Assange in presstitutke

Država s tremi vejami oblasti javni sferi na splošno in posebej novinarstvu po eni strani omogoča obstoj, s tem ko jima določa normativni okvir avtonomije, zagotavlja materialne pogoje in pravno varstvo, po drugi strani pa ju s težnjami po refevdalizaciji, kot bi dejal Habermas, zlorablja za reprezentacijo oblasti. Nedavna sodba slovenskega Vrhovnega sodišča v zadevi Šetinc Pašek proti Janši odpira vrsto pomembnih vprašanj o vlogi medijev, novinarstva in treh vej oblasti v demokraciji. To velja tudi za vse bolj tragično »vohunsko afero« Juliana Assangea, ki v svetu odmeva že skoraj desetletje, a jo države v nasprotju z običajno občutljivostjo za podobne dogodke na Kitajskem in v Rusiji pretežno le mirno opazujejo.

Na prvi pogled primera nimata nič skupnega, a sta v resnici komplementarna. V obeh tožilstvo oz. sodišče omalovažuje temeljno vlogo medijev in novinarstva v demokratični družbi, da javno nadzorujejo delovanje oblasti. Tako z varovanjem korporativne zasebnosti (državne tajnosti) kot z dopuščanjem oblastniškega sramotenja novinark sodne oblasti nastopajo kot varuh sprevrženega asimetričnega odnosa vladajoči–vladani v prid politike oz. oblastnih institucij nasproti novinarstvu. Ameriška obtožnica in slovenska sodba se v presojah protipravnosti dejanj z uporabo najsodobnejše računalniške komunikacijske tehnologije opirata na sodno prakso izpred sto let, ki se je izoblikovala v ZDA. Oba postopka se v zagovoru oblastne netolerance v imenu skrbi za državljane in državo opirata na ideologijo tržnega (neo)liberalizma z močno podporno in represivno vlogo države. Predvsem pa sta oba primera neposredna grožnja avtonomnemu in kritičnemu novinarstvu.

Julian Assange in novinarstvo kot zarota proti državi

V ustavnih demokracijah velja prvi amandma k ameriški ustavi iz leta 1791 s prepovedjo sprejemanja zakonov, ki bi omejili svobodo govora in tiska, za zgled ustavnega varstva svobode izražanja. Vendar sta pozneje zakonodaja in sodna praksa to svobodo pomembno omejili, zlasti protivohunski zakon (Espionage Act), ki ga je ameriški kongres sprejel med 1. svetovno vojno, sklicujoč se na vojne razmere in nacionalno varnost, ter sodbe Vrhovnega sodišča z interpretacijo prvega amandmaja v prid svobodi komercialnega oz. korporativnega govora v oglaševanju in financiranju politične (npr. predvolilne) propagande.

Avstralski državljan Julian Assange, ki so ga pred dobrim letom britanske oblasti aretirale na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, se sooča z izročitvijo ZDA (za maj napovedana sodna odločitev je bila prestavljena na jesen) prav zaradi kršitve protivohunskega zakona iz leta 1917. Obtožnica ga bremeni zarotniškega delovanja – z njim je sodelovala Chelsea Manning – pri nezakonitem vdoru v vladni računalniški sistem za pridobitev in razkritje informacij »z namenom ali zavedanjem, da bodo uporabljene v škodo ZDA ali v korist katere koli tuje države«. Manning je namreč – tedaj še kot Breadly – februarja 2010 preko anonimiziranega omrežja Tor začel pošiljati na Assangeov WikiLeaks za ameriško administracijo obremenilne dokumente o vojaških operacijah v Iraku in Afganistanu.

Zakaj obtožnica bremeni samo Assangea (in delno C. Manning), ne pa tudi številnih medijev v ZDA in po svetu, ki so s svojimi objavami prav tako razkrili tajne dokumente? Mar niso vsi ti mediji z razširjanjem informacij, ki jih je posredovala »tretja oseba« (Chelsea Manning), ravnali enako kot WikiLeaks?

Vrhovni sodniki s svojo jasno izpovedano toleranco netolerantnosti strankarskega prvaka v odnosu do novinark kot načelo »uzakonjajo« netoleranco, ne pa toleranco.

Assange je obtožen, da ni bil – tako kot mediji – le prejemnik spornega gradiva, ampak je Manninga spodbujal in mu pomagal pridobivati tajne dokumente. Sporna obtožba o sodelovanju pri zbiranju informacij je ključna, saj lahko le tako Assangea spravijo pred sodnike. Ameriški – ne pa nujno tudi tuji – novinarji namreč uživajo močno zaščito po prvem amandmaju. Obtožnica Assangea bremeni zarote in vohunstva na temelju proslulega ameriškega protivohunskega zakona iz leta 1917, s čimer poskuša obiti prvi amandma, ki brezpogojno varuje svobodo govora in tiska.

Čeprav je protivohunski zakon vse do danes ostal pomemben instrument za mirnodobno preganjanje najostrejših kritikov oblasti in pobornikov »prevratniških« političnih idej v ZDA, kar opozarja na njegovo politično naravo, ga doslej še nikoli niso uporabili za kazenski pregon novinarjev, urednikov ali medijev. V doslej najbolj znanem poskusu njegove zlorabe za omejevanje svobode tiska zoper New York Times in Washington Post, ki sta leta 1971 objavila tajne dokumente Pentagona o ameriški vojaški agresiji v Vietnamu, je Vrhovno sodišče ZDA razsodilo v prid doslednega spoštovanja prvega amandmaja. Tudi v primeru žvižgača Edwarda Snowdna so mediji po objavi dokumentov o množičnem tajnem sledenju državljanom, ki ga je sistematično izvajala Agencija za nacionalno varnost (NSA), ohranili nedotakljivost, ki jim jo zagotavlja prvi amandma (medtem ko se je moral Snowden kot uslužbenec NSA rešiti z begom v tujino).

Assangeu tako grozi, da bo postal precedenčni primer zlorabe protivohunskega zakona za politični obračun s preiskovalnim novinarstvom zaradi razkritja tajnih dokumentov. Pri tem kot tožnica nastopa ameriška vlada, ki je Assangea ves čas njegovega eksila na tujih tleh nezakonito tajno nadzorovala.

Objave pentagonskih dokumentov in Snowdnova razkritja vseobsežnega spletnega in telefonskega nadzorovanja ter dokumenti, ki so jih objavili WikiLeaks in drugi mediji, so ameriškim državljanom in vsemu svetu razkrili korumpiranost ameriških oblasti in s tem zgledno izpolnili svojo temeljno nalogo nadzornika oblasti. Težko bi trdili, da so s tem škodovali ameriškim državljanom in/ali koristili državljanom katere tuje države. Pač pa so nedvomno bili »v škodo« izvajalcev nezakonitih tajnih operacij, vključno z vlado ZDA, ki se z njimi identificira.

Z razkritjem vojnih zločinov, nezakonitega vohunjenja, kršitve človekovih pravic in drugih umazanih skrivnosti oblastnih posameznikov, organizacij, korporacij, režimov in zlasti ameriške vlade na WikiLeaksu, ki so jih povzeli številni mediji po vsem svetu, je Assange pomembno prispeval k ozaveščanju svetovne javnosti v dobi lažnih novic. A namesto oblastnih storilcev nezakonitih in nemoralnih dejanj, ki so »imeli namen ali pa so se zavedali«, da z njimi kršijo temeljne človekove pravice lastnih in tujih državljanov, so se v primežu zakona znašli ljudje, ki so s svojimi pogumnimi razkritji javnost o tem obvestili ter spodbudili javno razpravo o vladnih tajnih in nezakonitih operacijah.

Obtožnica kriminalizira tudi ključni element novinarske etike – zagotavljanje anonimnosti virom informacij. Če bi obtožnica prestala preskus na sodišču, bi to lahko pomenilo resno grožnjo medijem in novinarjem, da se bodo srečali s podobnimi obtožbami, kar lahko pomembno ogrozi pravico do iskanja, prejemanja in posredovanja informacij, brez česar si ni mogoče zamisliti nadzorovanja oblastnih institucij in posameznikov.

Da imajo objave na Twitterju le »hipne učinke« in da obstajajo nekakšni »povprečni uporabniki«, je čista fikcija, saj vrsta raziskav kaže nasprotno: da imajo pomembne dolgoročne posledice na skupine uporabnikov.

Izpolnitev ameriške zahteve po Assangeovi izročitvi na temelju mednarodnega prava je sporna tudi zaradi ameriškega nespoštovanja mednarodnega (kazenskega) prava. Tako kot Kitajska in še nekaj drugih azijskih in afriških držav ZDA niso podpisnice Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) iz leta 1998. Kljub začetnemu podpisu Clintonove administracije je kasneje Busheva odstopila od sporazuma zaradi njegove domnevne neskladnosti z ameriško ustavo in specifične »globalne odgovornosti«, ki naj bi jo imele ZDA v svetu. Še več, ZDA so ICC razglasile za nezakonito in so njegovemu glavnemu tožilcu nedavno celo prepovedale vstop v ZDA. Tudi sicer imajo ZDA bogato zgodovino izstopov iz mednarodnih organizacij in od mednarodnih pogodb, kar kaže, da država – zlasti pa Trumpova administracija – spoštuje mednarodno pravo samo tedaj in toliko, ko in kolikor je njej v prid, kar dodatno opozarja na nevarnost, da Assangea v ZDA čaka politično motivirano in nepošteno sojenje.

Če pustimo ob strani vse pravne finese in obvode, se moramo predvsem vprašati, kakšna je družba, v kateri je mogoče nekoga sodno preganjati zaradi objavljanja resničnih informacij samo zato, ker bi jih vlada rada prikrila. Vprašanje je seveda retorično in nanj je odgovoril že Kant z maksimo javne pravičnosti. Če je z objavo tajnih dokumentov Assange kršil kateri koli zakon, je to lahko samo zakon, ki je namenjen varovanju tajnosti zlorabe oblasti in je torej po načelu javne pravičnosti nezakonit.

Pregon Juliana Assangea je nevaren precedens, saj lahko spodbudi druge vlade k sodnemu preganjanju novinarjev in »navadnih« državljanov zaradi njihove kritike oblasti. Še posebej nevaren je zaradi neposrednega ustrahovalnega učinka po vsem svetu, saj ameriške oblasti uveljavljajo pravico do pregona človeka, ki ni niti državljan niti rezident ZDA in ni ne živel ne delal Da imajo objave na Twitterju le »hipne učinke« in da obstajajo nekakšni »povprečni uporabniki«, je čista fikcija, saj vrsta raziskav kaže nasprotno: da imajo pomembne dolgoročne posledice na skupine uporabnikov.na ameriškem ozemlju. Če ob podobnih procesih ustrahovanja in cenzure na Madžarskem ali Poljskem še lahko zamahnemo z roko, češ da gre za lokalno optimizacijo avtoritarne oblasti, nas morajo poteze globalnega izvoznika demokracije vsekakor močno zaskrbeti. Zato gre pri pregonu Juliana Assangea za več kot za njegovo osebno usodo – če je to sploh mogoče reči, ko gre za človekovo življenje. Gre za to, da vse več novinarjev po vsem svetu – in tu pridemo k Sloveniji – doživlja politične in kapitalske pritiske in grožnje, ki jih sodna veja oblasti ne le dopušča, ampak v njih tudi dejavno sodeluje.

Neoliberalizem pod plaščem »razsvetljenstva« na slovenskem Vrhovnem sodišču

V slovenski aktualizaciji liberalne doktrine »trga idej« je perspektiva sicer na videz obrnjena v prid različnosti mnenj, a na njej utemeljeni zagovor svobode izražanja predvsem daje legitimnost oblastni netoleranci do novinarstva. Medtem ko je v ameriškem pregonu Assangea za obvod prvega amandmaja zlorabljena protivohunska zakonodaja, sta v sodbi slovenskega Vrhovnega sodišča – da je politiku na Twitterju dovoljeno novinarki zmerjati s prostitutkama – zlorabljeni ideja razsvetljenstva in pravna fikcija.

