Zakaj je predsednika državnega zbora zmotila kolumna Vlada Miheljaka v Mladini

Predsednik DZ Igor Zorčič (SMC) se je na kolumno v Mladini odzval na Twitterju in bil nemudoma deležen sicer pričakovane obsežne podpore slovenske desnice in medijske mašinerije SDS

»Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos!« prepeva Zoran Predin v istoimenskem komadu »Gate na glavo« na svojem prvem samostojnem albumu legendarnega Zorana Predina, izšel je leta 1992 pri založbi Helidon. In prav takšne gate kozjanskega porekla, poveznjene na glave politikov, so trenutno ena od vročih tem v polemiki med predsednikom parlamenta in kolumnistom Mladine.

Najprej k prvemu: Igor Zorčič, zadnja leta kot član SMC poln prezira do stranke SDS in njenega vodje, se je po Šarčevem odstopu in dokaj nepričakovanem oblikovanju Janševe koalicije s pomočjo ideološkega prestopa strank DeSUS in SMC prebil do stolčka prvega parlamentarca. Izšel je kot zmagovalec po spopadu z Mirom Cerarjem, za katerega se je zdelo, da si ga je obetal, a se potem užaljeno nadvse šokantno umaknil celo iz lastne stranke.

Kajpak javnost in sploh volivce že debel mesec upravičeno zanima, kakšna politična in idejna stališča bo Zorčič zagovarjal v novih čevljih. Zdaj je sicer že deležen tudi bonitet v obliki bodrilne podpore madžarsko-strankarskih režimskih medijev, novih političnih sopotnikov in premierja, ki ga je sam pred tem Zorčič res močno preziral. Nekaj primerov njegovega obrata v pičlem letu ali dveh lahko naštejemo mimogrede: ko je aktualni šef vlade nastopil na TV Slovenija pri Jožetu Možini, ga je posmehljivo označil za »pričevalca številka 1«. Ob aferi Patria je še leta 2018 zelo jasno namigoval, da je SDS vpletena v prejemanje podkupnine. Poslanec Branko Grims je bil zanj jamstvo, da bo Slovenija pod vodstvom SDS postala najbolj podobna nekomu, ki je na tabletah in halucinira.

Poslanca Jožeta Tanka je javno blamiral, češ da SDS sodeluje s kriminalnim podzemljem Republike Srbske in da naj neha klobasati (sic). Zdaj vladajoči stranki pa očital, da prepeva pesmi hrvaškega pevca Thompsona in da ima v svojih vrstah pristaše Madura. Njegove javne izjave zadnjih dveh let v funkciji poslanca SMC bi lahko naštevali na dolgo, a po 13. marcu letos se je vse čudežno spremenilo v polno idilo, ki je zavladala med SMC in vladajočo stranko.

Pribijanje na križ in kozjanske gate

Zorčiča je zdaj zmotila zadnja kolumna Vlada Miheljaka v Mladini, na katero se je odzval na svojem tviter računu in bil nemudoma deležen sicer pričakovane obsežne podpore slovenske desnice in medijske mašinerije SDS:

V. Miheljak v @SpletnaMladina poziva novinarje naj poslance SMC in Desus “pribijajo na križ”, “tako zelo”, da ne bodo mogli brez skrivanja hoditi po ulicah. Gre za skrajno sprevržen poziv k linču poslancev, vzbujanje sovraštva in nestrpnosti, ki terja odziv nov. razsodišča.

Poziv se bere alarmantno in iz povedanega nesporno razberemo, da se predsednik parlamenta čuti ogroženega – Mladina naj bi pozivala k linču, spodbujala sovraštvo in vse to naj bi bilo zrelo za novinarsko cehovsko presojo. Pa si poglejmo, kako utemeljena je podana sodba.

Miheljak je v svoji kolumni komentiral zaplet okoli depeše, kjer so, čeprav gre za njih, novinarji padli na izpitu celo pri svoji lastni obrambi, ko ne znajo ali ne želijo analizirati ministrovih stališč (Afera depeša: naprej kot tragedija, potem kot Logar, Ministrova zmaga nad novinarsko papagajščino). Pri tem je spomnil na sicer žal pričakovani molk iz vrst poslanskih skupin DeSUS in SMC na sklicu Odbora za zunanjo politiko, za katerega je domneval, absolutno ne edini, da je proizvod tihe podpore teh strank v prid SDS, ko se ta loteva medijev in diskreditacij novinarjev, tudi v depeši. Ključen je zgolj zaključek kolumnistovega besedila, ki omenja »pribijanje na križ« in sintagmo »tako zelo«, pri čemer Zorčičevo ime nastopa le na daljšem seznamu:

»Prav bi pa bilo, da bi novinarji (navsezadnje gre za njih, kajne?) vztrajno in potrpežljivo ponavljali že zastavljena vprašanja. Jih brez milosti pribijali na križ. Tako zelo in tako vztrajno, da bo Počivalšek prisiljen zase, za Kozlovičevo, Kustečevo, Zorčiča, pa za Pivčevo, Gantarja, Juršo … za vse izprijene poslance in poslanke, ministre in ministrice iz vrst SMC in DeSUS v družinski firmi poleg naročenih zaščitnih obraznih mask nabaviti še spodnje hlače, s katerimi si bodo zakrili cele glave in identiteto, ko se bodo po sprostitvi omejitev gibanja spet sprehajali mimo nategnjenih volivcev. Pač, kozjanske zaščitne gate.«

Je kolumnist v tem odlomku, kjer spomni na vztrajnostno ravnanje novinarjev, res pozival k linču, širil sovraštvo in nestrpnost, kršil novinarske standarde, kot smo lahko prebrali tudi v povzetkih madžarsko-strankarskih režimskih medijev?

