Kaj pa, če res ne vedo, kaj delajo?

Razmišljal sem, ali je sploh še treba odgovarjati na obtožbe vladnega govorca vlade RS za covid-19 Jelka Kacina, da objavljam ali izjavljam očitke, podtikanja in neresnice na račun zdravstvene oskrbe obolelih v domovih starejših občanov. Ali pa na podobne trditve v izjavi, ki so jo poslali iz kabineta ministra za zdravje, kjer so moje in druge podobne zapise obtežili še z njihovo nevarnostjo: da ustvarjajo stisko pri državljanih Slovenije, zlasti oskrbovancih socialnovarstvenih zavodov in njihovih svojcih, pa tudi pri zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.

Gre za mojo kritiko smernic ministrstva za zdravje (MZ), da stanovalci domov starejših občanov (v nadaljevanju: domovi), ki zbolijo za blažjo obliko covid-19, ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja, in obenem zahteve, da se pri vsakem stanovalcu opredeli, ali je zanj zdravljenje v bolnišnici utemeljeno ali pa zaradi njegovega slabega stanja prihaja v poštev le paliativno zdravljenje v domu. Ti odločitvi sta po mojem mnenju prispevali, da je med umrlimi za covid-19 več kot 80 odstotkov stanovalcev domov (kar je med evropskimi državami daleč največ), čeprav je okužba vdrla samo v 12 od 102 domov, in da je večina stanovalcev umrla v domu kljub temu, da so bile bolnišnice le tretjinsko zasedene. Posebej sem bil kritičen do tega, da je stališče do primernega bodočega zdravljenja sprejel kolegij zdravstvenih delavcev, ne da bi z njim seznanil stanovalca ali njegove svojce, kaj šele, da bi pri njem sodelovali.

Ne bi bilo prav, da bi sebi pripisal razkritje dejstev, na katerih temelji moja kritika. Morda sem prispeval, da so že prej objavljeni podatki raziskujočih in pogumnih novinark in novinarjev Mladine in Dnevnika dobili zaokroženo sliko in postali javnosti razumljivejši.

Na dan prihajajo nova pričevanja, ki potrjujejo moje »inkriminirane« trditve: izjave in protesti nekaterih zdravnikov in direktorjev domov, bojkotiranja spornih navodil, odklonilno mnenje vsaj ene bolnišnične etične komisije, pisma predsedniku države, vlade, ministrom in varuhu človekovih pravic, navsezadnje tudi nelagodje, ki ga je čutiti pri posameznih članih strokovne svetovalne skupine ministrstva za zdravje. In predvsem je danes poznana vsebina spornih navodil in obrazcev. Dejstev si torej nisem izmislil, mnenje o njih pa je moja pravica; dopuščam jo tudi drugim.

Za pričujoči zapis sem se odločil, ker ministrstvo in njegova strokovna komisija še naprej zanikata obstoj dejstev ali se vsaj izogibata, da bi se do njih jasno opredelila.

Ali gre nemara res za strategijo domala vojaško vodene »vojne« z epidemijo, ki predpostavlja, da so za dosego končne zmage potrebne tudi žrtve?

Najprej tako, da razpravo premikata iz vsebine kritike na področja, ki jih kritika sploh ne omenja. Na primer, da je bila Slovenija pri odgovoru na epidemijo zelo uspešna in da to velja tudi za njeno delovanje v zvezi z domovi. Tak pristop seveda v ničemer ne zavrača moje trditve, da so nekateri ukrepi v času epidemije diskriminatorno omejili dostop oskrbovancev domov do bolnišnične obravnave. Tudi sam sem večkrat ocenil slovenski odgovor na epidemijo kot dober in posebej pohvalil – poleg samozaščitnega delovanja državljanov – naš javni zdravstveni sistem.

Potem je tu ponašanje s podatkom, da v 90 od 102 domov ni bilo okužb, kar naj bi dokazovalo, da so bile odločitve dobre. Res je, kakšna sreča, da okužba ni vdrla v večje število domov! Vnos okužb so preprečili domovi sami, ki so se zelo hitro zaprli pred obiski, prispevale pa so tudi nekatere odločitve kriznega štaba. Ne kritiziram vseh odločitev, temveč tiste, ki obravnavajo stanje, ko je v dom že vdrla okužba. Če upoštevam povprečno smrtnost v preostalih 12 domovih, bi imeli v primeru vdora okužbe v vse domove dodatnih 700 mrtvih. Ampak teh smrti niso preprečile odločitve, s katerimi se ne strinjam.

Posebno zavržen je poskus, da bi mojo kritiko prikazali kot napad na vse stanovske kolege. Vodja strokovne skupine prof. dr. Bojana Beović je izjavila, da so to »izjemno hude obtožbe, ki letijo na slovenske zdravnike«. Nikakor: moje trditve imajo zelo jasne naslovnike: to so tisti, ki so določali zdravstveni odgovor ob epidemiji. Marsikateri zdravnik je kritiko v ožjem krogu izražal že pred menoj.