Trije od petih članov senata so se odločili, da v »konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da(jo) prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici« – z opombo, da je »R. Svetlič Voltairovo ilustracijo razsvetljenskega etosa povzel v stavku: naredil bom vse, da dokažem, da se motiš, hkrati pa bi dal življenje, da lahko poveš, kaj misliš«. Sodniki postavljajo »razsvetljensko načelo« iskanja resnice nasproti »pravici do časti in dobrega imena«, ki ji očitno ne pripisujejo tega statusa. Vsakomur je jasno, da se tehtnica pravičnosti vedno, kadar je »razsvetljensko načelo« v koliziji z nečim, kar to ni oziroma je manj kot to, nagne na »razsvetljensko stran«.

Pustimo ob strani bizarno domnevo, da zmerjanje lahko »omogoča približevanje resnici«, saj še zanesljivosti mnenja ne more povečati. Resnejša težava je, da je celoten »teoretski« konstrukt, ki ga sodniki uporabijo kot argument za svojo odločitev v prid pravici do žaljivega komuniciranja, fikcija. Mnenje, »da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici«, namreč ni nikakršno načelo, še manj pa razsvetljensko načelo. Sklicevanje sodnikov v opombi na »Voltairovo ilustracijo razsvetljenskega etosa« pa je dvojni argumentacijski zdrs.

Bolj kot razsvetljenskim idealom sodniki v obrazložitvi sledijo (neo)liberalni doktrini »trga idej« v interpretaciji prvega amandmaja k ustavi ZDA, ki je zadnjih sto let vodilo ameriškega vrhovnega sodišča, in jo »oplemenitijo« s tržno prikrojenim »razsvetljenskim načelom«. Pri tem je sklicevanje na Voltairovo izjavo, katere avtentičnost je sicer sporna – kot »Voltairovo načelo« jo je zapisala Evelyn Beatrice Hall pred dobrim stoletjem –, vsaj ponesrečeno. Četudi so to res bile njegove besede, Voltaire z njimi ni terjal ali podpiral »iskanja resnice«, pač pa (zlasti versko) toleranco, ki jo je odločno zagovarjal, tako kot tudi uporabo razuma v boju zoper predsodke množice. Sprejemanje drugačnosti, drugače mislečih in verujočih ljudi ter idej ali dejanj, ki jih štejemo ne le za drugačne, ampak (lahko) tudi za napačne, je sicer pomembno deontološko načelo razsvetljenstva (ki ima z iskanjem resnice malo skupnega), obenem pa je tudi temelj liberalnega pojmovanja države. Toda vrhovni sodniki s svojo jasno izpovedano toleranco netolerantnosti strankarskega prvaka v odnosu do novinark kot načelo »uzakonjajo« netoleranco, ne pa toleranco.

Še bolj sporna je opredelitev trditve, »da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici«, za »razsvetljensko načelo«. Zgodovinsko je zapisana trditev še najbliže stališču, »da je najboljši preizkus resnice moč misli, da prevlada v konkurenci na trgu«, ki sta ga leta 1919 zavzela ameriška vrhovna sodnika Holmes in Brandies v odklonilnem ločenem mnenju k obsodbi ruskih imigrantov zaradi razširjanja letakov s protivojnimi stališči po že omenjenem protivohunskem zakonu. »Prosto trgovino z idejami« v okviru »tržne konkurence« kot operacionalizacijo prvega amandmaja je kasneje nadomestila sintagma »trg idej«, ki jo je menda prvič uporabil sodnik Douglas leta 1953. Kasneje se je na liberalno doktrino trga idej, ne le v ZDA, sklicevalo na tisoče razsodb zoper omejevanje svobode izražanja in tiska.

Zastraševalni učinek sodne tolerance politične netolerantnosti in primitivizma v političnem komuniciranju se kaže tudi v ravnanju policije.

