O razmerah v epidemiji

Prepričan sem, da sedanji položaj, ki ga je zaznamovala virusna pandemija, ni nič resnično izjemnega. Od pandemije aidsa, ki je bila prav tako virusna, prek ptičje gripe do ebole in SARS 1, če sploh ne omenjam vrnitve ošpic ali tuberkuloze, ki je z antibiotiki ni več mogoče zdraviti, vemo, da svetovni trg, ki sega na široka območja, kjer je zdravstvena oskrba pomanjkljiva, prav tako pa vseprisotno neupoštevanje obveznega cepljenja neizogibno povzročata uničevalne epidemije (zaradi aidsa je umrlo več milijonov ljudi). Razen dejstva, da je sedanja pandemija ogrozila precejšnje udobje tako imenovanega zahodnega sveta – dejstva, ki samo po sebi ne prinaša ničesar novega –, se mi ne zdi, da bi bilo treba, seveda poleg samoumevnih zaščitnih ukrepov in časa, ki ga bo virus potreboval, da zaradi pomanjkanja novih tarč izgine, iz tega delati kakšno veliko stvar.

Že samo ime sedanje epidemije nas opozarja, da sodi v red »nič novega pod sodobnim soncem«. Njeno pravo ime je epidemija SARS 2, torej Severe Acute Respiratory Syndrom 2, to pomeni, da gre dejansko za identifikacijo v »drugem koraku«, po epidemiji SARS 1, ki se je širila spomladi 2003. Sedanja epidemija ni pojavitev nečesa radikalno novega ali neznanega. Je druga svoje vrste v tem stoletju. Organe oblasti bi lahko kritizirali le zato, ker po SARS 1 niso resno podprli raziskav, ki bi medicini dale na razpolago sredstva za boj proti SARS 2.

Ne vidim torej ničesar drugega, kar bi ta hip lahko storil, kot da poskušam, tako kot vsi, ostati doma. In da pričakujem od vseh drugih, da bodo ravnali enako. Upoštevati glede tega strogo disciplino je toliko bolj nujno, ker je to temeljna podpora in temeljna zaščita za vse tiste, ki so najbolj izpostavljeni okužbi: seveda za zdravstveno osebje, ki mu mora biti omogočeno, da se opre na strogo disciplino vseh, a prav tako tudi za starejše in tiste, ki morajo delati. Toda disciplina tistih, ki lahko upoštevajo navodilo »ostanite doma«, bi morala vključevati načine in sredstva, da bi lahko tisti, ki sploh nimajo možnosti »ostati pri sebi doma«, vseeno našli varno zatočišče. Tu bi lahko pomislili na splošni zaseg hotelov.

Takšno ravnanje je seveda nujno, vendar zanj ni potrebnega veliko analitičnega truda, tudi ne oblikovanje kake nove misli. Vendar berem in slišim vse preveč trditev, ki me begajo zaradi svoje zmedenosti in nepripravljenosti na v resnici preprost položaj, v katerem smo.

Nacionalne države, ki so tudi same žrtve sedanjega protislovja, se skušajo spoprijeti z epidemijo tako, da čim bolj spoštujejo mehanizme kapitala.

Vse te nespodbitne deklaracije, ti patetični pozivi, te vznesene obtožbe – za vse je značilno, da spregledujejo odsotnost sleherne novosti v sedanjih razmerah epidemije. So ali po nepotrebnem servilne do oblasti, ki dejansko dela samo to, kar zahteva od nje sama narava pojava. Ali pa nam ponujajo planet Zemljo in njegovo mistiko, kar nam ne pomaga niti korak naprej. Ali vse naprtijo (v Franciji) ubogemu Macronu, ki samo opravlja, nikakor ne slabše kot kdo drug, delo voditelja države v času vojne ali epidemije. Ali pa govorijo o izhodiščnem dogodku neslutene revolucije, pri kateri ni videti, v kakšnem razmerju naj bi bila z zatrtjem virusa, proti kateremu, mimogrede, tudi mi »revolucionarji« nimamo niti najmanjšega novega sredstva. Ali pa obupujejo nad tem, da tisti »najprej jaz«, to zlato pravilo sodobne ideologije, v danih razmerah ni ne uporaben niti ne ponuja rešitve, lahko pa se pokaže celo kot sokrivec za neomejeno trajanje zla.

