V Ljubljani je svoj trg dobil tudi prvi filmski režiser

Slavnostno odprtje Trga Franceta Štiglica je predvideno v času Slovenskega tedna filma, ki bo potekal med 9. in 13. novembrom

Ob lanski 100. obletnici rojstva Franceta Štiglica je Slovenski filmski center na Mestno občino Ljubljana naslovil pobudo za poimenovanje trga po tem velikem režiserju. Ljubljanski svetniki so na 11. seji Mestnega sveta odločili, da se bo trg, ki je nastal na strehi parkirne hiše Kozolec II poimenoval v Trg Franceta Štiglica. "Trg obsega urbano površino med stanovanjskim blokom na Slovenski cesti 55 in hišami na Kersnikovi ulici številka 4, 6, 10. Na jugu je omejen s slepo fasado Knjižnice Otona Župančiča, na severu z Dvorakovo ulico," je zapisano v odloku. Slavnostno odprtje je predvideno v času Slovenskega tedna filma, ki bo potekal med 9. in 13. novembrom.

France Štiglic (1919-1993) je eden najvidnejših slovenskih filmskih režiserjev, ki je v svoji 40-letni karieri režiral 15 celovečernih filmov, vrsto kratkih in dokumentarnih del ter tudi odmevnih televizijskih nadaljevank. Med najbolj odmevnimi celovečernimi filmi so prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji (1948), Balada o trobenti in oblaku (1961), Dolina miru (1956) in Ne joči, Peter (1964).

Trg obsega urbano površino med stanovanjskim blokom na Slovenski cesti 55 in hišami na Kersnikovi ulici številka 4, 6, 10. Na jugu je omejen s slepo fasado Knjižnice Otona Župančiča, na severu z Dvorakovo ulico.

Uveljavil se je tudi v mednarodnem prostoru. Za kratki dokumentarni film Mladina gradi (1946) je v Benetkah prejel bronastega leva, Na svoji zemlji pa se je uvrstil na filmski festival v Cannesu. Sledila je vrsta nominacij in nagrad. Z Dolino miru se je potegoval za cannsko zlato palmo za režijo, ki je sicer ni prejel, je bil pa z zlato palmo za najboljšo moško vlogo filmu nagrajen John Kitzmiller. Z Devetim krogom (1960) je bil v igri za oskarja za najboljši tuji film.

Leta 1962 je prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku. Na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju je dobil zlato areno v letih 1960, 1961 in 1964. Leta 1976 je prejel nagrado Avnoja, najvišje priznanje v SFRJ, leta 1978 pa še Badjurovo nagrado.

Njegova vloga pa je pomembna tudi za zasnovo in razvoj profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Bil je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo, pa tudi profesor in dekan na ljubljanski AGRFT.