Nevednost in nemarnost

O osrednji državni proslavi ob dnevu državnosti

Na tem mestu ne bi o vsebini (vzneseni vzhičenosti) kulturnega programa ob 29-letnici nastanka države Slovenije (ljudski in domoljubni tvornosti pač ne gre vedno strogo gledati v zobe), kako pa so z njima na javni prireditvi najvišjega ranga počeli njeni snovalci (v prvi vrsti je za to odgovoren prvopodpisani I. Pirkovič), gre za nemarnost prve vrste.

Najprej – na prireditvenem odru je ves mučno domoljubni čas na displeju žarel v trobojnico odet obrobek slovenske kure, desno nad njim pa ugankarska obetana esenca ali pa kar zapovedani moto prireditve: Domovina je……

Pričakovati bi bilo, da bodo avtor(ji) vešči, torej obvladali vsaj temeljna jezikovna (pravopisna) znanja. V tem primeri (ne)končno ločilo tri pike in vlogo presledka (stičnost, nestičnost) pri zapisovanju slovenskega besedišča.

Najprej! Ločila iz šestih pik v slovenskem jeziku NI. Če že, so pike tri, in v dveh funkcijah – skladenjski in neskladenjski. Najpogostejša je skladenjska raba, kjer tri- ali tropičje stavimo nestično (torej s presledkom za besedo, kateri ga dodajamo: npr. Grobovi tulijo …, (ostale zglede za rabo glej v SP, ZRC SAZU, LJ 2001), raba treh pik pa je lahko tudi neskladenjska, kjer stične tri pike nakazujejo na izpust dela besede: npr. O, ta sveta prepr…!

Krancljanje s šestimi pikami pač kaže na abotnost, nevednost, pišmevritičnost za- oz. prepisovalca, razen če svojega početja ne umeva in ponuja kot umetniški akt. In, Bog nas vari, menda ja ni mislil, da se bomo gledalci ob milozvočnostih ob besedi je…… šli sicer staro dobro igro obešanje in postavljene pike skušali razumeti kot izziv, da spopolnimo pike s črkami. Žalibog – meni ni in ni hotela iz glave spopolnjenka Najlepša beseda jeBOVINE. In še zdaj, ko je od zadnjega akorda s prispevkom vokala Ota Pestnerja minilo že dvanajst ur, mi večer Moje dežele kar noče iz ušes.

Zapisi naslovov pesmi iz štrekljevine in še od kod so bili dosledno končevani v neskladenjski rabi, in seveda napačno.

»Kje so tiste stezice …«

»Slovenija, od kod lepote tvoje …«

Pa ne le to – vsi naslovi vokalno-instrumentalnih interpretacij so bili zapisani v kurzivi (ležeča pisava), kar je sicer dobro in prav – dogovorjeno je, da taka raba kaže na stvarno/predmetno lastno ime, kamor sodijo seveda tudi pesemski naslovi. Svojčas smo takšno robo postavljali v dvodelne narekovaje (in s tem signalizirali bralcu o njihovi funkciji), kurzivo pa uporabljali takrat, kadar smo želeli, da bralec zapisano razume kot ironično (in še v kakšni vlogi), sploh v prenesenem pomenu.

In se je zgodilo!

»Pastir pa pase ovce tri«

»Lepa si, Slovenija«

»Ljubim te, Slovenija«

In potem mučno v enaki maniri do konca.

Umno in prav bi bilo uporabiti ali eno ali drugo, podvojitev pa je odveč.

Razen če – če je zapisano ponujeno v razumevanje z ironično distanco … Ampak ne, ne na državni tako rekoč sveti večer. Saj vemo: pastir in ovce pa lepota dežele, pa SLOveniJA, pardon SloveNIJA, torej ljubezen ali venenje. In v tej mani kurzivno (ponujeno ironično?) do konca: Slovenec, dom, domovina, svoboda …

O tem, da je v grafemskih besedilih kar mrgolelo nepostavljenih vejic, je na tem mestu odveč izgubljati besede: neukost in obrtna nemarnost sta pač brezmejni kot lepota neba nad Slovenijo (tako v eni izmed pesmi).

Dodajam za vzorec in bralcem v vajo za utrjevanje pravilne rabe tega slovenskega najpogostejšega nekončnega ločila.

Zdrava ostani, domovina!

in trdna in vedno pokončna kot si

saj vedno, ko tebe bi kaj zabolelo,

verjemi, da mene enako boli.

Ali:

Ob misli na to, kar nas skupaj še čaka

ob jutrih se zbujam, v večerih zaspim.

Bi znal kdo reči, da je vejičarstvo (in narekovaji in kurziva) pač pravi ništrc ob vseh težavah, ki peste in prete svetu in nam – pa vendar temu ni tako. Slovenci smo z jezikom v zgodovini (ob)stali, zato je še kako pomembno, kaj in kako z njim počenjamo. Če temu ne bi bilo tako, bi ob dnevu državnosti pač imeli vojaško parado namesto kulturnega programa, ki ga je oblikoval (tako je bilo v napovedniku zapisano), scenarist Igor Pirkovič v znamenju ljudskih in domoljubnih pesmi.

In to ne šteje samo takrat, ko je vejica v funkciji eksistencialnih razsežnosti: dolgoročno pa je odnos do jezika enako usoden.

Pomilostiti, ne ustreliti: Pomilostiti ne, ustreliti.

Andrej Makuc,
Šentjanž pri Dravogradu