Komentar / O razmerah v epidemiji
Sedanja preizkušnja povsod razkraja bistveno dejavnost uma, subjekte pa sili, da se zatekajo k turobnim izhodom: v misticizem, fabulacijo, molitev, profetstvo in prekletstvo – k čemur so se zatekali v srednjem veku, kadar je po deželah divjala kuga
Alain Badiou
Prepričan sem, da sedanji položaj, ki ga je zaznamovala virusna pandemija, ni nič resnično izjemnega. Od pandemije aidsa, ki je bila prav tako virusna, prek ptičje gripe do ebole in SARS 1, če sploh ne omenjam vrnitve ošpic ali tuberkuloze, ki je z antibiotiki ni več mogoče zdraviti, vemo, da svetovni trg, ki sega na široka območja, kjer je zdravstvena oskrba pomanjkljiva, prav tako pa vseprisotno neupoštevanje obveznega cepljenja neizogibno povzročata uničevalne epidemije (zaradi aidsa je umrlo več milijonov ljudi). Razen dejstva, da je sedanja pandemija ogrozila precejšnje udobje tako imenovanega zahodnega sveta – dejstva, ki samo po sebi ne prinaša ničesar novega –, se mi ne zdi, da bi bilo treba, seveda poleg samoumevnih zaščitnih ukrepov in časa, ki ga bo virus potreboval, da zaradi pomanjkanja novih tarč izgine, iz tega delati kakšno veliko stvar.