Pia Nikolič

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Politika

Cerkev nad državo

Sklepu škofovske konference o odprtju cerkev je vlada poslušno pritrdila in odločitev cerkve legitimirala

Torkova popoldanska maša v ljubljanski Frančiškanski cerkvi

Torkova popoldanska maša v ljubljanski Frančiškanski cerkvi
© Borut Krajnc

Dvaindvajsetega aprila smo poslušali, da se bodo ukrepi, kar zadeva omejitev gibanja, postopoma opuščali šele, ko bodo znani izsledki raziskave o razširjenosti virusa. Štiriindvajsetega aprila je bila še za sedem dni podaljšana omejitev gibanja na občine, dan pozneje je novi direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje Milan Krek poudarjal, da so omejitve nujne, podaljšanje ukrepov na čas po prvomajskih praznikih je predlagala tudi Bojana Beović, vodja strokovne svetovalne skupine. Sedemindvajsetega aprila je minister za notranje zadeve Aleš Hojs pozval policijo, naj za prepoznavanje protestnikov uporabi vse javno objavljene fotografije v medijih in na družabnih omrežjih ...

A po njegovem pozivu ni minilo niti 24 ur, ko je katoliška cerkev na spletni strani objavila, da bodo slovenski škofje 4. maja odprli cerkve za udeležbo vernikov pri mašah.

Tedaj še veljavna splošna prepoved gibanja takšnega zbiranja javnosti ni predvidevala. Je vladna politika ugovarjala cerkvi? Je kriminalizirala dejanja Slovenske škofovske konference? Ne, dan po napovedi škofov je raje objavila odlok, ki med izjemami od začasne prepovedi gibanja dovoljuje dostop do verskih objektov.

Na spletni strani katoliške cerkve preberemo razlago, kakšna naj bi bila pravna podlaga za sprejetje navodila o izvedbi maš. Trdijo, da »je vsak škof ordinarij v svoji škofiji glavni in edini zakonodajalec, saj ima redno, lastno in neposredno oblast«. Pri tem ni nikjer zapisano, da je država po ustavi ločena od verskih skupnosti in da je v resnici ona tista, ki v Sloveniji udejanja pravno državo, cerkev se ji s svojim kanonskim pravom ne more in ne sme izogniti.

A tudi če pustimo ob strani neupoštevanje slovenske pravne države, je sklep cerkve nesmiseln, škodljiv in nepravičen še na drugih ravneh. Zgolj za primer: od ponedeljka, 4. maja, je dovoljeno delovanje prodajaln, katerih površina meri do 400 kvadratnih metrov. Veliko cerkev je večjih, vendar se cerkev na to ne ozira. Tako kot se cerkev ne ozira niti na to, da so pripadniki rizične skupine starejših glavni obiskovalci cerkev in lahko ravno posvečeni cerkveni prostori postanejo potencialno mesto širjenja okužb. Poleg tega bo duhovnik nosil masko le med obhajilom, vernikom pa je predlagano, da »dajo masko sredi maše dol, da bodo lahko prejeli obhajilo«. Cerkev zaradi svetega zakramenta ne upošteva navodil NIJZ o nedotikanju obraza in nošenju maske v notranjih prostorih.

In kaj je storila država? Jelko Kacin je dejal, da je »presenečen, kako natančno so pripravljena navodila za bogoslužje«. Namesto da bi cerkvi nasprotoval ali pa ji vsaj zažugal, kot je redno počel z drugimi državljani, jo je pohvalil. Vlada pa je med rahljanjem epidemioloških zapovedi pozabila, da se manj pripadnikov rizičnih skupin kot v cerkvi zadržuje v kinodvoranah, manjših koncertnih dvoranah in gledališčih, ki bi se lahko odprli tako kot cerkve. Pa se niso.

Bogoslužje bi bilo lahko, če bi želeli spoštovati pravico do izražanja veroizpovedi, organizirano drugače. Recimo (kot je bilo v veljavi že sedaj) prek spleta, televizije in v času, ko se karantenske zapovedi rahljajo, z mašami na prostem.

Cerkev ni upoštevala navodil vlade, ni upoštevala navodil epidemiološke stroke. Nazadnje pa je za svoja dejanja dobila blagoslov vladajoče politike. Ustavni pravnik dr. Rajko Pirnat je o tem za Radio Slovenija dejal, da je cerkev svobodna pri izvajanju svoje dejavnosti, »vendar ne sme poseči v bistvene ureditve prava države, kjer se ta izvaja, v konkretnem primeru gre za tiste dela prava, ki zagotavljajo javno zdravje«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.