Potem je tu selektivna uporaba statističnih podatkov. Minister je zadovoljen s podatkom, da je bilo med oskrbovanci domov samo 1,7 odstotka okuženih, kar je v primerjavi z drugimi državami odličen rezultat. Ta podatek bi bil uporaben samo v primeru, da bi v vseh državah, na katere misli minister, testirali vse stanovalce domov, kar pa se ni zgodilo nikjer. Poleg tega je odvisen od števila okužb v splošni populaciji. Mislim, da je boljša primerjava podatkov o umrljivosti za covid-19 v domovih in v vsej populaciji: v Sloveniji je bila umrljivost v domovih 90-krat večja, v Nemčiji 40-krat večja, v Avstriji 42-krat večja in na Švedskem 48-krat večja. V slovenskih domovih se je torej umiralo dvakrat pogosteje kot v navedenih državah. Tudi če vse smrti zunaj domov pripišemo ljudem, starejšim od 65 let, je bila smrtnost med njimi kar stokrat manjša kot med njihovimi vrstniki v domovih – seveda zato, ker se okužba v malo okuženi okolici do njih ni prebila. Domovi so torej past, iz katere pa se stanovalci sami ne morejo rešiti, zato mora zanje toliko bolj poskrbeti država.

Domovi so past, iz katere se stanovalci sami ne morejo rešiti, zato mora zanje toliko bolj poskrbeti država.

Največja zloraba statistike pa je sklicevanje na podatek, da je smrti zaradi covid-19 v domovih tako malo, da se sploh ne opazijo v celotni umrljivosti teh stanovalcev. V izjavi ministrstva beremo, da to dokazuje, da domovi niso bili žarišče epidemije, ampak prav nasprotno: da so bili s strokovno podprtimi odločitvami v Sloveniji stanovalci domov učinkovito zaščiteni pred okužbo. Morda bi tako sklepanje lahko uporabili tudi drugje: sto mrtvih v prometnih nesrečah se ne opazi pri dvajset tisoč umrlih vsako leto; ali naj to pomeni, da so naši ukrepi za prometno varnost učinkoviti? Zaradi neokuženih domov je skupna umrljivost v domovih na srečo nizka, v domu v Šmarjah pa je v primerjavi z istimi meseci prejšnjega leta dvainpolkrat večja.

Moje ugotovitve temeljijo na treh dokumentih ministrstva. Ključen, ki sta mu priložena druga dva, je dopis ministra za zdravje številka 181-77/2020/1 z dne 6. 4. 2020 in je namenjen domovom za starejše in drugim socialnim zavodom, kjer je med drugim zapisano, da zdravnik in nosilec zdravstvene nege v domu pripravita za vsakega oskrbovanca načrt zdravstvene obravnave oziroma zdravstvene nege, pri čemer je v pomoč priložen algoritem ukrepanja. Ta določa, da je treba pri obolelem posamezniku opredeliti, ali sploh prihaja v poštev za bolnišnično zdravljenje, pa tudi, da se blažje oboleli zdravijo v domu. Navodilo napotuje tudi na priloženi obrazec z nazivom »vložni list za zdravstveni karton«, »ki se ga izpolni v začetnem presejanju uporabnikov, tudi če v zavodu še ni okužbe s COVID-19, torej v stabilnem stanju uporabnika«. Obrazec se konča s presojo, ali je napotitev v bolnišnico v primeru bolezni, ki bi to napotitev zahtevala, utemeljena ali pa zaradi stanovalčevega slabega stanja ni utemeljena. Vložni list ima naravo zdravstvenega dokumenta, ki ga podpišejo člani strokovnega konzilija. Obstoj dokumenta, ki odloča o tem, kakšne zdravstvene obravnave bo v prihodnosti deležna oseba z imenom in priimkom, in to brez njene vednosti ali vednosti svojcev, pomeni kršitev vsaj dveh zakonov, seveda tudi temeljnih načel medicinske etike. Algoritem ne upošteva smernic Svetovne zdravstvene organizacije, naj se bolniki s covid-19, starejši od 60 let, in taki s spremljajočimi boleznimi zdravijo v bolnišnici.

Ob vseh teh dejstvih vodja strokovne skupine trdi, »da ne pozna nobenih list, ki bi pomenile imena ljudi z oznakami, kam gre kdo«. Veliko je sprenevedanja ob uporabi besede »seznam«. Kako pa naj poimenujemo poimensko razvrščanje vsakega stanovalca v eno od dveh skupin? Največ, kar ona in člani njene skupine dopuščajo, je nezavezujoča narava takega dokumenta, ki naj pomaga dežurnemu zdravniku, ki bolnika sploh ne pozna, pri odločitvi o napotitvi v bolnišnico. Kar se mene tiče, je to priznanje, da je vložni list res odločilnega pomena: kako naj se zdravnik sredi noči v nekaj minutah odloči drugače, kot je presodil konzilij?

Iz nekaterih izjav članov strokovne skupine je mogoče sklepati, da jim opisani dokumenti v tako eksplicitni obliki sploh niso znani; na to sem pomislil zlasti ob vprašujočih pogledih vodje strokovne skupine na tiskovni konferenci, verjetno namenjenih drugim članom ali pa ministru. Če je tako: kdo je torej oblikoval dokumente v končni verziji? Ali gre nemara res za strategijo domala vojaško vodene »vojne« z epidemijo, ki predpostavlja, da so za dosego končne zmage potrebne tudi žrtve?