Ne, to ni vojna

Janša prav z vsem v tem besedilu prekleto resno misli – in se ne heca niti tedaj, ko zavaja, žali in ščuva

Četudi dobi par bitk, v tej vojni, žargon je njegov, Janez Janša ne more zmagati. Četudi se zdi, da nima česa izgubiti. Če bodo tisti, ki so ga pomagali izvoliti v državnem zboru, še naprej tiščali glave v pesek, bo v času predsedovanja Slovenije Svetu EU 2021 sicer lahko v nekdanji rezidenci »množičnega morilca in diktatorja« na Brdu organiziral Vrh EU-ZDA in gostil slovenskega tvit-zeta. Če pa se mu mislijo partnerji kaj veliko upirati, jih bo vse z največjim veseljem »po ustavnem postopku« pognal na ... volitve.

In tam ga čakamo državljani in državljanke, vsak s svojim glasom. Vendar pa to ne pomeni, da ga ni treba zdaj zelo resno brati in analizirati, zelo resno vzeti. 13.446 znakov s presledki ne napišeš kar tako, na preblisk, kot tvit ali facebook objavo. Ne, za sedem strani se moraš usesti, pošteno premisliti, koncipirati, tudi kaj skicirati – in pisati vsaj dve, tri ure. Še posebej, če je tekst tako skrbno strukturiran, kot je strukturiran tekst, ki je bil z naslovom Vojna z mediji v ponedeljek, 11. maja 2020, objavljen na spletni strani slovenske vlade gov.si, njegov podpisnik pa je aktualni predsednik slovenske vlade Janez Janša.

Ko vidim tak tekst, vem, da covid-19 ni najhujše, kar se nam je pripetilo 2020.

Pisec začne s skoraj svetopisemsko priliko o srečanju z modrim možem v Berlinu, ki je temeljito spremenilo njegovo dotedanje razumevanje in govorjenje o medijih. Kar je slišal, je tako močno ostalo v njegovi glavi (in zapiskih), da razodeto modrost tudi po sedmih letih lahko zapiše v narekovajih. To individualno spoznanje, ta sprevid, ta uvid v resnico, se je pozneje univerzaliziralo, saj so na okrogli mizi, kjer je »sodelovalo veliko intelektualcev iz vseh celin, odprli isto temo in po več urnem pogovoru so se izoblikovale naslednje ugotovitve«. Kar sledi, ni več le prvoosebna premo-govorjena modrost, je globalno spoznanje, ki ga je mogoča korakoma našteti: 1., 2., 3.

Kar namreč počnejo mediji, je gola zloraba monopolnega položaja in davkoplačevalskega denarja iz strahu pred resnico. Zato se zdaj kot novodobni križar, razsvetljen z berlinskim razodetjem in oborožen z washingtonskim orožjem, lahko spravi nad svoj Jeruzalem: nad dve televiziji, natančneje, nad »ozek krog urednic« ter »nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark«.

In v drugi točki to univerzalno spoznanje postane naša zgodba: »Če se zanaša na to, da bo na sodišču dokazal pravico, bo medijsko umorjen po nekaj mesecih (mesecih ponekod na zahodu, v Sloveniji po več letih, na Kitajskem nikoli) pravdanja z začudenjem opazil, da so ravno tisti mediji, ki so ga najbolj morili, sodbo v njegovo korist objavili na najmanj opaznem mestu ali času z najmanjšimi črkami ali minutažo, ostali pa večinoma zamolčali, češ da jih ne zadeva.«

A to v resnici ni tekst o preteklosti, temveč o prihodnosti, za začetek kar o prihodnosti taistega teksta. Avtor je zelo natančno anticipiral njegovo recepcijo: »Kritiko svojega lažnivega ali manipulativnega poročanja razglasijo za vojno, kar preprostega človeka že zaradi pojma kar strese. Nato tistemu, ki ga medijsko morijo, obesijo še to, da vodi vojno proti njim.«

Sovrag in sovražnik so za aktualnega predsednika slovenske vlade zelo jasno in brez okolišenja mediji. Ti pač po njegovem (berlinskem) razodetju niso več ne sedma sila, ne četrta veja oblasti, ne moralni razsodnik nad politično korektnostjo, »v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje« - zato le tri strani dlje postanejo že kar »medijski morilci«. In vse, kar je vmes, med drugo in peto stranjo, je obračun z mediji. Le da se vanj ne podaja sam, ampak si po zaslugi še enega »sprevida na tujem« v tem boju dobi za zaveznika kar aktualnega ameriškega predsednika. Če je Trump lahko zmagal, čeprav je imel od tristo medijev naklonjenost le treh, bomo pa ja tudi mi z našimi ... tremi. Do novih volitev mogoče niti ne bo treba kupovati novih medijev in inštalirati naših na čelo starih, saj imamo zetov recept: »neposredna komunikacija z volilci, predvsem pa njegove hitre, ljudem razumljive reakcije preko twitterja, ki so sovražno razpoloženim medijem onemogočile še hujše manipulacije«.

Tako mimogrede, med vrsticami, nam torej predsednik vlade pove, nam, zaplankanim Slovencem, ki si niti v evropskem parlamentu ne upamo spregovoriti, da se sam suvereno suka med Berlinom in Washingtonom, med okroglimi mizami in internimi poročili, med prijatelji krščanskih demokratov in svetovalci republikancev. Pritlehni in majhni ne vidimo, da mu, ko bo malo po Merklovi (z moteče socialističnimi Portugalci vmes) predsedoval celi Evropi, ne bo ravnega med Belo hišo in Belim dvorom, ne med Rimom in Pešto.

