Zakaj naj (otroci) berejo stripe?

Francija velja za evropsko meko stripa. V njej vsako leto izide okoli pet tisoč stripovskih albumov, skoraj vsak časopis ima zaposlenega svojega striparja, v šolah pri pouku književnosti obravnavajo tudi strip. Nedaleč za njo je Belgija. V Sloveniji pa nekateri o stripu še vedno govorijo zgolj kot o nečem nepotrebnem in neresnem.

Seveda tudi v stripovski umetnosti najdemo šund, tako kot v literaturi nasploh, a zvrsti stripa je neskončno. V stripu o Cankarju na primer njegova besedila niso poenostavljena, ampak je ta v prvi vrsti biografija, ki jo dopolnjujejo dobesedni navedki avtorjevih del. O skromnosti besedišča v stripih tudi ne moremo govoriti, saj lahko že ob prevodih Asterixa opazimo, da se morajo prevajalci spoprijeti z izjemno zahtevnim izrazjem, pri tem nastajajo nove besede, ki jezik kvečjemu bogatijo. Celo več: stripi res spodbujajo k branju, saj kot pravi Aleksander Buh iz Strip.art.nice Buch, »vedno bolj pogosto k nam prihajajo po stripe starši, katerih otroci imajo motnje branja«. Zaradi večje raznolikosti uporabljanih črk se namreč lažje osredotočijo na same besede. Sploh dislektiki, ki med branjem bolj kot črnino črk zaznavajo bele prostore med njimi. Črkovna vrsta, narejena po rokopisu striparja, je ravno zaradi svoje nesimetričnosti zanje lažje berljiva kot serifne pisave, ki smo jih sicer vajeni iz knjig. Striparka in likovna pedagoginja Katja Kovše pravi, da »strip kot križanec med besedilom in sliko odpira neko novo polje povezovanja teh dveh elementov, ki se spajata na mnoge načine, ki otroku omogočajo raziskovanje, učenje, razmišljanje. Tudi to, da je strip umetnost zaporedja, sekvenc, kar odpre polje razumevanja časa na dvodimenzionalni površini in tudi razumevanja prostorske postavitve, naracije in podajanja zgodb.« Podobno v svoji teoriji zagovarja ameriški stripovski teoretik Scott McCloud, ki trdi, da je strip osnova za pripovedovanje zgodb in da izvira že iz pradavninskih jamskih poslikav. Tak način pripovedi naj bi se v najbolj razširjeni obliki (zaradi univerzalnosti njegovega razumevanja) ohranil v zaporedju podob, ki nam na letalskih sedežih prikazujejo, kako naj ravnamo, če se zgodi nesreča. Razumevanje branja podob je torej še danes pomembno za preživetje.

Končno se v šole uvajajo učne vsebine o filmu v večjem obsegu, strip kot umetniško zvrst pa za zdaj lahko opazimo le na nekaj straneh nekaterih beril za nižje razrede osnovne šole.

Matej Kocjan - Koco, ki je prav tako stripar in likovni pedagog, pravi, da je kombinacija slike in besedila ne nazadnje tudi sprejemljivejša za branje kot golo besedilo. »Sploh za generacije, ki so večino informacij navajene dobiti prek podob na ekranu. Z branjem stripov se na manj ’travmatičen’ način spopadejo s pisnim izražanjem, ki vse bolj izumira in se umika komuniciranju s ’prometnimi znaki’ v SMS-komunikaciji, ki jih poznamo pod imenom emodžiji … Strip je tako kot film bistveno močnejši in učinkovitejši v prikazu sporočil in dogajanja kot literatura, s tem da osiromaši domišljijo in znižuje koncentracijo, ki je potrebna za branje. Tragično gledano pa je strip sredstvo iz obupa, s katerim se danes rešuje nizka bralna kultura mladih.«

A to ni edina dobra plat branja stripov. Obstajajo namreč stripi za vse starosti, okuse in zahtevnosti, prav tako kot obstajajo filmi, knjige in glasba za vsakogar. Zato obstaja tudi klasični stripovski kanon. Končno se v šole uvajajo učne vsebine o filmu v večjem obsegu, strip kot umetniško zvrst pa za zdaj lahko opazimo le na nekaj straneh nekaterih beril za nižje razrede osnovne šole. Vseeno pa je to lahko dokaz, da obstaja zavedanje o pomembnosti razumevanja branja zaporedij podob, zlitih z besedilom, in o njihovi umetniški vrednosti. Ne nazadnje gre za umetnost, o kateri je že leta 1968 v Problemih pisal France Zupan, ko je poskušal javnosti dopovedati, da je strip več kot šund, četudi gre za »masovno kulturo«.