Upokojenka: »Kaj pa bo, ko pride drugi val? Naj kar pocrkamo?«

Zgodba 85-letne upokojenke Mici je zgolj ena od mnogih, ki so jim ukrepi za zajezitev epidemije novega koronavirusa že tako težko življenje popolnoma obrnili na glavo

Zgodbo upokojenke Mici (85), ki jo spodaj posredujemo v celoti, je objavilo društvo Humanitarček. Kriza, ki so jo sprožili ukrepi za zajezitev epidemije novega koronavirusa, je prizadela marsikaterega starostnika. Tudi upokojenko Mici, ki ima borih 405 evrov pokojnine. Prilagajanje na razmere karentene je bilo v zadnjih mesecih težko. Tudi finančno. Med drugim jo je presenetila visoka položnica za razkuževanje skupnih prostorov v bloku, kjer živi. "28 evrov smo dali za pucanje z razkužilom! Pa nas je v bloku preko 20! To je več kot moja penzija," je potožila. 

Njeno zgodbo si lahko v celoti preberete spodaj.

"Sem Mici, skoraj jih imam že 85. Leta že živim sama. Moža je vzel rak, sin pa je nekje po svetu. Verjetno v zaporu. Vedno se je v nekaj zapletel. Imam svojih 405 evrov penzije. Ne rabim več, nekako sem se navadila s tem živet. Grem po znižan kruh zvečer, pa po zelenjavo, ki je malo bolj slaba. Če je kruh trd, ga malo razmočim v mleku in vodi. Vedno mešam. Da se prišpara. Gnila jabolka obrežem, pa so za kompot. Solato preberem, pa je za kosilo. Včasih imajo kak znižan kivi, tega imam rada. Mleko in meso pa sem vedno vzela iz predala pred pretekom roka. Mleko, pa včasih kako meso. Sem za 5 evrov včasih veliko dobila.

Potem pa je prišel ta virus.

Ko sem šla v trgovino, so me skoraj pohodili prve dneve. Ljudje so me rinili, pa jemali vsevprek. Pa je vedno dosti vsega. To pa so ves papir za WC pokupili. Meni ni ostalo drugega, kot da ta dragega vzamem. Pa ga ne bi rabila, če ne bi po 5 paklov ga vzeli.

Potem so odprli za nas - penzioniste.

Tri kilometre imam do trgovine. Ko sem šla prvič, nisem mogla noter, ker nisem maske imela. Doma pa sem imela samo malo še kruha. So se mi noge tresle, je bila le dolga pot. Sem zadnji kos pojedla, ko sem nazaj prišla praznih rok, pa si masko naredila. V lekarni mi je po telefonu rekla, da so po 20 evrov! Pa sem jo zašila. Pa šla popoldne spet. Samo pa nisem mogla v trgovino. Je bila za mlade. Ni bila "moja" ura. Mi je ena mlada potem kruh prinesla. Pa mleko! Kako bi drugače? Do zjutraj čakala pred štacuno? Lačne pa me noge ne nesejo tak daleč.

Takrat smo se rabili rokavice. 50 evrov sem dala za škatlo. Kaj pa bi? Moral si jih met. Tega ne moreš sam naredit. Brez pa nisi v trgovino mogel. Na koncu pa sem jih pol lahko vrgla, ko so rekli, da niso več nujne. Ja. Drago sem dala. Sama naša trgovina je služila. Drugam pa nisem mogla it.

Za razkužilo. Ja, saj priznam. Enega sem vzela v trgovini, ko ni nihče gledal. Pa s kisom in alkoholom sem ga zmešala. So pekle roke, ampak sem potrpela.

Gužve ni bilo več, pa tudi znižane hrane ne. Ljudje so kupili ono mojo polento, ono ta poceni. Prej nihče ni jedel te za 0,3 evra! Pa kvasa ni bilo. Ko pa je prišel, je bil zelo drag! Pa moka. Samo ta drage so še ostale. V trgovino sem hodila samo enkrat na teden.

Sem dala takrat 50 evrov za rokavice, pa mi je zmanjkalo konec meseca. Pa še hrane, je bila draga. Mi ni ostalo nič za položnico za elektriko.

Tako je ne bi mogla plačat. Če banka ni delala. Pa sem mislila, da bom že. Ko bo dodatek. Ampak so za neplačane kar nabili dolg. Sploh za dopolnilno zavarovanje. Kar kazni.

Potem pa je še položnica prišla. Od bloka ... 28 evrov smo dali za pucanje z razkužilom! Pa nas je v bloku preko 20! To je več kot moja penzija.

No. Saj smo dobili dodatek. Ampak je šel. Če pa so šle cene v trgovini gor! Pa ni bilo več znižanih stvari. Zdaj sem dolžna za zavarovanje, pa so mi vzeli. Pa moram še za zdravila doplačat.

Nekaj so vozili hrano prostovoljci Ampak je rekla soseda, da samo eno in isto. Njej niso niti za sladkorno dieto pazili. Je mogla k zdravniku, ker jo je cuker položil, saj so dobro mislili. Samo samo ... Sam krompir je bil. Mene pa niso niti vprašat prišli, dokler me ni ena mlada soseda nekam prijavila. Pa mi je potem eno drugo društvo prineslo hrano. Od onih pa kuhane nisem dobila. Pa mi ni žal. Je soseda na koncu še račun dobila.

Sem si malo želela, da me virus nese. Nekaj so govorili, da ti potem država da za pogreb. Ampak ne vem. Sama tako nimam. Bi pa vseeno zraven moža ležala. Ampak so se mi pa nabrale položnice. Pa si misliš, kaj pa bo, ko bo drugi val? Naj kar pocrkamo?"

PRIPIS DRUŠTVA HUMANITARČEK

Za Micko je prijavo izpolnila soseda. Od konca aprila je tako del #projektVida. Položnice pomagajo poravnati botri, pa tudi mleka ji ni potrebno več redčiti z vodo. 

#projektVIDA

Zgodbe, ki jih objavljamo, deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale.