Groza ni dedna: poziv zoper oživljanje državljanske vojne

Odgovor na čivkanje Roberta Hrovata in Janeza Janše

Odgovarjam na vprašanje v čivku politika in gasilca Roberta Hrovata, ki ga je 11. maja 2020 razčivkal Janez Janša, predsednik vlade RS, ki ima v času boja zoper epidemijo koronavirusa očitno dovolj časa tudi za PR: »A je spodaj podpisani politkomisar Fric Novak kaj v sorodu z Boris A. Novak, ki je včeraj pametoval pri Gobčevi? Ker, če je … Groza.«

In čivku res sledi groza – posnetek povelja za eksekucijo nedolžnih ljudi s podpisom »politkomisarja Frica Novaka«:

Francozi bi v takem primeru uporabili moder pregovor, ki je obenem tudi opomin: »On est toujours le fils (ou la fille) de quelqu'un.« V prostem prevodu: »Vsakdo je nekogaršnji sin (ali nekogaršnja hči).« Očitati drugim starše in sorodnike je znamenje predcivilizacijske ravni, razen tega pa je treba biti pri tovrstnih napadih previden, saj gre za dvorezen meč – zelo hitro se utegne obrniti proti tistemu, ki ga dvigne. Le koga neki bi našli med predniki in sorodniki politgasilca Hrovata? Tri pijančke? Kakšnega bebčka? Da mi Janez Janša očita strica politkomisarja, pa je kratko malo smešno – saj je to bil in je še zmeraj on sam!

Moj odgovor na to ceneno provokacijo se glasi: spodaj podpisani Boris A. Novak SEM nečak Mirka Novaka, bolj znanega pod vzdevkom Fric, ki pa NI napisal in podpisal ponarejene smrtne obsodbe, objavljene v tem čivku. In ker je tako, se popolnoma strinjam s tema dvema čivkačema, da je to GROZA. Groza na več ravneh. Neznanska in neizrekljiva groza zgodovinskega blodnjaka druge svetovne vojne in njenih posledic. In groza neznosne plehkosti manipulantskega esdeesovskega čivkanja. Grozljiva in perverzna je drža, s katero sebe postavljata v vlogo nedolžnih žrtev ter obenem vsevednih in vsemogočnih sodnikov, in grozeča je njuna insinuacija, da sem jaz, Boris A. Novak, morilec. In to samo zato, ker sem nečak svojega strica. In samo zato, ker kritiziram esdeesovsko vlado. A ne gre le zame, jaz sem pri teh napadih zgolj pars pro toto – simbolna tarča za diskreditacijo vseh kritičnih intelektualcev.

Naj naštejem glavne dokaze, da sta čvekača citirala grob in nespreten falsifikat:

• Že italijanska vojaška obveščevalna služba je l. 1943 ugotovila, da je »dokument« ponarejen, a ga je seveda z veseljem uporabila.
• Ukaz »štev. 416« je datiran s 3. februarjem 1943, ko 1. bataljon »Ljube Šercerja« ni več obstajal, saj se je že oktobra 1942 preimenoval v udarno brigado »Ljube Šercerja«; takrat se je Krimski odred reorganiziral v Notranjski odred, Tretja grupa odredov pa je bila razformirana.
• Nevedni belogardistični ponarejevalci niso dobro poznali vojaške hierarhije partizanske vojske in so zmotno mislili, da je odred podrejen bataljonu, v resnici pa je bilo obratno – partizanski odred je bil nadrejena enota, sestavljena iz več bataljonov, zato je popolnoma nemogoče, da bi politkomisar 1. bataljona Fric Novak ukazoval komandi Dolomitskega odreda.
• Fric Novak 3. februarja 1943 že šest mesecev ni bil na Notranjskem in v Ljubljanski pokrajini, ker je doživel prekomando v Gorenjski odred in je bil medtem na Gorenjskem tudi likvidiran po ukazu Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. A o tem kdaj drugič. Kogar pa zanima, kaj si o svojem stricu mislim jaz, ki ga poznam bolje kot kdorkoli, naj si prebere moj ep Vrata nepovrata, predvsem drugo knjigo, Čas očetov (založba Goga, 2016), ki je posvečena tragični usodi družine Novak v vrtincih zgodovine.
• Fric Novak je bil študent, intelektualec, poliglot z znanjem dvanajstih jezikov, glasbenik z absolutnim posluhom, strasten bralec, ki je cele noči požiral knjige. Z Vitomilom Zupanom sta tik pred drugo svetovno vojno ustanovila klub mladih intelektualcev. Štiri leta svojega kratkega življenja je preživel po zaporih, kjer so mu dovolili le slovarje in Sveto pismo; znal ga je na pamet. Zato je povsem nemogoče, da bi pisal v tako zanikrni slovenščini kot komaj pismeni belogardistični ponarejevalci njegovih domnevnih ukazov.
• Ni verjetno, da bi v času, ko je večina borcev in bork osvobodilnega gibanja iz varnostnih razlogov uporabljala partizanska imena, Fric Novak, ki je l. 1941 deloval tudi v ljubljanski ilegalni tehniki in je bil torej vajen pravil konspiracije, podpisal smrtno obsodbo s polnim imenom in priimkom.
• Zgodovinska neverodostojnost tega »povelja« je razvidna že iz samih Črnih bukev, od koder sta jih prečivkala tudi esdeesovska čivkača: isto »povelje« je namreč dvakrat citirano, vendar med obema »dokumentoma« obstajajo bistvene razlike: na str. 19 je datirano s 3. februarjem 1943, na str. 47 pa s 3. januarjem 1943! Primerjava obeh besedil pokaže tudi mnoge tekstovne razlike.