Lahko bi rekli, da ta epidemiološka preizkušnja povsod razkraja bistveno dejavnost uma, subjekte pa sili v zatekanje k turobnim izhodom: v misticizem, fabulacijo, molitev, profetstvo in prekletstvo – k temu, k čemur so se zatekali v srednjem veku, kadar je po deželah divjala kuga.

Tako da se čutim nekako prisiljen predstaviti nekaj preprostih zamisli, za katere bom rade volje rekel, da so kartezijanske.

Začnimo z opredelitvijo problema, ki je slabo opredeljen in zato tudi slabo obravnavan.

Epidemija je nekaj kompleksnega, kot je vedno točka povezave med naravnimi in družbenimi opredelitvami. Naloga popolne analize je, da določi presečišča teh opredelitev, in na tej podlagi potem ugotavlja posledice njihovega sekanja.

Na primer, začetna točka sedanje epidemije so zelo verjetno tržnice v kitajski provinci Wuhan. Kitajske tržnice so še danes znane po ogrožajoči nehigieničnosti in vonju, ki nam pove, da na odprtem prodajajo najrazličnejše v kletke stlačene živali. Tako se je v nekem trenutku zgodilo, da se je v okolju z veliko nasičenostjo in pomanjkljivo higieno pojavil virus v živalski, od netopirja prevzeti obliki.

Z naravnim prehajanjem virusa z vrste na vrsto je bil torej omogočen prehod na človeško vrsto. Kako natančno se je to zgodilo? Tega še ne vemo. Odgovor bomo dobili zgolj z znanstvenimi postopki. A stigmatizirajmo tu mimogrede vse tiste, ki širijo po družabnih omrežjih značilne rasistične izmišljije, da jedo Kitajci tako rekoč žive netopirje.

To lokalno prehajanje med živalskimi vrstami vse do človeka je izvorna točka celotne zadeve. Šele na tej podlagi začne delovati ena od temeljnih danosti sodobnega sveta, ta, da je kitajski državni kapitalizem dosegel imperialno stopnjo, da je torej postala njegova navzočnost na svetovnem trgu intenzivna in univerzalna. To je vir tako rekoč neskončnih mrež širjenja, še preden je kitajski vladi uspelo v celoti izolirati točko izvora – se pravi, celotno provinco, 40 milijonov ljudi –, kar ji je navsezadnje tudi uspelo, čeprav prepozno. Epidemija se je po najrazličnejših poteh že odpravila po svetu.

»Družabna omrežja« so spet dokazala, da so kraj razširjanja duhovne ohromelosti, nenadzorovanih govoric, odkritij predpotopnih »novosti«, če že ne gre za fašistoidno mračnjaštvo.

Če navedem še eno zelo povedno podrobnost o tem, kar sam imenujem dvojna artikulacija epidemije: epidemija je sicer danes v Wuhanu zatrta, vendar obstajajo številni primeri okužbe v Šanghaju, vir teh pa so povečini Kitajci, ki so prišli iz tujine. Kitajska je torej kraj, kjer se je vzpostavila povezava na presečišču narave/družbe na slabo vzdrževanih tradicionalnih tržnicah in planetarne razpršitve iz te izvorne točke, katere nosilec je delovanje svetovnega kapitalističnega trga.

Sledi obdobje, ko skušajo države lokalno zajeziti to širjenje. Poskusi zajezitve so lokalni, sama epidemija pa je transverzalna. Nekaj mednarodnih institucij sicer obstaja, a na bojnih položajih so lokalne buržoazne države.

Dotaknili smo se največjega protislovja sodobnega sveta: gospodarstvo pripada, skupaj s proizvodnim procesom v manufakturnih objektih, svetovnemu trgu. Vemo, da že preprosta proizvodnja mobilnega telefona spravlja v pogon delo in vire, tudi rudarske, v vsaj sedmih različnih državah. Organi politične oblasti pa so ostali povečini nacionalni. Medsebojno tekmovanje starih imperializmov (Evropa, ZDA) in novih (Kitajska, Japonska …) onemogoča sleherni proces, ki bi vodil proti oblikovanju svetovne kapitalistične države. Epidemija je tudi trenutek, ko postane to protislovje med gospodarstvom in politiko vidno. Celo evropskim državam ne uspe, da bi zaradi virusa pravočasno med seboj uskladile svoje politike.

