kljub razglasitvi epidemije ostaja enak, na drugi strani pa do solidarnostnega dodatka niso upravičeni številni, ki so zaradi epidemije utrpeli hude finančne posledice in zato zagotovo spadajo med še posebej ranljive skupine.

Do nikakršne pomoči po "megazakonu" tako primeroma niso upravičeni:

• vsi tisti, ki svoje delo opravljajo preko pogodb civilnega prava (podjemne ali avtorske pogodbe) in so utrpeli izpad dohodkov, primerljiv izgubi zaposlitve,
• tisti, ki so zaradi epidemije izgubili zaposlitev in prešli med brezposelne osebe,
• brezposelne osebe pred razglasitvijo epidemije,
• mlade družine ...

Ne želimo si (koro)nadaljevanke

Predstavniki vlade so ob sprejemu zakona navajali, da so ti ukrepi najboljše, kar so lahko v tako kratkem času pripravili, ter da naj državljane ne skrbi, saj je zakon šele prvi del nadaljevanke. Prvi argument govori prej v škodo, kot v korist vlade. Trenutni ukrepi so namreč prej dokaz nesposobnosti bodisi prepoznavanja potreb ljudi in gospodarstva, bodisi zadovoljevanja teh potreb, kot pa iznajdljivosti vladajočih. Prav tako me skrbi tudi druga navedba.

Zadevo bi še sprejel, če bi bila to španska nadaljevanka, v kateri po relativno lahko razumljivi zgodbi in številnih epizodah vsi živijo srečno do konca svojih dni. A opravka imamo s Slovenijo in s slovensko nadaljevanko, ki je ljudem še kako dobro poznana. Napoveduje se kot velika uspešnica, nato pa ima samo nekaj delov, gledalci treh četrtin zgodbe ne razumejo, zaključi pa se tako nenadoma, kot bi režiserju sredi snemanja zmanjkalo filma. Gledalci razočarani vzdihnejo, karavana gre dalje. Srčno upam, da nas kaj podobnega ne čaka tudi v novi koronadaljevanki ...