Franček Saje je v knjigi Belogardizem (Slovenski knjižni zavod, 1951) natančno dokumentiral »genezo« ponarejanja domnevnih smrtnih obsodb, ki naj bi jih podpisal Fric Novak (str. 704-706). Župnik Jože Zalokar iz Rovt je 25. februarja 1943 italijanskemu poveljstvu izročil »ukaz«, ki naj bi ga poveljstvo 1. bataljona »Ljubo Šercer« poslalo poveljstvu enote »Dolomitski odred«; našli naj bi ga v okolici Žibršča. Fotografski posnetek tega »partizanskega« ukaza je objavil Slovenec, nato pa je postal glavna »listina« v propagandni knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini, ki jo je marca 1943 izdalo uredništvo Slovenca; avtor te anonimno izdane knjige je bil po lastnem hvalisanju urednik Slovenca, kaplan Franc Glavač. Od tod je ta ponarejeni »dokument« romal v Črne bukve o delu Komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, ki so izšle pri v založništvu tednika za politična in kulturna vprašanja Slovenski dom 17. maja 1944, uredil pa jih je Mirko Javornik.

»Ukaz štev. 416«, ki ga zdaj po Twitterju čivkata prepotentna esdeesovca, je torej »fake news«, kot bi danes rekli. Dejstvo, da je ta skrajno neinteligentni ponaredek doživel zloglasno slavo največkrat ponatisnjenega »dokumenta o komunističnih zločinih«, marsikaj pove o skrajno zavratnem značaju političnih manipulacij … pa tudi o inteligenci in zgodovinskih razgledih obeh esdeesovskih politčivkačev.

Naj ob tem poudarim, da obsojam vse zločine v drugi svetovni vojni, tudi tiste, ki so jih zagrešili komunisti in partizani, vključno z grozo povojnih pobojev.

Danes, l. 2020, tri četrt stoletja pozneje, pa se sprašujem, ali predsednik vlade nima v času epidemije koronavirusa boljšega in bolj nujnega dela, kot da obračunava z mano tako, da me po predcivilizacijski dedni logiki blati kot morilca na podlagi tri četrt stoletja starega ponaredka.

Za Slovenijo ni dobro, da jo vodi ministrski predsednik, ki izkazuje patološko sovraštvo do kritičnih intelektualcev, kar je nekoč bil tudi sam. Ni dobro, da stranka SDS v imenu »antikomunizma« pelje Slovenijo stran od Evrope v smrtni objem višegrajske skupine nekdanjih komunističnih držav, ki z radikalnim kršenjem demokratičnih pravic pravzaprav udejanjajo najtemnejšo dediščino komunističnega totalitarizma. Ni dobro, da Slovenijo v času zgodovinskih preizkušenj, ki nimajo nikakršne zveze z drugo svetovno vojno, vodi stranka, za katero je programska prioriteta demoniziranje polovice prebivalstva, ki izviramo iz partizanskih družin. Ni dobro, da o ključnih zadevah odločajo politiki, ki oživljajo državljansko vojno.

Janševi mediji na čelu s strankarskim glasilom Demokracija in Novo24TV so objavili desetine smrtnih groženj kritičnim intelektualcem, vključno s podpisanim, a to samoumevno razumejo kot svojo demokratično pravico. Ob dveh podobnih grožnjah, naslovljenih na Janšo, ki ju obsojam, pa so vladna glasila in sam Janša nemudoma napovedali državljansko vojno. Janšev govor ob spominski maši za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu 6. junija letos je ob vsej pretresljivosti pričevanja o očetovem trpljenju obenem zvenel kot napoved enakega nasilja.

Rad bi poudaril, da se velika večina udeleženk in udeležencev t. i. »kolesarskih protestov« obnaša korektno, odgovorno, dostojno in prijazno, z upoštevanjem zdravstvenih ukrepov zoper epidemijo in z duhovito invencijo pri novih načinih protestiranja, ki je njihova neodtujljiva, ustavno zaščitena pravica.

Izkoriščam pa priložnost za skrajno resno opozorilo vsem, da so grožnje in pozivi k nasilju absolutno nesprejemljivi tako na občečloveški kot na državljanski ravni ter da je treba preprečiti vse tovrstne manipulacije in neumnosti. Obnašajmo se človeško, ne dopuščajmo nespodobnosti in ne nasedajmo provokacijam!

Kot kaže ponesrečeni čivk tistega-kako-mu-je-že-ime in Janeza Janše, je demoniziranje svojcev ena izmed najbolj sprevrženih oblik političnih spopadov. Če že imamo kaj slabega povedati o kom, pustimo pri miru vsaj njegove ali njene starše, ženo in moža, otroke, nečake in vnukinje! Ni »prekletstva do sedmega kolena«; je le odgovornost slehernega človeka za svoja dejanja.

Pozivam sodržavljanke in sodržavljane, potomke in potomce obeh strani, zapletenih v krvav spopad iz prejšnjega stoletja, ter mlajše generacije, ki s to tragedijo nimajo nobene zveze, da s skupnimi močmi poskrbimo, da se ta groza ne bi ponovila.

Groza ni dedna. Pojdimo, z vsemi nujnimi razlikami in s spoštovanjem do drugih in do njihovih bolečin, v skupno prihodnost.