Zametke te doktrine res lahko najdemo v razsvetljenstvu – pri Johnu Miltonu, ki je v Areopagitiki leta 1644 izrazil prepričanje, da bo v »svobodnem in odprtem soočenju« med resnico in neresnico vedno zmagala resnica. Duhovni oče doktrine trga idej pa je eden najvplivnejših mislecev liberalizma John Stuart Mill s svojo znamenito razpravo O svobodi iz leta 1859. Mill je – podobno kot njegov sodobnik Karl Marx skoraj dve desetletji prej v člankih o svobodi tiska – zahteve po »svobodi mišljenja in razprave« oblikoval kot polemiko z zagovorniki cenzure. V njej je dokazoval, da le popolna svoboda izražanja odpravlja nevarnost, da bi bilo neko delno ali v celoti »pravilno mnenje« prepovedano, odpravlja mit, da je kdorkoli lahko nezmotljiv, in preprečuje, da bi resnica v odsotnosti javnih razprav postala mrtva dogma.

Millov liberalni zagovor svobode mišljenja in izražanja sicer močno odstopa od razsvetljenskega prizadevanja za racionalno organizacijo družbe v skladu z načeli javne rabe razuma in nadzora oblasti, ki sta ju utemeljila Immanuel Kant in Jeremy Bentham. Vendar tudi za Milla svoboda ni absolutna. Ob tem, ko je dopuščal poseganje v svobodno delovanje katerega koli člana skupnosti proti njegovi volji zgolj v primeru samoobrambe ali za preprečitev (večje) škode drugim, je poudarjal tudi »moralnost javne razprave«.

V razpravi O svobodi je Mill izhajal iz zmotnega upanja, da so minili časi, ko se je bilo treba bojevati za svobodo tiska kot varuha zoper tiranske in koruptivne oblasti, in se je zato posvetil le posameznikovi svobodi. A doktrina »trga idej« zanemarja bistveno razliko med svobodo neposrednega izražanja, ki jo lahko človek uresničuje individualno, ter svobodo izražanja v množičnih medijih in na družabnih omrežjih, ki jo lahko udejanja samo v sodelovanju z drugimi in v odvisnosti od njih. Na medijskem »prostem trgu idej« že dolgo ne prevladuje katerakoli, pač pa na kapital oprta »resnica«. Spletne strani Novinarjev brez meja, Index on Censorship in podobne razkrivajo, kako hudo je bil Mill v zmoti: svoboda tiska nikdar ni bila polno uveljavljena in je tudi danes vse prej kot samoumevna.

Podobno kot Mill glede svobode tiska so trije sodniki v zmoti glede »posebnosti komunikacijske tehnologije, kot je Twitter«, ki naj bi sama po sebi upravičevala netoleranco. Kot kaže zgodovina, so bile vse dosedanje »nove« komunikacijske tehnologije od pisave naprej vedno ne le uporabljane, ampak tudi zlorabljane – za politične ali komercialne namene, kot je poudarjal Raymond Williams. Twitter ni nikakršna izjema. Internet in številna družabna omrežja, ki tekmujejo s tradicionalnimi mediji in novinarstvom v oblikovanju javnega mnenja, niso odpravili pritiskov in zniževanja demokratičnih standardov v (političnem) komuniciranju, pač pa so probleme še povečali. Tako kot pri uporabi vseh drugih komunikacijskih tehnologij tudi na družabnih omrežjih ustanoviteljska pravila, zakonska (de)regulativa in sodna praksa skupaj z uporabniki in drugimi družbenimi akterji soustvarjajo (ne)kulturo (političnega) komuniciranja.

Facebook in druga omrežja uporabljajo računalniške algoritme in tisoče moderatorjev oz. cenzorjev za izločanje neprimernih objav. Na Twitterju vidijo svoje poslanstvo v omogočanju ljudem, »da odprto in javno odgovarjajo svojim voditeljem in jih kličejo na odgovornost«, ob hkratnem cenzuriranju neprimernih tvitov, da bi zagotovili »ravnovesje med omogočanjem svobodnega izražanja, spodbujanjem odgovornosti in zmanjšanjem potencialne škode, ki jo povzročajo taki tviti«. Twitterjevi nedavni ukrepi zoper ameriškega predsednika za omejitev škode, ki jo povzroča s svojimi tviti, so morda (pre)pozni in nezadostni, vendar dokazujejo, da je komuniciranje na družabnih omrežjih lahko (in mora biti) predmet regulacije tako kot vsaka druga vrsta komuniciranja – sicer postane svoboda enih nesvoboda drugih.

