Odpisani z dekretom

To spoznanje srhljivo odmeva v ljudeh. Posebno v tistih, ki imajo v domovih za starejše svoje domače, in tistih, ki še sami čakajo v dolgih vrstah za sprejem. Ne upam si niti pomisliti, kaj to pomeni za vse hčerke, sinove, vnukinje in vnuke, ki so jim svojci v času epidemije umrli. Verjetno se poleg žalosti soočajo še z jezo: na krute odločevalce, na situacijo v domovih, na virus, na usodo, na boga … Ne vem, če jim kaj pomaga tolažba, da so se na ministrstvu za zdravje (za vsak slučaj) samo pripravljali na »italijanski scenarij«, kjer so (menda) morali postavljati mejo za intenzivno pomoč (respiratorji) veliko niže na starostni lestvici. Ne, pri nas pač ni bilo italijanskega scenarija, intenzivni oddelki pa so bili samo eno tretjino zasedeni.

Vlada in njeni ubogljivi poslanci za vse krivijo Šarca, mu žugajo s kazensko odgovornostjo in se na vsakem koraku hvalijo z uspešnostjo svojih ukrepov. Nekaj časa so celo lažno pretiravali, da smo imeli najnižjo smrtnost na milijon prebivalcev med vsemi državami. Znano je, da je med umrlimi 80 odstotkov starostnikov in da so le redki umrli v bolnišnici. Zdaj vladajoči poudarjajo, da smo prvi preklicali epidemijo, kar ob ignoriranju stroke ni ravno dosežek za zlato medaljo. Lahko se celo izkaže za nespametno dejanje. Ves čas so tudi opozarjali, naj pazimo na »svoje dedke in babice«. In smo jih pazili. In so nas pazili. Svojo ljubezen ali dolžnost smo (so) radodarno delili.

Kaj pa glavni odločevalci, vlada Janeza Janše, ministrstvo za zdravje Tomaža Gantarja? Kaj so oni naredili za naše dedke in babice? Domove za starejše so pustili na cedilu z njihovo kadrovsko podhranjenostjo in nezmožnostjo, da bi ločili bolne od zdravih, veliko klicev na pomoč so preslišali. Zdaj še zvemo, da so naredili sezname za odpis. Suhoparne, nečloveške sezname ljudi, obsojene na smrtno obsodbo. Ali če se izrazim bolj strokovno, pripravili so sezname za »pasivno evtanazijo«.

Glede aktivne evtanazije, kjer si neozdravljivo bolni želijo skrajšati muke, obstaja veliko dilem, in veliko je (upravičenega?) strahu zaradi možnosti zlorabe. Pri pasivni evtanaziji gre očitno vse laže. Posebno, če nihče, ne bolniki, ne svojci, o ničemer ne odločajo. Ker za to niti ne vedo. Bo kdo za to prevzel odgovornost? Politično in strokovno?