Komentar / Le malo potrpljenja, prosim

V življenju sem videla veliko množičnega zla, nasilja, grozot. Moja razlaga množičnega zla je bila, lahko bi rekli, naravoslovna. Zlo sem skorajda enačila z naravnimi katastrofami, kot so potresi, izbruhi vulkanov, trki asteroidov. Dogajanja, ki jih pogojujejo kombinacije okoliščin, vplivov, na katere človek z vso razpoložljivo znanostjo lahko le malo vpliva. Pogosto so me ljudje spraševali kot strokovnjakinjo dušeslovja, torej osebo, ki bi morala razumeti in bi znala pojasniti vedenje ljudi: Kako je to mogoče? Zakaj se je zgodilo? Kako, da so prej običajni ljudje postali morilci, klavci? Pošteno sem odgovarjala: Ne vem. Moji kolegi imajo veliko razlag za to – od psihoanalitičnih do socioloških. Brala sem tudi o nevroznanstvenih razlagah množičnega nasilja. Mislim, da gre za nam nerazumljiv ali slabo razumljiv splet socialnih in individualnih dogajanj, ki privedejo do množičnega nasilja, do tega, da se običajni ljudje spremenijo v morilce. Takšna, v nekem smisli fatalistična razlaga me osvobaja pretirane sovražnosti, okrivljanja. Izvajalce množičnega nasilja vidim predvsem kot ljudi, ki jih je vrtinec dogajanj potegnil vase in so postali del njega. Z nelagodjem sem ugotovila, da je moje pojmovanje blizu temu, kar sem prebrala v dokumentih iz Jasenovca: stara kmetica je ustašu, preden jo je zaklal, rekla: »Samo ti radi svoj posao, sine.«