Manipulacija z metaforo

Miheljakova fraza »pribiti na križ« je torej z začetne metaforične rabe nenadoma reinterpretirana kot grožnja – pogojno tudi s fizičnim nasiljem. O ustroju lažnih novic in medijskih manipulacij v politični propagandi sicer vemo že veliko, tudi o tem, kako zlorabljati besede, ampak prav o zlorabi metafor bistveno manj. Od Aristotela naprej velja, da se pri njej izvaja prenos pomena na neko drugo besedo, večkrat po analogiji – predsednika parlamenta bi veljalo pomiriti, da »pribiti na križ« v danem kontekstu pomeni nekaj takšnega kot »vztrajno kritizirati« in zato nič od tega, česar se je morda ustrašil.

Manipulacija je kajpada možna, če uporabimo kontekstomijo in v upanju, da nihče ne bo prebiral začetnih besedil, ob tem pa zgoščeno dramatiziramo, kjer pribijanje na križ zveni kot realna pretnja z uporabo nasilja. A te ni bilo: če bi Zorčič napisal, da njemu in poslancem SMC ali Desusa nekdo grozi z vztrajno kritiko, bi se mu vsi zgolj smejali. Zdaj pa je lahko stvar predstavil po svoje in kasneje s propagandnimi mediji vred celo napel do te mere, kakor da kolumnist poziva nič manj kot k linču in se pri tem, resnično perfidno, obrnil celo na novinarsko društvo, da takšno ravnanje obsodi. Sporazum, le navidezen seveda, ne bi mogel biti večji: kolumnist poziva h kritičnosti novinarjev, politik SMC pa v tej kritičnosti vidi nezaslišani teror, ki ga morajo taisti takoj zaustaviti!

Sprehod mimo nategnjenih volivcev

Postopajmo dobronamerno do Zorčiča: je za razumevanje omenjene metafore morda ključno nadaljevanje besedila in smo kaj spregledali? Se morda linč nanaša na kaj drugega? V njem Miheljak duhoviči o Počivalškovih spodnjih hlačah, ki jih je ta omenjal v opravičilo glede nepotističnih sumov in potem predlaga, da bi jih veljalo nabaviti za »vse izprijene poslance in poslanke, ministre in ministrice iz vrst SMC in DeSUS v družinski firmi«. Z gatami bi si lahko prikrili svoje glave in se bolj svobodno sprehajali »mimo nategnjenih volivcev«. Je morda zanj nelagodni občutek poziva k linču lahko Zorčič izpeljal iz tega dela zapisa, če ga iz prvega ni mogel?

Miheljak je res uporabil močno emocionalno nabit pridevnik »izprijen«, nesporno je predlagal ravnanje, ki bi bilo v sramoto imenovanim, s čimer jih je želel ponižati, toda za dejanje linča bi moral nujno pozivati druge, da izpeljejo za omenjene škodljivo dejanje. Ampak edini akterji, na katere se je obračal, so bili novinarji in edini občutek, h kateremu apelira, je njihov sram v očeh volivcev, zato je odprto vprašanje, o katerem se lahko pogovarjamo, zgolj v duhovitosti predinovskega »predloga« o gatah na glavi. Da je zgražanje nad njihovim nenačelnim in politično brezvestnim postopanjem upravičeno, že nekaj časa ni več potrebno dokazovati.

Po svoje bi lahko rekli, da je kolumnist ubesedil ravno tisto, kar je ob istem času izmeril Valicon, namreč katastrofalno zaupanje javnosti do inštitucije predsednika parlamenta – in v tabeli je izpisano ime njegovega predsednika. Zorčičev tvit je torej postal na las podoben manipulativnemu diskurzu tistih, ki se jim je sam čez noč miselno in po politični metodi približal in jim želi biti blizu. Najbrž moramo njegov odziv tudi razumeti v tej luči, kot signal istomišljenikom. In vendar velja predsednika parlamenta pohvaliti, žal le v ironičnem smislu.

S tem, ko se je razglasil za žrtev ob pozivu novinarjem, naj kritično spremljajo njegovo delo, mu je uspelo celo ob naslavljanju na novinarski ceh, ki naj obsodi tovrstno dejanje, s spretnim manevrom preobračanja pozornosti učinkovito nevtralizirati kolumnistovo pobudo. Učinkovito za večino nepozornih bralcev, na katere se obrača. Po drugi strani ostaja, kot je lepo razvidno iz reakcij na depešo, slep in gluh za realne grožnje novinarjem.

*Zapis je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES >> 

PREBERITE SI TUDI:

• Bolje ne bo nikoli. Kolumna Vlada Miheljaka. PREBERITE >>