A pred tem mora dobiti bitko z mediji, zato s klasično denegacijo zanika, da »takšne vojne ni in je nikoli nikjer ni bilo. Lahko pa se razbijajo monopoli laži.«

Kar namreč počnejo mediji, je gola zloraba monopolnega položaja in davkoplačevalskega denarja iz strahu pred resnico. Zato se zdaj kot novodobni križar, razsvetljen z berlinskim razodetjem in oborožen z washingtonskim orožjem, lahko spravi nad svoj Jeruzalem: nad dve televiziji, natančneje, nad »ozek krog urednic« ter »nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark«. Tem drugim sicer doda tudi nekaj enako povprečnih in podpovprečnih osebkov moškega spola, da mu ne bi ravno očitali seksizma, ampak da bodo njegovi vseeno prepoznali bele maske kulturne supremacije, pardon, diplomacije, jim pripiše novo, post-krivosodno-sodišče oznako »na vpoklic«. Na vpoklic – na klic ... samo en klik je do presstitutk.

Ko vidiš, da aktualni predsednik slovenske vlade spet potegne na plano novogoriško dikcijo, ki jo kljub argumentiranim demantijem, da je šlo natanko za nasproten pomen, neženirano ves čas pripisuje prvemu predsedniku slovenske države, razumeš, da Janša prav z vsem v tem besedilu prekleto resno misli – in se ne heca niti tedaj, ko žali, zavaja, žali in ščuva.

Sledi le še povzetek za telebane, pardon, za pametne: »Bogata zgodovina nastankov totalitarnih režimov (...) pametne opozarja na očitne znake nevarnosti.« In spet korakamo: 1 – 2 – 3 – 4. A katere lekcije so te štiri? Same znane (če ne verjamete, vprašajte zunanjega ministra in predsednika sveta stranke z demokratično izraženo večinsko voljo volilcev): 1. Irangate 2. širjenje lažne slike o stanju v državi 3. pozivanje napadenim, naj se ne branijo 4. povzročanje izrednih razmer za vsako ceno. »Še posebej točka c. je zanje ključnega pomena.«

Kako vendar »c«, če štejemo in korakamo en-dva-tri? Berlinsko oboroženi in washingtonsko razvetljeni vodja nam takoj pojasni, v tvitščini: »V preprostem jeziku bi jo lahko parafrizirali tudi s stavkom: 'Odvrzite orožje, pa bomo lepše ravnali z vami.' » In če komu morda še vedno ni jasno, da misli komuniste, povojne likvidatorje, udbaše ... pisec poantira: »Totalitaristi so svoje nasprotnike vedno najprej razorožili, nato pa postrelili. Medijsko in fizično. Najprej prvo, nato drugo. Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če je potrebno, tudi fizična.«

Ob tem zadnjem odstavku se vsi heci nehajo. Ko vidiš, da aktualni predsednik slovenske vlade spet potegne na plano novogoriško dikcijo, ki jo kljub argumentiranim demantijem, da je šlo natanko za nasproten pomen, neženirano ves čas pripisuje prvemu predsedniku slovenske države, razumeš, da Janša prav z vsem v tem besedilu prekleto resno misli – in se ne heca niti tedaj, ko žali, zavaja, žali in ščuva.

Na tem mestu, ko je končno tudi nam razodel vse svoje razodetje, ki še zdaleč ne zadeva več samo medijev, ampak dejansko kar zgodovino tout court, mu preteklost ponovno uide v prihodnost, trepljajoči »ti« pa preide v svareči »vi: »Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali 'mediji' iz iste jate obravnavajo kot nekaj 'normalnega', celo samoumevnega.«

Ali se res vsakemu, ki pri nas želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi, da pade v kolesje? Ne. Ali smo res vsi žrtve? Ne. Ali smo res vsi Janez Janša? Ne. Trikrat ne.

Od medijev se je torej treba odvrniti, jih ugasniti, za grešnike pa še ni prepozno, saj so mnogi »v bistvu dobronamerni in bogaboječi posamezniki, ki pa se ne želijo javno izpostavljati in opravičilo za umanjkanje svojega poguma iščejo na obeh straneh. Vse dokler se sami ne znajdejo v kolesju, kar se pri nas vsakemu, če res želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi.«

Če naj torej bogaboječi ostanejo bogaboječi - jih je treba odrešiti iz medijskega kolesja ali sneti z levičarskega kolesa? »Ne čakajte torej, čas je zdaj. Pod kotlom močno gori.« poziva aktualni predsednik slovenske vlade. Čas za kaj? Za skok iz vode? Za ugasniti plin? Za to, da nam dvigne pokrovko ? Morda pa za izskok iz domačijske retorike, ki še vedno kuri ognjišča, kuha pa v kotlih. »Bogata zgodovina« uči, da je taka retorika ponavadi pripeljala do požganih ognjišč in praznih kotlov – res pa je, da takrat niso poznali interneta ...

Ali se res vsakemu, ki pri nas želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi, da pade v kolesje? Ne. Ali smo res vsi žrtve? Ne. Ali smo res vsi Janez Janša? Ne. Trikrat ne. In zato je zaključni odstavek na vladni strani objavljenega besedila aktualnega predsednika slovenske vlade žalitev mnogih državljank in državljanov republike Slovenije. Kako si drzne po toliko nizkotnih namigih in sovražnih besedah zapisati: »Naredimo vse, da ne bo naslednjih izbruhov. To je skoraj popolnoma odvisno od našega odgovornega ravnanja. Peščica neodgovornih lahko ogrozi vse ostale.«