Nacionalne države, ki so tudi same žrtve sedanjega protislovja, se skušajo spoprijeti z razmerami epidemije tako, da v največjem mogočem obsegu spoštujejo mehanizme kapitala.

Že nekaj časa vemo, da mora država, če se spusti v vojno z drugimi državami, vsiliti, ne le ljudskim množicam, ampak tudi sami buržoaziji, prisilne ukrepe, da bi rešila lokalni kapitalizem. Industrija je tako rekoč nacionalizirana in postavljena v službo neomejene produkcije orožja, s katero se v danem trenutku ne proizvaja nikakršna presežna vrednost. Številni predstavniki buržoazije so mobilizirani in izpostavljeni smrti. Znanstveniki se dan in noč trudijo, da bi izumili novo orožje. Od številnih intelektualcev in umetnikov se zahteva, da podpirajo nacionalno propagando itn.

Kar zadeva epidemijo, je takšen vzgib države neizogiben. Poglejmo Francijo: Macronove in Philippove izjave o državi, ki je nenadoma postala država blaginje, njuna podpora brezposelnim ali pa samozaposlenim, ki morajo zapirati trgovine, besede, ki sproščajo na stotine milijard državnega denarja, celo napoved »nacionalizacije«, niso nič presenetljivega ali paradoksnega. To tudi pojasnjuje, zakaj je Macronova metafora ’Smo v vojni’ ustrezna. Saj gre za vojno ali epidemijo. Država se je, da bi preprečila strateško katastrofo, zato prisiljena, včasih z opuščanjem svojega siceršnjega razrednega delovanja, zatekati k praksam, ki so bolj avtoritarne in hkrati bolj globalne.

Gre za docela logično posledico razmer, katere namen je zajeziti epidemijo. Ali tudi, če prevzamem Macronovo metaforo, da na najzanesljivejši način zmaga v vojni – in da pri tem ostane v celoti znotraj dane družbene ureditve. Ne gre za komedijo, gre za nujnost, ki jo vsiljuje razpršitev smrtonosnega procesa na presečišču narave (od tod izredno pomembna vloga znanstvenikov v tej zadevi) in družbenega reda (zato avtoritarni poseg države, ki drugačen tudi biti ne more).

Da se pri teh prizadevanjih pokažejo precejšnje pomanjkljivosti, je neizogibno. Bodisi pomanjkanje zaščitnih mask bodisi neustrezna pripravljenost na karanteno. A kdo bi se lahko zares pohvalil, da je predvidel »kaj takega«? Gotovo drži, da v nekaterih pogledih država ni predvidela sedanjih razmer. Lahko bi tudi rekli, da je z razgrajevanjem javnega zdravstva, ki traja zdaj že več desetletij – tako kot po pravici povedano tudi vseh drugih področij države, ki naj bi bila v javnemu interesu –, ravnala tako, kot da se naši državi ne more zgoditi nič, kar bi bilo podobno takšni uničevalni pandemiji.

Razen splošnega prenosa znanstvenih spoznanj o epidemiji bodo politično moč ohranjala samo nova stališča in prepričanja, ki zadevajo bolnišnice in javno zdravstvo, šole in egalitarno izobrazbo, skrb za starostnike in druga takšna vprašanja.

Toda prav tako tudi nihče drug ni predvidel ali si celo predstavljal, da se bo razširila pandemija te vrste. Razen morda nekaj osamljenih znanstvenikov. Številni so verjetno mislili, da je takšen potek dogodkov morda mogoče pričakovati v temačni Afriki ali totalitarni Kitajski, ne pa v demokratični Evropi. In gotovo nimajo ne levičarji, ne rumeni jopiči, ne sindikalisti posebne pravice, da ob pandemiji dvigajo glas in še naprej udrihajo po Macronu, ki je od nekdaj njihova nepomembna tarča. Tudi sami niso predvideli popolnoma nič podobnega. Prav nasprotno, ko se je epidemija na Kitajskem že začela, so še povečevali nenadzorovano zbiranje in nasilne manifestacije. To bi jim moralo danes, kakršnikoli že so, preprečevati, da se oglašajo zaradi zamujanja oblasti pri ustrezni presoji razmer. Tega ni v resnici naredila v Franciji prej kot makronovska država nobena politična sila.