Grožnje novinarkama v tvitih in pismih na njun naslov so očiten dokaz poskusov sistematičnega zastraševanja kot posledice inkriminiranega tvita.

Vrhovni sodniki imajo do izsledkov raziskav komuniciranja v družabnih omrežjih podobno »liberalen« odnos kot do razsvetljenstva. Upoštevanja vreden se jim zdi le »hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca«, ne da bi upoštevali en sam dokaz o dejanskih posledicah inkriminiranega tvita, ki je bil po objavi marca 2016 neštetokrat retvitan ter prebran, omenjen, komentiran ne le na družabnih omrežjih, ampak tudi v klasičnih medijih. Sledile so mu verbalne grožnje in tudi druge akcije sledilcev, usmerjene zoper novinarki in njun medij. Po štirih letih tvit še vedno omenjajo v številnih sporočilih.

Da imajo objave na Twitterju le »hipne učinke« in da obstajajo nekakšni »povprečni uporabniki«, je čista fikcija, saj vrsta raziskav kaže nasprotno: da imajo pomembne dolgoročne posledice na skupine uporabnikov. Trump na predsedniških volitvah v ZDA in zagovorniki brexita na referendumu o izstopu iz EU v Združenem kraljestvu, če omenimo najbolj znana primera, so odločilno prednost pridobili prav z aktiviranjem sledilcev na Twitterju. Ali so bili jeziček na tehtnici »povprečni« ali »nepovprečni« sledilci, ni mogoče reči, saj tako kot ni »povprečnih volivcev«, tudi »povprečnih sledilcev« ni. Vpliv uporabe specifičnih vsebin različnih medijev na različne uporabnike ter družbena pomembnost posledic sta odvisna od množice dejavnikov, nikoli pa nista »povprečna«.

Še nazornejši dokaz o vse prej kot neznatnem »hipnem učinku« objav na Twitterju na »povprečnega uporabnika« so posledice bedaste izjave predsednika Trumpa, da bi gospodinjska čistila in razkužila morda lahko uporabili kot zdravila proti covid-19. Potem ko je izjava zaokrožila na Twitterju, je Ameriška agencija za hrano in zdravila poročala o številnih zastrupitvah zaradi zaužitja teh strupenih izdelkov.

Twitter ni nič bolj »tehnološko poseben« kot kateri koli drug medij, naj bo »star« ali »nov«, in ima tudi pomemben politični potencial, bodisi za kritiko oblasti bodisi za oporo avtoritarni politiki. Vrhovno sodišče je regulacijsko tehtnico »trga idej« nagnilo na stran avtoritarne politike. Trije sodniki so v strahu, da bi obsodba prevejanega politika lahko imela zastraševalni učinek na uporabnike Twitterja, kar bi bilo »škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma«, odločili njemu v prid. Da ima lahko hujskaško izražanje pomembnega politika na Twitterju zastraševalni učinek na novinarje in spodbujevalni učinek na sledilce, sodnikov ne skrbi. Pa bi jih moralo, saj so grožnje novinarkama v tvitih in pismih na njun naslov očiten dokaz poskusov sistematičnega zastraševanja kot posledice inkriminiranega tvita.

Zastraševalni učinek sodne tolerance politične netolerantnosti in primitivizma v političnem komuniciranju se kaže tudi v ravnanju policije, ki skladno z navodili sledilca avtoritarnega politika preganja državljansko uporabo prastare tehnologije slikanja s suhimi kredami in grafitov. Le da policiji ni dovoljeno verjeti, da ima uporaba te tehnologije na »povprečne sledilce« zgolj hipne učinke, zato za učinkovitejše »iskanje resnice« uporablja policijsko tehnologijo »prepričevanja«, ki – posebnost tehnologije pač – prinese tudi kakšno batino.