Kar zadeva našo državo, gre za enega tistih položajev, v katerih mora buržoazna država izrecno in javno dati prednost interesom, ki so deloma splošnejši od interesov zgolj buržoazije, pri čemer mora hkrati strateško ohranjati prihodnjo prednost interesov razreda, ki ga kot država reprezentira. Drugače povedano, zdajšnja konjunktura sili državo, da razmere obvladuje z vključevanjem interesov razreda, ki ji je podelil oblast, med splošnejše interese, in to zaradi notranje eksistence »sovražnika«, ki je sam splošen – v vojni je to zunanji osvajalec, v sedanjih razmerah pa koronavirus.

Takšen položaj (svetovna vojna ali svetovna epidemija) je še posebej »nevtralen« na politični ravni. Pretekle vojne so samo v dveh primerih, ki sta bila, če lahko tako rečemo, ekscentrična glede na imperialne moči, sprožile revolucijo: v Rusiji in na Kitajskem. V ruskem primeru je bilo to mogoče zato, ker se carska oblast ni bila zmožna prilagoditi rojevanju kapitalizma v tej ogromni deželi. V nasprotju s tem je z boljševiki obstajala sodobna politična avantgarda, ki so jo večidel oblikovali spoštovanja vredni voditelji. V kitajskem primeru se je notranja revolucionarna vojna začela že pred svetovno vojno in komunistična partija je bila že leta 1940 na čelu ljudske armade, ki se je izkazala v bojih. V nasprotju s tem ni v nobeni od zahodnih sil vojna sprožila zmagovite revolucije. Celo v deželi, ki je bila leta 1918 premagana, v Nemčiji, je bil upor spartakovcev kmalu zatrt.

Sedanja epidemija ne bo v deželi, kakršna je Francija, imela kot taka, kot epidemija, nobene omembe vredne politične posledice. Tudi če predpostavimo, da naša buržoazija zaradi naraščajočega neartikuliranega nezadovoljstva in nekonsistentnih, a razširjenih gesel razmišlja, da je že prišel čas, da se odkriža Macrona, to nikakor ne bo nobena omembe vredna sprememba. »Politično korektni« kandidati so že za kulisami, tako kot tudi predstavniki skrajno ogabnih oblik »nacionalizma«, v enakem obsegu preseženega kot gnusnega.

Kar zadeva nas, ki si želimo dejanske spremembe političnih danosti v tej deželi, moramo izkoristiti epidemijski preludij in celo – res nujno – karanteno za opredelitev nove oblike politike, s projektom novih političnih prizorišč in mednarodnega razvoja tretje dobe komunizma, po oni, bleščeči, v času njegove invencije, in tisti, zanimivi, a naposled premagani, v času njegovega državnega preizkusa.

Nujna bo tudi ostra kritika sleherne ideje, da pojavi, kakršna je epidemija, že sami na sebi delujejo v smeri česarkoli že, kar bi bilo politično inovativno. Razen splošnega prenosa znanstvenih spoznanj o epidemiji bodo politično moč ohranjala samo nova stališča in prepričanja, ki zadevajo bolnišnice in javno zdravstvo, šole in egalitarno izobrazbo, skrb za starostnike in druga takšna vprašanja. To je edino, kar bo mogoče morebiti navezati na bilanco nevarnih pomanjkljivosti, na katere so opozorile sedanje razmere.

»Družabna omrežja« so še enkrat pokazala, da so kraj razširjanja duhovne ohromelosti, nenadzorovanih govoric, odkritij predpotopnih »novosti«, če že ne gre za fašistoidno mračnjaštvo.

Ne zaupajmo torej drugemu kot resnici znanosti, ki jo je mogoče preveriti, in utemeljenim obetom nove politike, njenim lokalnim izkušnjam in njeni strateški naravnanosti – celo in še posebej zdaj, ko smo v karanteni. 

* Prevod Rado Riha